Yes Featuring Jon Anderson, Trevor Rabin, Rick Wakeman: Live at the Apollo
Založba: Eagle Rock Entertainment
Datum izida: 7. 9. 2018
Dolžina albuma: 125 min (2CD)
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 10/10
Res je. Tale koncertni dokument je izšel že leta 2018, vseeno pa je silno zanimiv in mu je vredno nameniti “nekaj” vrstic. Leta 2010 so združili moči trije nekdanji Yes člani (poudarek je na: žal trije nekdanji) in sicer vokalist Jon Anderson, kitarist Trevor Rabin in klaviaturist Rick Wakeman. To je bilo njihovo prvo skupno sodelovanje po letu 1992, oziroma po obdobju Yes albuma »Union« in sklenitvi takratne turneje. Sprva je bil načrtovano, da bodo posneli svoj studijski album, a do tega ni nikoli prišlo. Imeti je treba v uvidu, da so v tem času Yes, pod vodstvom danes pokojnega Yes basista Chrisa Squirea, delovali še vedno z vso vnemo in tudi snemali novi material.
Med Andersonom in Squireom je vselej vladal most zaupanja in spoštovanja in domenjeno je bilo, da lahko ime Yes uporablja vedno le tista postava, ki je združena ob Chrisu Squireu. Tako so vsi trije glasbeniki sprva zastavili svoj projekt pod imenom A\R\W (Anderson, Rabin, Wakeman), kar je priklicalo iz spomina čase projekta A\B\W\H (Anderson, Bruford, Wakeman, Howe). Kmalu potem, ko je Chris preminil, bilo je v juniju 2015, je njegova žena Scotland sama predlagala Andersonu, da naj odslej uporablja tudi on ime Yes. Tako smo dobili znova dvoje Yes. Tiste, ki so nadaljevali po Squireovi poti naprej, v postavi najvidnejših nosilcev Steve Howeom, Alanom Whiteom in Geoffom Downesom ter na drugi strani »nove Yes« z Rabinom, Andersonom in Wakemanom, ki so se tako preimenovali v »Yes featuring Jon Anderson, Trevor Rabin And Rick Wakeman«.
Trio se je odločil kreniti na turnejo, na kateri je obhajal petdeset let glasbe Yes in tako nastopil 25. 3. 2017 tudi v britanskem Manchestru, kjer je popolnoma razprodal tamkajšnji Apollo, od koder izvira tudi pričujoči posnetek. Znameniti trojici je družbo na odru delala ritem sekcija v sestavi: basist Lee Pomeroy (mdr. je igral z znanimi »pop zlatousti« Take That, pa Jeff Lynne’s Electric Light Orchestra, It Bites, Steve Hackettom, Rickom Wakemanom,…) in bobnar Louis Molino III (znan po sodelovanju z Rabinom, projektom Yoso in skupino Cock Robin).
Ker je Rabin pravzaprav definicija Yes artizma osemdesetih, pa tudi še albuma »Talk« (1994), ki ga pustimo to pot ob strani, so trije glasbeniki spretno skombinirali repertoar tako, da so izvajali na turneji tudi klasike iz osemdesetih, se pravi albumov »90125« in »Big Generator«. Zlasti prvi med obema naštetima velja še danes za enega največjih art rock / pop briljantov vseh časov rock ‘n ‘rolla.
Rabin se je v svojem kitarskem zvoku s filigransko čuječnostjo na ped približal zvoku obeh Yes plošč osemdesetih in se zvočno tudi na moč pretkano približal tudi zvočnim osnovam Stevea Howea, čeravno je, za razliko od Howeovega »jazz meets Chet Atkins« organskega purizma, pustil kitarskemu zvoku več mastnosti ter distorzirane bolščavosti. Kitara zveni nalašč malo bolj našobljeno in nasršeno ob izvedbi Yes klasik iz sedemdesetih. Rabin pa je tudi na miljo boljši kitarist od Howea in tisti »občutljivi« pri tej temi, boste sedaj skočili v zrak in raje sprejeli sodbo »na miljo drugačen«, dasiravno velja pač oboje (drugačen in boljši). Ta Rabinova izjemna plastovita glasbena stesanost, široka doumljivost in izrazna variabilnost, se tako v kombinaciji z klavirskim čarovnikom Wakemanom tudi neprimerno bolj šegavo veže skupaj! Artistično izzivalnost je v navezi tih dveh glasbenikov izdatno intenzivirana.
Za dosego spoznanja, da je to pravzaprav od glave do pete čistokrvni koncertni Yes album, ne potrebujete odkrivati Einsteina. Ne le, da točke fenomenalno sledijo izvirnikom, pač pa dostavljata Rabin in Wakeman, ob izvedbi, prav na slehernem koraku kup virtuoznih vragolij, skozi jezik improvizacije, ki pravzaprav definira slog enega in drugega glasbenika. Na tak način so prav vse skladbe zrasle v artistični in zvočni podobi in ko jih primerjaš z vsemi uradno izdanimi koncertnimi dokumenti skupine Yes, stojijo v takšni izvedbi povsem samostojno, kot manifestacija unikatne in edinstvene magije, ki jo ustvari samo naveza Wakemana z Rabinom. V smislu virtuozne izzivalnosti reinterpretacija klasik na trenutke celo jemlje pozornost najbolj razvpitim koncertnim albumom skupine Yes, na čelu z »Yessongs« in »Yesshows«. Tudi Pomeroy in Molino prispevata levji delež k tej posebni magiji, ki se je rodila tega večera v dvorani Apollo.
Pri vsem tem pa ne bi mogli govoriti niti približno o kakršnihkoli Yes, če ne bi na vokalu sodeloval eden in edini. Jon Anderson. Njegov vokal je ohranjen, kot bi se pisalo leto 1968 in bi jih mož štel dobrih dvajset. V vseh letih ni izgubil niti trohice svoje orjaške vokalne karizme, ki jo spremlja edinstvena in na miljo prepoznavna karakterna gravura in ki vdihuje točkam življenje, da te postanejo »biblično Yes pravoverje«. Trije legendarni glasbeniki so se ob podpori vrhunske ritem sekcije torej znova razcveteli v vsem svojem sijaju in doživljajo svojo novo pomlad!
Koncertni dokument je od glave do pete navdušujoč. Šegav, razigran, »napet«, razganja ga od brezmejne dinamike, briljantnih norčij v solo točkah, koherence in konsistence. Koncertni dokument, ki se ga ne moreš naposlušati in ki kar kliče da ob njegovem koncu vedno znova in znova ponoviš ukaz »predvajaj«. Kup detajlov je v igri kvinteta, ki jih lahko lep čas odkrivate in uživate v koncertni magiji. Od klasik osemdesetih na čelu z eno najboljših Rabin era Yes skladb Changes, pa tistega prefrigano podtaknjenega metalskega rifa v pop auro skladbe Owner of a Lonely Heart, ter naprej do Rhythm of Love, Lift me Up (presenečenje iz albuma »Union«) in Hold On. Vsekakor si Rabin in Anderson v njih izmenjujeta vodilne vokale, kot to velja pri studijskih verzijah točk. Dihjemajoča pa je še posebej izvedba klasik sedemdesetih, ker se čuti, da je želel Wakeman nekoliko razrahljati aranžmaje, pri čemer pa se niti za ped ni oddaljil od bistva izvirnikov. To je storil tako, da je izkoristiti Rabinovo glasbeno širino ter se z njim, kot že povedano briljantno ujel. Največja draž tega izdelka so prav reinterpretacije klasik sedemdesetih na čelu z briljantno epsko suito Awaken, utrganim progresivnim epom Heart of the Sunrise in progresivno ponarodelo klasiko Roundabout, ki po pričakovanju dostavi finalni krešendo. Treba je posebej izpostaviti posvetilo Chrisu Squireu v na moč duhoviti izvedbi »Fragile« klasike Schindleria Praematurus, ki je leta 1972 v marsičem začrtala usodo razvojnih smernic igranja bas kitare v rock glasbi.
Škoda, da ta verzija Yes ni uspela spraviti skupaj torej svojega studijskega albuma, čeprav Wakeman v intervjujih ni zanikal te možnosti v prihodnje. Vendar pa je to malo verjetno, ker je Rabinovo aktualno stališče do te ideje odklonilno. To niti ne čudi, saj Rabin že vrsto let piše glasbo samo še za filmske scenarije. Je pa skupina planirala turnejo za letošnje leto, do katere pa ni prišlo. Vemo zakaj. V tolažbo nam torej ostaja zaenkrat le ta vrhunski koncertni dokument. Oboževalci skupine Yes ga imajo že lep čas doma, ostalim, ki skupine ne poznate, pa lahko ta dokument služi, kot odlično spoznavno čtivo z likom in delom progresivnih rock titanov.
Seznam skladb:
CD1
1. Intro / Cinema / Perpetual Change (Medley) (11:20)
2. Hold On (8:00)
3. I’ve Seen All Good People (7:43):
(I) Your Move
(II) All Good People
4. Lift Me Up (7:11)
5. And You & I (10:40):
(I) Cord Of Life
(II) Eclipse
(III) The Preacher, The Teacher
(IV) Apocalypse
6. Rhythm Of Love (4:55)
7. Heart Of The Sunrise (11:26)
CD2:
1. Changes (6:59)
2. Long Distance Runaround / The Fish (Schindleria Praematurus) (Medley)(6:17)
3. Awaken (22:40)
4. Make It Easy / Owner Of A Lonely Heart (Medley) (9:46)
5. Roundabout (7:34)
Zasedba:
Jon Anderson – vokal, akustična kitara, spremljevalni vokal
Trevor Rabin – kitara, vokal, spremljevalni vokal
Rick Wakeman – klaviature
Lee Pomeroy – bas kitara, spremljevalni vokal
Louis Molino III – bobni, tolkala
