Lokacija: Padova / Gran Teatro Geox / Italija
Datum: sobota, 17.05.2014
Naši zahodni sosedje se lahko pobahajo, da vsako leto gostijo številne velikane progresivnorockovske glasbe. Slednji se še vedno dobro spomnijo izjemne podpore italijanskih privržencev v obdobju, ko so bili člani teh skupin še mladi in so ustvarjali ključna dela svoje dolge in pestre kariere, kar je glaven vzrok, da večina izmed njih še vedno rada nastopa v različnih mestih po apeninskem polotoku. Med te legendarne skupine eksperimentalne glasbe, ki so svoja ključna studijska dela dosegla v sedemdesetih letih 20. stoletja, sodijo tudi progresivnorockovski šampioni Yes, ena najpomembnejših in najbolj spoštovanih skupin progresivnorockovskega glasbenega gibanja.
Yes, ki so po (še enem) odhodu originalnega pevca Jona Andersona leta 2008 doživeli vrsto turbulentnih, večinoma ne preveč prijetnih sprememb, so leta 2011 posneli studijski album z naslovom »Fly From Here«, ki upravičeno velja za enega njihovih najbolj kontroverznih dosežkov, podobno kot albuma »Tormato« (1978) in »Union« (1991). »Fly From Here« turneja s kanadskim pevcem Benoitom Davidom (ex-Mystery) namesto Andersona ni bila pretirano uspešna, kar še posebno velja za njihov nastop v Trstu, dne 25.11.2011, ki je bil eno največjih koncertnih razočaranj v zadnjem desetletju. Yes so tedaj delovali zgolj kot bleda, opotekajoča se senca samih sebe in za trenutek se je že zdelo, da smo bili priča začetku konca neke veličastne kariere, saj na takšen način res niso več mogli nadaljevati naprej.
To so člani banda na srečo kmalu ugotovili tudi sami in po Davidovem slovesu stopili v stik z ameriškim pevcem Jonom Davisonom (Glass Hammer), ki se je, kot vse kaže, izkazal za njihovega rešitelja, a za končno sodbo bo potrebno še počakati na izid novega studijskega albuma z naslovom »Heaven & Earth« (2014). Davison resda ni Anderson, a je njegov najboljši možni vokalni namestnik, kar je potrdil tudi nastop Yes v Padovi, ki je ponudil popolnoma drugačno sliko tega legendarnega banda kot tisti izpred treh let v Trstu, ko se je zdelo, da bi se Yes morali preimenovati v No.
Yes so zato, da bi dokazali, da še vedno zmorejo igrati tudi najbolj zahteven material, predvsem pa zato, da bi se zvestim privržencem vsaj nekoliko odkupili za celotno »Fly From Here« blamažo, napovedali izjemno ambiciozno turnejo na kateri so v celoti izvajali tri ključne albume svoje veličastne kariere; »The Yes Album« (1971), »Close To The Edge« (1972) ter »Going For The One« (1977). To je pomenilo, da bodo na tej turneji izvajali tudi številne Yes standarde, ki jih niso igrali že lepo število let.
Transformacija, ki so jo Yes v primerjavi z letom 2011 doživeli na tej turneji je naravnost osupljiva, če že ne popolna, o čemer smo se lahko prepričali med njihovim nastopom v dvorani Gran Teatro Geox, ki je bila razprodana in napolnjena vse do zadnjega kotička. Kljub temu, da se Yes niso nahajali v svoji klasični postavi, saj je na mestu ‘palčka’ Andersona stal Davison, ki je s svojo hipijevsko srajco in hlačami na zvonec izgledal kot, da bi prišel direktno iz leta 1972 (s čimer je še pripomogel k fascinantni in nostalgični atmosferi), medtem ko je Geoff Downes (Asia), ki si je v zadnjem letu ‘pridelal’ izdatno kilažo, vnovič nadomeščal priljubljenega Ricka Wakemana, so uspeli razviti svoj prepoznavni zvok in ‘spregovoriti’ z ‘zelenim jezikom’.
Yes svojih treh studijskih mojstrovin niso izvajali po kronološkem vrstnem redu, kot bi večina pričakovala, temveč so nastop odprli s »Close To The Edge« materialom in sicer z naslovnim, več kot 20-minutnim superepom, ki upravičeno velja za enega najboljših dosežkov njihove kariere. Verjetno je temu botrovala povsem racionalna odločitev, da najtežje skladbe, sploh tiste, katere niso igrali že vrsto let, izvedejo v prvi polovici večera, ko so Davison in štirje priletni možakarji še ‘dovolj sveži’ za tovrstne zahtevne podvige. Tako so najbolj zahtevno umetnino, eno izmed ključnih del progresivnega rocka, izvedli na samem začetku svojega koncertnega repertoarja. Prvi del »Close To The Edge« suite, »The Solid Time Of Change« je vseboval brezhibno uvodno improvizacijsko sekcijo, kjer je na električnem sitarju še posebno blestel ‘gospod sova’, legendarni kitarski virtuoz Steve Howe, medtem ko je s svojimi razburkanimi linijami na Rickenbacker basu že takoj navdušil, Chris Squire, edini preostali originalni član in neformalni poglavar banda.
Seveda pa je večino v dvorani najbolj zanimalo, kako bo svojo nalogo opravil Davison. Slednji je popolnoma upravičil izkazano zaupanje, še posebno med epsko, vokalno zahtevno sekcijo »I Get Up I Get Down«, kjer je med refrenom dosegel par naravnost osupljivih visokih leg. Njegova glasovna sorodnost z Andersonom je res fascinantna in v tehničnem smislu legendarnega pevca trenutno celo presega, pri čemer je treba upoštevati, da je od njega tudi precej mlajši. Pomembno pa je tudi to, da je Davison s svojo mladostno energijo in živahnim, do potankosti izdelanim odrskim pristopom, bandu vlil tisto pristno ‘Yes-ovsko’ energijo ter med posameznimi izvedbami znal zgraditi trden most do publike, kar je kronično primanjkovala njegovemu precej nekarizmatičnemu predhodniku Davidu.
Veliko Yes privržencev pozablja, da je Alan White, kljub teži let, še vedno odličen bobnar, ki je med izvajanjem »Close To The Edge« suite brez problemov odigral tudi najbolj zahtevne bobnarsko-tolkalne sekcije, katere je izvorno obdelal njegov (žal že upokojeni) predhodnik Bill Bruford. Zanimivo je bilo opazovati Downesa za katerega je bila »Close To The Edge« suita zagotovo najbolj zahteven podvig celotnega večera. Kljub temu, da niti približno ni takšen virtuoz kot Rick Wakeman, se je zelo dobro znašel v sila zahtevni, vsestranski vlogi in prepričljivo odigral težko orglarsko solažo med zaključno sekcijo »Seasons Of Man«. Sila redko se pripeti, da je vrhunec večera odigran že na samem začetku koncerta, a tokrat se je pripetilo ravno to, tako da so številni privrženci med uspešno izvedbo epskega, naslovnega zimzelena res doživeli pravcato nirvano in band nagradili z dolgim aplavzom.
Intenzivna atmosfera, ki nas je vrnila v »Close To The Edge« ero, ko je band doživljal svoj artistični vrhunec (no, debata o tem ali je vrhunec Yes diskografije »Close To The Edge« ali »Tales From Topographic Oceans« ali pa morda celo »Relayer« se bo med fani verjetno vlekla v nedogled), se je nadaljevala tudi med izvedbo eteričnega »And You And I«, kjer se je gospod Howe prvič v tem večeru znašel na svojem priljubljenem pedal steelu, ki je verjetno njegov najljubši inštrument poleg električne kitare. Tudi scenografija z grafičnimi projekcijami je bila prilagojena posameznim izvedbam in tako pripomogla k skorajda avtentičnemu vzdušju ere, ko je bil band še mlad.
Med precej bolj živahnim in poskočnim »Siberian Khatru«, ki je poskrbel za še en prijeten ambientalni kontrast, se je band razživel na polno in za nekaj časa so se vsi spet spremenili v mladeniče, čeprav, kar se tiče zunanje podobe, leta niso nobenemu prizanesla, še posebno ne Squireu in Howeu. Yes vlažnih najstnic na svoje koncerte prav gotovo ne bodo pritegnili nikoli več (pravzaprav so te na njihove koncerte tudi sredi sedemdesetih zahajale v glavnem zaradi svojih fantov), a so zato vnovič dokazali, da so še vedno ‘pravi fantje od fare’, kadar je treba pričarati grandiozno atmosfero, ki poslušalca vselej napolni s pozitivno energijo in virtuozno bravuroznost, ki po tolikih desetletjih ni nič manj fascinantna kot nekoč.
Potem, ko je bilo prvo izmed treh pomembnih poglavij Yes kariere za nami, je bilo na vrsti predstavitev obdobja, ko je band v drugi polovici sedemdesetih ustvaril svoj poslednji klasični album in uspešno pridobil novo generacijo privržencev, poosebljeno v izvedbi albuma »Going For The One« (1977). Izvedbo otvoritvene in obenem naslovne skladbe je napovedal kar Howe, ki je tokrat, v nasprotju s svojo običajno naravo, zmogel celo kanček duhovitosti, ko je napovedal otvoritveni rock’n’rollovski rif. »Going For The One« ne sodi med kompleksnejša dela njihove kariere, vendar so zato lahko med njegovo izvedbo bolj poudarili svojo rockersko plat, še posebno pa sta se tu razživela Howe s svojimi melodičnimi, bluesy pasažami in Squire z odrezavimi bas linijami. Grafične projekcije so se lepo skladale z besedili posameznih skladb, kar se je še posebno dobro opazilo med izvedbo vokalno izjemno zahtevne klasike »Turn Of The Century«, kjer je Davison s svojo do potankosti izdelano vokalno predstavo prepričal še zadnje ‘nejeverne Tomaže’, da je ‘iz pravega testa’ in da lahko Andersona zamenja tudi za daljše obdobje, v nasprotju z Davidom in Trevorjem Hornom. Pri petju ima odlično zaledje v spremljevalnih harmonijah za katere tradicionalno skrbita glasovno (še vedno, večinoma) dobro usklajena Squire in brundajoči Howe.
Med izvedbo »Parallels«, še ene skladbe iz ‘predpotopne ere’, katero Yes niso izvajali že od pamtiveka, se je še posebno izkazal Downes s sakralno obarvanimi orglami, medtem ko so preostali Yes tovariši pomagali zgraditi značilen grandiozen, katedralen ambient, ki zaznamuje to klasiko. Temu je sledila briljantna izvedba enega izmed najbolj priljubljenih Yes zimzelenov in njihovega še danes najvišje uvrščenega britanskega hita, »Wonderous Stories« (zanimivo, da so ga izvajali tudi v Trstu, 25.11. 2011), kjer je Davison med petjem prijel za akustično kitaro. Podobno kot Anderson je tudi Davison soliden akustični kitarist in ima med nastopi na voljo tudi nekaj raznovrstnih tolkal. Teren je bil pripravljen za izvedbo epskega »Awaken«, druge najbolj ambiciozne skladbe tega večera, ki pa bandu ni povzročala velikih preglavic, tako da so vse zahtevne inštrumentalne sekcije in tudi vokalna melodrama sredi izjemno intenzivnega vzdušja izpadle tako kot se šika. Izvedba dveh studijskih klasik v celoti je bila razumljivo precej naporna, kar še posebno velja za skladbe, katere Yes niso že dolgo izvajali, zato si je band popolnoma zaslužil 20 minutni počitek.
Vrnili so se z obnovljeno energijo in odlično razpoloženi, kar pa niti ni bilo posebno presenetljivo, saj je bila na vrsti izvedba njihovega, kronološko gledano, tretjega studijskega dosežka »The Yes Album« (1971) s katerim so ‘prebili led’, opozorili na svoj obstoj tudi preostali svet in se uvrstili med velikane progresivnega rocka. Člani Yes imajo večino »The Yes Album« materiala v ‘mezincu’, saj se skladbe iz tega kultnega albuma pogostokrat znajdejo na njihovem koncertnem repertoarju. Še posebno je med izvedbo »The Yes Album« skladb užival Downes, kateremu je pokrivanje orglarskih aranžmajev, katere je v studiu izvorno odigral Tony Kaye, predstavljalo veliko lažjo nalogo v primerjavi s skladbami iz Wakemanove ere, ko je moral nekako nadomestiti klaviatursko ‘hobotnico’.
Prav vsem Yes članom je bila v velik užitek izvedba neposredno in bombastično usmerjene klasike »Yours Is No Disgrace«, ki je s svojim pacifističnim sporočilom aktualna za vse čase, čeprav je Davison, ki je svojo nalogo še enkrat opravil z odliko, s svojim videzom dajal vtis, kot da bi bili vsi skupaj vnovič v času vietnamske vojne. Steve Howe je lahko kočno demonstriral svoje borbene pasaže na električni kitari in za nekaj časa postal glavna atrakcija tega večera. Vendar to zanj seveda ne bi bilo dovolj, če ne dobil vsaj ene solo točke, katero je naposled doživel z izvedbo »The Clap«, kjer je bil v središču pozornosti, pa saj si jo je tudi zaslužil, kajti takšne solistične umetelnosti in prefinjenosti res ne doživiš ob vsaki koncertni priložnosti.
Vrhunec izvajanja »The Yes Album« standardov je, z vsemi tremi sekcijami, pričakovano predstavljala klasika »Starship Trooper«, ki enostavno ne sme manjkati na nobenem Yes koncertu in kjer so improvizacijske sposobnosti posameznih inštrumentalistov, še posebno med zaključno, ‘ledeniško’ sekcijo »Würm«, vnovič zasijale v vsem sijaju. »I’ve Seen All Good People«, še en zimzelen, katerega poznajo tudi tisti, ki ravno ne sodijo med goreče Yes privržence in kjer je večji poudarek na vokalnih harmonijah, še posebno v refrenu, je vnovič potrdila pevsko briljantnost Davisona in njegovih spremljevalnih vokalnih ‘oprod’ Howea in Squirea, čeprav slednja nekajkrat nista bila ravno do potankosti časovno usklajena. Pustolovščino posebne vrste je predstavljala izvedba krajšega standarda z naslovom »A Venture«, enega izmed tistih pozabljenih Yes ‘bombončkov’, kakršne po vseh teh desetletjih cenijo samo progrockovski gurmani, ki jim ni važna zgolj zbirka največjih hitov posamezne skupine.
Koncertni večer številnih presežkov se je počasi bližal konci in ko je na vrsto prišel veliki finale v podobi »Perpetual Change«, katerega prav tako že lep čas ni bilo moč slišati ‘v živo’, je bila publika v dvorani že nekje v ‘sedmerih Yes nebesih’. Yes koncert pa ne bi bil popoln, če ne bi v dodatku izvedli še svoje najbolj znane skladbe, se pravi »Roundabout«, ki sicer izvira iz albuma »Fragile« (1972), katerega bi večina izmed publike prav tako rada slišala v celotni koncertni izvedbi, a požrešnost res ni lepa čednost. Člani Yes bi ta zalogaj gotovo zmogli, če bi bili, tako kot Davison, za kakšni dve desetletje mlajši, čeprav so utrujenost ob zaključku nastopa še kar dobro skrivali in je stari mušketir Squire vse do konca nadaljeval s svojimi racajočimi koraki po odru. Pri izvedbi »Roundabout« je bilo zanimivo to, da so jo odigrali v istem tempu kot je originalna, studijska verzija, v nasprotju z običajno koncertno prakso, ko jo odigrajo v pospešenem tempu. Z »Roundabout« je koncert dosegel veliki klimaks in to je bil tudi trenutek večera, ko se je celotna dvorana znašla na nogah. Yes je večinoma italijanska publika (in nekaj Slovencev) na koncu nastopa nagradila z bučnim aplavzom, ki zlepa ni pojenjal, ko so člani banda že odkorakali z odra.
Yes so v dve ure in pol dolgem nastopu fascinirali s skorajda brezhibnimi izvedbami treh ključnih albumov svoje obsežne kariere in izbornim ozvočenjem, kar pomeni, da smo se dodobra naužili glasbe ‘za bogove’, kakršno so sposobno ponuditi samo velikani progresivnega rocka, kar Yes ostajajo tudi po več kot 45-ih letih svojega obstoja. To je bil torej Yes koncert v pravem pomenu besede; na najvišji možni ravni in brez slehernega slepomišenja. Za to, da so si povrnili kredibilnost med večino privržencev so nujno potrebovali nekaj velikega, nekaj posebnega in to jim je s to turnejo, na kateri se je uspešno predstavil Jon Davison, tudi uspelo, kar pomeni, da so se uspeli odkupiti za celotno »Fly From Here« blamažo. Upajmo, da bo tudi »Heaven & Earth« turneja minila v podobnem, veličastnem slogu, ko bomo zgolj v skromnih količinah pogrešali odsotnost Jona Andersona in Ricka Wakemana.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
The Firebird Suite (by Igor Stravinsky, taped intro)
1. Close to the Edge
2. And You and I
3. Siberian Khatru
4. Going for the One
5. Turn of the Century
6. Parallels
7. Wonderous Stories
8. Awaken
9. Yours Is No Disgrace
10. Clap
11. Starship Trooper
12. I’ve Seen All Good People
13. A Venture
14. Perpetual Change
—dodatek—
15. Roundabout
