Založba: Steamhammer / SPV Records
Datum izida: 28.02.2020
Produkcija: Andy Powell
Dolžina albuma: 58.58 min
Zvrst: Hard Rock / Art Rock
Ocena: 9.0 / 10
Wishbone Ash so legende rocka. O tem ni treba veliko razpredati. Njihov kultni album z nazivom »Argus« poseduje sleherno gospodinjstvo te galaksije, ki da vsaj ščepec na rock’n’roll. Dolgoživa kariera, ne pozabimo da je skupina izdala pred petdesetimi leti svoj istoimenski studijski prvenec, je ena tistih s predznakom »pionirstva«, ki so navdihovale zlasti generacijo glasbenikov, ki so na noge postavili heavy metal v pravem pomenu te besede (beri: N.W.O.B.H.M. in dalje). Tercetne harmonije s katerimi so prepredene njihove fraze, edinstvena zmes hard rocka, bluesa, progresivnih elementov, ter na drugi strani tudi ščepcev folk in pastoralne glasbe, velja za edinstveno recepturo v rcok’n’roll univerzumu, svoj pečat in prepoznavni karakter pa daje skupini žlahtni vokal Andyja Powella. Wishbone Ash so bili pravzaprav prva skupina, ki je razvijala formulo kombinranja kitarskih fraz s tercetnimi harmoničnimi okraski.
»Coat Of Arms«, je novi studijski album. Skupno že petindvajseti. Med njim in predhodnikom »Blue Horizon« (2014) je preteklo šest debelih let, v tem času pa je skupina prešla znova skozi menjavo članstva svoje postave, ki sicer deluje v tradicionalnem formatu kvarteta. Vodja in originalni ter ustanovni član zasedbe, to je pevec in kitarist Andy Powell, je sprejel v ekipo novega kompanjona na kitari in sicer Micka Abrahamsa. V skupini je po stažu drugi za Powellom basist Bob Skeat, ki je v skupini od leta 1998 dalje, medtem, ko ostaja gospodar časa v ekipi odlični John Crabtree, ki je v skupini tudi že lepih trinajst let in je »Coat Of Arms« njegov četrti album za Wishbone Ash.
Novoprišlek, to je kitarist Mick Abrahams, je torej zamenjal izkušenega finskega kitarista Muddy Maninenna, za katerega je izgledalo, da je Powellu dobesedno pisan na kožo in da je z njim večna slikovitost vezana na implantacijo igre dveh kitar v skupini, pač trajno zacementirana. No nič ne traja večno, Powell pa je o Abrahamsu znal povedati same dobre stvari. Ne le da poseduje slikovito tehniko igranja s prsti, pač pa je Abrahams, ki je znatno mlajši kitarist od Powella, še kot mladenič preigraval Wishbone Ash glasbo tako, da je ob igranju kitare hkrati vrtel njihove albume ter se tako kot veliki oboževalec skupine polagoma nalezel znamenite samosvoje ter temeljne genetike izrazoslovja te velike rock’n’roll zasedbe.
»Coat Of Arms« je album, ki se po obdobju šestih let, še vedno povsem logično navezuje na predhodnika »Blue Horizon«. Wishbone Ash so že na preteklem albumu postregli s sentimentalnim delom, ki je učinkovito združevalo esenco preteklosti in aktualnost takratne kemije v skupini. Odzvanjal je retro nostalgično posedoval je kup viž, ki so se smiselno vezale na srca in čustva nostalgikov globoko zagledanih v diskografski opus skupine rajnkih sedemdesetih. »Blue Horizon« je postregel z več subtilnosti, prefinjenosti aranžiranja ter »mehkejšim« celokupnim odzvenom, kot kanček bolj frontalno usmerjen »Eleganth Stealth« (2011). »Coat Of Arms« pa to subtilnost v veliki meri tudi zadržuje in jo preliva v esenco postave novih časov, čeprav otvoritvena točka We Stand As One, tega takoj ne nakaže. Po klasičnem formatu rock antema, kar We Stand As One slikovito izkazuje, se ji priključi v zaključku albuma When The Love Is Shared. Slednja bi pravzaprav morala skleniti album, a se je bend odločil da doda na rep še lucidno Personal Halloween, ki dostavlja v izrazoslovje več neposrednega bluesovskega »New Orleans« klasicizma in zategadelj dostavlja blagi slogovni odklon, glede na preostalo glasbeno substanco novega izdelka. Vzbuja celo nekaj funky kinetike in zategadelj celo eksperiment skupine, ki je preizkusila po petih dekadah delovanja, celo nekaj novega.
Otvoritvena We Stand As One, ki se v besedilih naslanja na zadnje ekološke katastrofe, kot jih vsakodnevno povzroča človeško malodušje in grabežljivost in česar ujetniki smo vsi in kliče po enotnosti, saj planet že odločno povratno zamahuje z repom, je najbolj nasršen trenutek albuma. To nakaže uvodna kitarska fraza, Vse je hipoma tu. Tercetne harmonije, ki se pnejo nad vodilno frazo, izjemni in nostalgični vokal Andyja Powella, ki vdihuje glasbi skupine čarobni šarm ter vdihuje mistiko. Album se v nadaljevanju ponaša z več mehkobe in subtilnega aranžiranja. Powell in Abrahams vseskozi pleteta slikovite »vijačnice« dvojnih kitarskih prepletov strumno zagledanih v tercetne harmonične viže, pri čemer si dajo Wishbone Ash posebnega duška v daljših pasažah znotraj mid-eight delov, ki so lahko poljubno raztegnjeni, v vzdušjih preskakujejo (modulacije) in nasploh glede na to, da skupina vzdržuje izredno kompaktnost komponiranja, zgolj potrjujejo kako izkušena skupina so Wishbone Ash. Doprinos Abrahamsa je občuten. Možakar je definitivno vnesel veliko svežino in to se čuti zlasti v delih, ko obema kitaristoma nikakor ne zmanjka rdeče niti nenehnega nizanja slikovitih domislic pri okraševanju fraz. Eden vrhuncev celotnega albuma, ki ne skriva niti progresivnih elementov, je prav šesta skladba z naslovom It’s Only You I See, ki jo je napisal prav Abrahams, kot refleksijo na Wishbone Ash klasiko You Rescue Me iz kultnega albuma »New England« (1976). V skladbi Empty Man se vpenjajo intenzivneje tudi elementi folk glasbe. Imejte v umu da delujejo tudi novi Wishbne Ash zelo »keltsko«. Posebno pozornost si zasluži tudi mila in rahločutna, baladna in melanholična Deja-Vu, ki zavoljo aranžmajev, ti posedujejo kontrastiranje kitar na izdatnih sustain efektih, ki barvajo ozadja, pa tudi harmonij, vzbuja celo nekaj »Hackett era Genesis« ali »Hackett solo« mistike. Genialno. Gotovo eden vrhuncev albuma, ki poskrbi za dvig dinamike in drama teatra v razvoju dogodkov na tem izdelku.
Potem, ko so Wishbone Ash ustvarili v svoji bogati in slikoviti zgodovini mnogo kompozicij, so pričakovanja do svežega materiala te skupine vselej velika, kar je upravičeno. »Coat Of Arms« je nov izvrsten studijski dosežek legendarne skupine, ki ostaja zvesta svojemu tradicionalnemu (izklesanemu) slogu. Wishbone Ash sevajo na novem albumu veliko ekspresivno svežino, idejno iskrivost, pa tudi hudomušno igrivost skozi mojstrski slalom po prvinah glasbene recepture, ki jih od nekdaj postavlja na edinstveno mesto rock’n’rolla. Album ne vzbuja občutka, da bi skupina pri tem morala prepisovati od same sebe. Preprosto so Powell in druščina ustvarili album po glasbenih smernicah s katerimi rokujejo s peresno lahkoto, v tem glasbenem poligonu, pa ostajajo v svoji veščini prvovrstni glasbeni mojstri. »Coat Of Amrs« stoji samostojno in ponosno ob boku najbolj vidnih Wishone Ash dosežkov in je odličen naslednik sicer nič manj odličnega predhodnika »Blue Horizon« .Gledano od začetka kariere, pa do poznega ustvarjalnega obdobja. Album, nad katerim bodo dolgoletni privrženci skupine več, kot navdušeni in album, na katerem se čuti, da ga je skupina z užitkom preigravala v studiu. Album za katerega upajmo, da bo s strani skupine prejel tudi veliko aktualne odrske interpretacije, saj si to več kot zasluži.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
01. We Stand As One (4:16)
02. Coat Of Arms (7:55)
03. Empty Man (5:17)
04. Floreana (5:14)
05. Drive (4:55)
06. It’s Only You I See (7:35)
07. Too Cool For AC (4:51)
08. Back In The Day (4:46)
09. Deja Vu (4:07)
10. When The Love Is Shared (4:21)
11. Personal Halloween (5:38)
Zasedba:
Andy Powell – kitara, vokal
Mark Abrahams – kitara
Bob Skeat – bas kitara
Joe Crabtree – bobni
