Kje: Orto Bar, Ljubljana, Slovenija
Kdaj: nedelja, 15. 12, 2019
Leto 2019 prihaja h koncu, koncertne turneje so tudi v zaključni fazi. Le še nekaj skupin pridno koncertira. Med temi turnejami je bila še Trek Tech, kjer so bili glavni akterji kanadski ekstremisti Archspire. Po dolgi odsotnosti so se vrnili na odre kanadski Beneath The Massacre. Pred njimi pa so barve slamming deathcora branili južnoafriški Vulvodynia. Za ogrevanje pa so bili napovedani ameriški tehnični death metalci Inferi. Skratka, za privržence ekstremne in tehnične godbe je bil obisk koncerta več kot obvezen.
Koncert je sodeč po čakajoči publiki pred začetkom koncertom več kot obetal. Archspire so si namreč v zadnjih letih pridobili veliko oboževalcev. Lansko leto so kot predskupina privabili pred oder več obiskovalcev kot glavna predskupina Revocation (reportaža TUKAJ). Tokrat so bili Archspire zasluženo glavna skupina. Skupina namreč med današnjimi ekstremnimi zasedbami s svojim stilom izstopa, obenem velja za zelo delavno skupino.
Presenečenje večera so pravzaprav bili ameriški Inferi. Ne gre za neznano skupino, vendar so tokrat prvič nastopali po Evropi, kar je pomenilo, da so bili za nekatere neznanka. A očitno Inferi s svojim stilom pritegnejo, ker se je nabralo že večje občinstvo, tako da Inferi niso igrali le desetim ljudem. Skupina ima za seboj nekaj albumov, a kot prva predskupina ni imela veliko časa, da bi predstavila kaj več kot pet skladb. Z odigranimi so Inferi nedvomno navdušili. Skupina prisega na tehničen death metal z obilo melodike. Kitare so hitre in natančne, solaže so virtuozne. Z glasbo malce spominjajo na The Black Dahlia Murder, vendar so Inferi bolj tehnično zahtevni. Kričeč vokal se je odlično dopolnjeval z globokim kruležem kitarista, ritem sekcija je prav tako blestela. Basist je pokazal kar nekaj svojih linij, a žal se ga ne slišalo kaj pretirano. Bobnar pa se je izkazal s hitrim in natančnim igranjem. Kot celota Inferi funkcionirajo, zato so v živo nedvomno vredni ogleda.
Sledili so južnoafriški slamming death metalci oz. deathcorovci Vulvodynia, ki so bili bolj gnilo jajce na tej turneji. Skupina namreč prisega na počasne riffe, od kitar se večinoma sliši večinoma »džn džn«. Nekako ne deluje, da bi skupina premogla neko domišljijo. Vokal je v stilu slam skupin nerazumljiv, kar sicer daje celoti neko brutalnost, a pri takšnem vokalu postanejo besedila popolna nebuloza. Ne glede na neizvirnost same glasbe Vulvodynia, je publika, ki je prednjih vrstah vidno migala, toplo sprejela skupino. Vulvodynia s svojo preprostostjo dokazujejo, da danes ni potrebno izumljat tople vode in delat akademije, da lahko pritegneš poslušalce. Skupina prisega na preprost recept. Tu ni kompliciranja v ritmiki ali pa kakšne zahtevne kitarske virtuoznosti. Skupina je povedala svoje zelo enostavno, čeprav po dveh skladbah postane vse skupaj suhoparno, ker ni zaznati nič inovativnega.
Pri Beneath The Massacre se je sprva pojavila polemika, če skupina po približno osmih letih odsotnosti lahko še prepriča. Skupina je namreč znana po tem, da je njihova glasba brutalna in tehnično zahtevna. A zgleda, da Beneath The Massacre nikoli niso odložili svojih glasbil. Izvedba je bila inštrumentalno kirurško natančna. In tu ne gre za preprosto igranje v stilu Vulvodynia. Beneath The Massacre so pokazali, da še danes veljajo za ene izmed glavnih predstavnikov brutalnega tehničnega death metala. Skupina je za naslednje leto napovedala tudi nov album Fearmonger, kar potrjuje dodatno aktivnost skupine. Z eno odigrano noviteto so Beneath The Massacre dokazali, da ne bodo odstopili niti za malo od svojih smernic. Skupino še vedno odlikuje globoki krulež Elliota Desgagnésa, kitarske vragolije Chrisa Bradleyja, ki poskrbi tudi za kakšen prebrisan atonalni dodatek. Na drugi strani pa je Dennis Bradley s svojim močnim basom dajal odlično podlago. Za bobni je dominiral izkušeni Patrice Hamelin (Gorguts, Martyr), ki je vedno idealna izbira, Hamelin je namreč sposoben igrati hitro in tehnično. Sodeč po tokratnem nastopu se lahko potrdi, da so Beneath The Massacre še kako v igri.
Archspire so se tokrat vrnili kot glavna skupina. Nedvomno je to vrhunski dosežek, za skupino, ki je znana kot ena izmed najhitrejših skupin v metalu. Še vokalist je imel zadaj na majici napis »350 BPM«. A kar dela Archspire posebne, je njihov šov. Resda je vse skupaj natančno odigrano, o sami hitrosti pa nima smisla zgubljat besed. Ne le, da so kitare in bobni hitri. Hiter je namreč tudi vokal karizmatičnega Olija Petersa, pri kateremu deluje, kot se poslužuje izredno hitrih hip hop linij, le da pri temu uporablja kruleč vokal. Archspire so se za to turnejo odločili, da bodo odigrali celotni zadnji album Relentless Mutation, ki je izšel leta 2017. Gre tudi za najbolj uspešen izdelek skupine, zato je tudi odločitev skupine, da ga odigra v celoti, logična. Sam koncert Archspire ni bil dolg, je bil pa zato zelo intenziven. Skupina ni niti z eno skladbo kazala znakov popuščanja. Bobnar Spencer Prewett je blastal vsepovprek, zraven pa podiral hitrostne rekorde na pedalih. Kitarista Dean Lamb in Tobi Morelli sta pokazala s svojimi hitrimi prsti nanizala cel kup hitrih, tehnično zahtevnih riffov, manjkalo seveda ni niti solaž. Vse skupaj je s svojim bas linijami dopolnjeval Jared Smith. A brez humornih vložkov Olija Petersa bi bil Archspire koncert le še en koncert brutalne skupine. No, pri Archspire se kaže neka posebnost, ki pritegne večje občinstvo.
Archspire, Beneath The Massacre, Vulvodynia in Inferi so poskrbeli, da se je odvil še zadnjič letos koncert, poln brutalnosti, tehničnosti, udarnosti in tudi melodike. Vsekakor pester koncert za ljubitelje omenjene godbe.
