Založba: Decca/MCA (originalni izid) & Madfish (ponatis)
Datum izida: 28. 4. 1972 (originalni izid) / 14. 4. 2023 (ponatis)
Produkcija: Derek Lawrence
Dolžina albuma: 44.43 min
Žanr: Art Rock
Ocena: 10/10
Wishbone Ash so nedvomno ena tistih skupin katere ni moč okarakterizirati in jo položiti v žanrski predalček. Gre namreč za skupino, ki je v svoji glasbi raziskala vse možne aspekte zgodnjega britanskega rocka 70-ih, brez tega, da bi se tesneje izrazito oklenila okrog katerega izmed njih (so bili progrockerska skupina v stilu Yes, spacerockerji tipa Pink Floyd, hard rock skupina ala Led Zeppelin ali pa le boogie band v stilu Ten Years After?). Vse te najrazličnejše rock zvrsti namreč najdete na njihovih albumih in v njihovih pesmih. Tako jih je še najlažje uvrstiti kar tja v art rock, skupaj s še nekaj takimi »posebneži«, ki se enostavno ne uvršajo nikamor. »Argus« je ob svojem izidu pomenil izredno pomembno prelomnico za skupino. To je album, ki jih je naposled prestavil v tisto višjo kategorijo – velikanov rock glasbe in jim prinesel zasluženi komercialni uspeh (med drugim peto mesto na britanski glasbeni lestvici). Na njem je nekako skupini naposled le uspelo odkriti svojo prepoznavno glasbeno podobo ter uspešno združiti vse prej naštete glasbene elemente v nadvse učinkovito formulo, ki je rodila nepozabno klasiko in eden najboljših rock albumov vseh časov.
Ta album je, če verjamete ali ne, z večino svoji skladb izjemno pomemben za razvoj progresivnega ter še posebno power metala. V času, ko so se kazali šele sramežljivi zametki metala so Wishbone Ash na »Argus« že žgali pravi epski power metal podkrepljen s fantazijsko-srednjeveškimi besedili kakšnega so kasneje do obisti razvile skupine kot so Iron Maiden, Helloween, Saxon, Blind Guardian itd in katerega danes neuspešno posnema milijon njihovih »klonov«. Večina najpomembnejših glasbenih elementov, ki jih danes najdete v glasbi prej omenjenih skupin je bilo odkrito prav na tem albumu (epski refreni, tercetne melodije, melodično harmonične solaže dvojnih kitar, ki je sicer glavna značilnost te skupine, fantazijska besedila in naslovnica). Wishbone Ash so bili ena tistih redkih skupin, ki so bila daleč pred svojim časom. »Argus« tako (nehote kajpak) na nek način pomeni rojstvo epskega in melodičnega metala ob katerem si danes ob apatičnem kopiranju samih sebe neuspešno lomi zobe mnogo powermetalskih skupin, ki so dosegle svoj zenit skupaj z obilico njihovih »emulatorjev«. Wishbone Ash pa kljub temu, da ta album predstavlja njihov glasbeni vrhunec, niso ostali zgolj pri tem stilu. Čeprav je mnogo britanskih skupin 70-ih nadvse čislalo fantazijsko-srednjeveško tematiko, pa je duet dveh kitar in aranžmajev le teh, ki so vedno puščale dovolj prostora odprtemu »jammingu« in divjim solažam ter tercetnim melodijam, v prvi vrsti poskrbel,da je ta album postal taka mojstrovina.
Album je brez šibkih točk. Vsi blues in jazz vplivi, ki so prevladovali na prvih dveh albumih so tu naposled uspešno združeni v popolno interakcijo z melodičnim hard rockom, ki je tista srčika tega albuma. Če so bile skladbe na prejšnjih dveh albumih med seboj močno slogovno raznolike to pot te v sebi uspešno združujejo vse naštete glasbene elemente s tem, da ima prva polovica nekoliko bolj »tradicionalni« zvok skupine, medtem ko v drugi polovici, ki je tista popolna zmaga in v bistvu prava glasbena revolucija (take albume imam najraje!) prevladuje za tisti čas revolucionarni epski hard rock (šel bom še dlje in rekel metal).
Že devetminutni otvoritveni dragulj »Time Was«, ki s svojim tihim uvodom na akustični kitari, vokalnimi harmonijami in močno interakcijo med člani skupine v hipu ustvari posebno magijo in da poslušalcu že takoj na znanje da to ni navaden album. Uvodu sledi prehod, kjer kitarski duet Andya Powella in Teda Turnerja prvič demonstrira tisti značilni kitarski zvok skupine, ki je njihova zaščitna znamka in skladbo ponese v čisto drugo smer. »Sometime World« je prelepa power balada mnogih podob z odličnim uvodom ter okusno bas linijo, ki spremlja dvojne solaže obeh kitaristov, ki s svojo izjemno hitrostjo in melodiko prašita strune kot za šalo. Tu, kot sicer na večini albuma, kraljuje sijajen epski vokal Martina Turnerja, ki nedvomno sodi med boljše pevce v melodičnem rocku in širše. »Blowin’ Free« ima zanimiv, skoraj šegav otvoritveni rif. Tu se skupina spet vrne nazaj k tisti svoji bolj kompaktni, bazični strani, kjer na plan pridejo tudi njihovi izraziti blues vplivi ter boogie ritem. Je nekakšna predpriprava za tisto kar sledi – eno izmed najboljših skladb v zgodovini skupine – »The King Will Come«.
Drugi del albuma s svojo že omenjeno fantazijsko epiko nadgradi prvo polovico in pokaže povsem drugačni obraz skupine. Bombastična klasika »The King Will Come« s svojim metalskim rifom, kjer Ted Turner igra svoj najboljši solo na petih albumih (sem štejem še dvojni koncertni album), ki jih je posnel s skupino, je čista zmaga. Nič manj osupljiva je prelepa romantična balada »Leaf and Stream« s krasnimi arpedžiji na kitari in mističnim, pristno keltsko-pastoralnim vzdušjem. To je ena izmed tistih tihih emocionalnih (velik delež za to gre tudi Martinovemu vokalu) in reflektivnih skladb, ki poslušalca v trenutku zagrabi s svojo intenzivnostjo. Mravljinci vam bodo enostavno zlezli pod kožo. Sledi ena izmed najbolj imenitnih rock skladb, ki so bile kdaj koli ustvarjene.
»Warrior« s svojim prepoznavnim melodično metalskim osrednjim in otvoritvenim rifom je pravljica za vse ljubitelje epskega melodičnega rocka in metala. Po začetnem šusu sledi napeto vzdušje, kjer Martin s svojim misitčno skrivnostnim vokalom blesti v polni luči. Skladba je čisti epski power metal, ki je močno vplival na tovrstne skupine z Iron Maiden na čelu, zato ni samo ena najboljših skladb v zgodovini rocka temveč tudi najpomembnejših. Osrednje sporočilo besedila govori o sili, ki jo mora človek znati uporabiti, da bi postal svoboden. Vse je čista zmaga-od epskega vokala, vokalnih harmonij, da ne govorim o tercetnih harmonijah obeh kitaristov.
Zaključni ep »Throw Down The Sword« pa je po mojem mnenju njihova najboljša stvaritev sploh in Wishbone Ash v vsej svoji melodično metalski epskosti, ki je nikoli niso več ponovili in kjer poslušalcu ob solažah kitarskega dvojca vedno zastane dih. Tercetne harmonije izredne melodike se vsepovsod prelivajo in ni težko ugotoviti, kje so melodično metalske skupine prve polovice 80-ih dobile podlago za svoje stvaritve. Ob tem ne gre pozabiti na odlični Martinov vokal izredne epskosti, katerega v refrenu spremljajo vokalne harmonije. Izhod iz skladbe in zaključne harmonične solaže v njem pa je eden najboljših kar sem jih sploh kdaj slišal v rock glasbi. Preprosto je skladba tako dobra, da se je ne da opisati zgolj z besedami. Powell in Turner igrata kitarske harmonije s takim občutkom in dušo, da si poslušalec ko je enkrat konec kompozicije (s tem pa tudi albuma) naravnost zaželi še večkrat poslušati album. Večkrat zapored, znova in znova.
Aktualna ponovna izdaja tega albuma vsebuje tudi tri koncertne bonus skladbe ( v bistvu gre za zelo redek EP s tremi koncertnimi skladbami, ki so bile posnete med koncertom v Memphisu in ki so izšle na B-strani singla »Blowin’ Free« ). Vsekakor nekako ne spadajo na album, ki je izjemna zaključena celota in celo nekoliko skazijo veličastni občutek, ki ga poslušalcu pusti zaključni ep »Throw Down the Sword«.
»Argus« je album, ki ga večina ljubiteljev skupine danes prepozna kot njihov kronski dragulj oziroma album, ki je skupino uvrstil med legende rocka. Večina skladb s tega albuma skupina še vedno igra na na njihovih koncertih in to nazorno priča o njegovi pomembnosti za skupino. Eden od razlogov, da je vsesplošna mističnost tega albuma še večja, je tudi odlična naslovnica na kateri lahko vidimo srednjeveškega vojaka na straži, v mističnem jutru obdanem z gorami, ki gleda leteči krožnik. Ena od nenavadnih zadev povezanih s to naslovnico je, da je bila skoraj vsaka izdaja tega albuma, ki je izšla na CD-jih brez omenjenega letečega krožnika. Zakaj, nimam pojma, vendar po mojem mnenju to »konspirativno« dejstvo vso magijo in skrivnostnost tega albuma samo še poglobi. Prav tako je bilo v preteklosti veliko govora o tem ali gre za konceptualni album (predvsem zaradi druge polovice albuma, kjer prevladujejo skladbe, ki so močno nabite s fantazijsko-herojsko tematiko). Dandanes nekako ostaja grenkoba, da skupina nikoli ni posnela albuma ki bi se lahko kosal z imenitnostjo Argusa. Ta je pač ostal nedosegljiv. Po drugi strani pa se je skupina očitno zavedala svojih brezmejnih potencialov in za razliko od večine današnjih (zlasti metalskih) skupin, ki počnejo točno to, ni želela narediti karbonskih kopij svojega najveličastnejšega dela. Kljub temu številni ljubitelji progresivnega rocka še vedno obžalujejo stilistični preobrat, ki ga je skupina naredila po tem legendarnem albumu (na »Wishbone Four«, 1973), kljub njegovemu velikemu komercialnemu uspehu.
In za konec še zanimivost: ta album je bil s strani britanskih ljubiteljev rocka in bralcev revije Sounds Magazine izglasovan za najboljši rock album leta 1972, pred takimi albumi kot so »Close To the Edge« (Yes), »Thick As a Brick« (Jethro Tull), »Foxtrot« (Genesis) ter »Demons And Wizards« (Uriah Heep), še enim albumom ki je uspešno ustvaril most med glasbo in fantazijo.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Time Was (9:42)
2. Sometime World (6:55)
3. Blowin’ Free (5:18)
4. The King Will Come (7:06)
5. Leaf and Stream (3:55)
6. Warrior (5:53)
7. Throw Down the Sword (5:55)
Zasedba:
Andy Powell – solo kitare na skladbah št. 1, 2, 3, 5, 6 in 7, ritem in akustične kitare, vokal na skladbah št. 2, 3, 4, 6, 7, & 9
Ted Turner – solo kitare na skladbah št. 2, 3, 4, 6, 9 in 10, ‘slide’ kitara na skladbi št. 3, ritem in akustične kitare, vokal na skladbah št. 1 in 3
Martin Turner – bas kitare, vokal
Steve Upton – bobni, tolkala
Sodelujoči glasbenik:
John Tout – orgle na skladbi št. 7
Drugi LP remasteriziranega ponatisa vsebuje koncertni album “Argus Live” na rumenem vinilu (izbor posnetkov iz prizorišč “Alexandra Palace & Memphis”
