Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 5. 5. 2023
Produkcija: Kip Winger
Dolžina albuma: 56.22 min
Zvrst: Hard Rock / Art Rock
Ocena: 9.0/10
Winger so se v letošnjem maju vrnili s svojim novim studijskim albumom. Sedmim. Imenuje se? »Seven«. Kakopak drugače? Skupini gredo albumi resnično počasi od rok. Da pa ne utone v pozabo, jih drži nad gladino prepoznavno ime, ki so si ga Winger zagotovili s prvimi tremi albumskimi klasikami. Bilo je davno tega.
In Winger dobrih trideset let kasneje? Zvenijo precej drugače, kot v časih, ko so prebitki testosterona o marsičem odločali kako se bo usmerjala kariera skupine. A dejstvo funkcioniranja skupine v novem milenuje je, da se Kip Winger ne zaganja brez potrebe v snemanje novega materiala. Če ne čuti kreativne vneme, miruje. To je edino pravilno. Manj je več. In »Seven«, ki je, po debelih devetih letih odkar je izšel »Better Days Comn’« vendarle tu, sledi zrelostnim premikom artizma, česar odločni glasnik je bil že album »Karma« (2009), naslednik in omenjeni »Better Days Comin’« (2014), pa je ta premik le potrdil. Torej? Winger že davno niso več glam metalci, niti hard rockerji. Niti ne gre za skupino, ki bi se šlepala na staro slavo prvih treh albumov. Takšna vrsta patetike za Kipa Wingerja in druščino ne pride v poštev.
Zadnji trije albumi – z najnovejšim »Seven« vred, so zato žlahtna in slikovita mešanica visoko oktanskega, bolščavo nagruvanega art/hard rocka, ki se nebrzdano spogleduje s progresivnimi elementi, sam nivo komponiranja, pa zaradi vzdrževanja muzikalne zapeljivosti in nalezljivosti, vzdržuje premeteno mehčanje svoje nabrite narave s pop art zvenečo retoriko. S tem vred dosega album silno lepo dinamiko razvoja skozi minutažo ter kup preskokov samih razpoloženjskih stanj. Ne manjka seveda niti občutka za pomp in drama teater, kar dosega sam artistični vrhunec v definitivnem sklepnem delu albuma z vrhunsko mini epsko suito imenovano It All Comes Back Around. Udarne Proud Desperado, Heaven’s Falling ali malo kasneje Resrrect Me, so vnetljivi podkožni jurišniki visoko zapomnljivih refrenov, s čimer dostavlja album na drugi strani izrazit naboj in zahtevano rockovsko udarnost.
Rezultat na novem albumu je znova demonstracija samoniklega artizma, to je edinstvena in samosvoja glasbena štorija, ki obenem potrjuje, da je naveza Kip Winger – Reb Beach, ne le esencialna za glasbeni karakter skupine, pač pa da je v svojem raziskujočem vizionarstvu skozi leta, dosegla neverjeten artistični preskok v samem glasbeno ekspresivnem dozorevanju.
Skladbe so izpiljene do potankosti in vsebujejo vse. Nivo muzikalnosti, ki leze pod kožo, prepoznavno grleni vokalni (‘forte’) karakter Kipa Wingerja, mid-eight pasaže, ki so zasoljene z mojstrovinami unikatnega kitarskega velemojstra Reba Beacha (ti deli skladb so poslastica svoje sorte znotraj kompozicij). Skladbe temeljijo na močnih motivih, ki definirajo jasno medsebojno raznolikost med točkami. To pomeni, da nivo komponiranja ne pozna spodrsljajev in kakšnih nerodnih, nespravljivih artističnih rešitev, ki bi jemala albumu dinamičnost in visoko pretočnost razvoja dogodkov.
»Seven« sicer poseduje visok nivo muzikalnosti, kar kulminira zlasti v refrenskih napevih. V tem ne izgublja niti za hip rdeče niti. Obenem pa so kompozicije opremljene z mnogo detajli slikovitih prehodnih obratov, zasunov znotraj mid-eight pasaž, ter mojstrsko ‘podaljšane’ tudi s predrefreni, to pa zahteva od poslušalca višji nivo posvečanja, kar pomeni da album ne leze v hipu pod kožo, pač pa zahteva nekaj več rotacij. A kot povedano. Nosi samoniklo artistično izkaznico in ne priznava ‘trivialnih rešitev’ komponiranja, kar bi lahko prinašalo občutek pogrevanj stare juhe ali artistične degradacije na nivo generičnosti. Odličen album, ki te napolni z pompom, udarnostjo, obenem pa z vragolijami kreativne navdahnjenosti (od česar se »Seven« konkretno šibi), poslušalca nenehno zaposluje ter mu razkriva kup dodatnih fines in detajlov, ki so del tega komponiranja.
»Seven« je torej vrhunski dosežek legendarne skupine. V artističnem smislu je povsem enakovreden priključek vrhunskima predhodnikoma »Better Days Comin’« (2014) in »Karma« (2009) ter dokaz, da se Kip Winger z druščino v dostavljanju najboljšega ne ustavljajo. Upajmo, da na novi Winger album ne bomo znova čakali debelih devet let.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Proud Desperado
2. Heaven’s Falling
3. Tears Of Blood
4. Resurrect Me
5. Voodoo Fire
6. Broken Glass
7. It’s Okay
8. Stick The Knife In And Twist
9. One Light To Burn
10. Do Or Die
11. Time Bomb
12. It All Comes Back
Zasedba:
Kip Winger – vokal, bas kitara, klaviature, akustična kitara
Reb Beach – kitara, spremljevalni vokal
Rod Morgenstein – bobni
Paul Taylor – klaviature, kitara
John Roth – kitara, spremljevalni vokal
