Lokacija: Zagreb / KC Dražen Petrovič / Hrvaška
Datum: 21.11.2015
Whitesnake, velika hard rock zasedba, ki jo vodi neuničljivi David Coverdale, se je naposled vrnila tudi na odre stare celine. V letu 2015 so fantje izdali album prirejenih Deep Purple klasik, ki so nastale v obdobju Coverdaleovega članstva pri prečastitih biblijskih očakih hard rocka, pa tudi heavy metala. Čeprav Coverdale vneto zatrjuje, da je to novi album skupine, ga pravzaprav ni mogoče šteti za pravi redni album, saj na njem ni novega avtorskega materiala. Pa vendar je njegova izdaja zadosten razlog za novo turnejo. Ime Whitesnake je tako veliko, da niti ne potrebuje snemanja novih albumov v zrelih letih, pa vendar ostaja veliki David Coverdale v sebi še vedno velik najstnik, ki s karizmatično naravo (le-ta v eni osebi združuje velikega šarmerja in razuzdanega zabavljača venomer prešernega razpoloženja) s peresno lahkoto skupini zagotavlja večno odrsko atraktivnost. Ob statusu rockovskih legend, seveda.
No, pri Whitesnake je znano, da so se postave nenehno spreminjale, skoraj hitreje kot Coverdaleove afere z ženskami. Čeprav je naveza Doug Aldrich / Reb Beach zdržala skupaj dobro desetletje, kar je več kot častitljivo glede na muhavo stabilnost zasedbe skozi kariero, je znova napočil trenutek za spremembo. V letu 2015 je bilo naznanjeno, da je Aldricha zamenjal kitarist Joel Hoekstra, ki se je priključil ekipi Whitesnake iz vrst imenitnih ameriških west-coast AOR rockerjev Night Ranger. Za potrebe koncertnih turnej pa je Coverdale integriral v svoje vrste še italijanskega virtuoza na klaviaturah Michelle Luppija.
Pred Whitesnake je koncertne večere odprla še ena zasedba, lahko rečemo kar prava koncertna atrakcija. Zasedba, združena iz samih superzvezdnikov rocka. Med njimi sta dve imeni tesneje povezani z imenom Whitesnake. Brian Tichy (bobni) in Marco Mendoza (bas kitara) sta oba nekdaj že bila člana Whitesnake, zasedbo pa zapolnjujejo še klaviaturist Dizzy Reed (Guns N’ Roses), Richard Fortus (Guns N’ Roses), vokalist John Corabi (Motley Crue) in danski kitarist Soren Andersen, ki je med drugim sodeloval z Glennom Hughesom in še enim Dancem, Mike Trampom (White Lion).
Če so pred dvema letoma tribune velike dvorane Doma sportova, kjer so 15.06.2013 nastopili Whitesnake, sevale praznino, tega ni bilo moč trditi za dvorano KC Dražen Petrović, ki je bila tik pred tem, da jo organizator razproda. Prizorišče je bilo nabito polno. Ko so na oder krenili The Dead Daisies, sicer še ni bilo čutilti popolne evforije, ki je sledila kasneje ob prihodu Whitesnake, vendar pa je nastop izkušenih zvezdnikov prinesel več kot prijetno malho zabave za uvodno ogrevanje. Bend, ki je v letošnjem letu izdal svoj drugi studijski album »Revolucion« (2015) je svojo set listo konkretno obtežil tudi s priredbami, s katerimi je držal publiko čvrsto ob sebi. Izjemno izkušena ekipa je priredila po pričakovanju pravi odrski špas, z vsemi žavbami namazani John Corabi pa je svojo vlogo frontmena fenomenalno iztržil. Malha koketiranja vseh članov skupine s publiko, šegavo lucidno štosiranje med člani, izvrstna komunikacija Corabija z občinstvom in kanonada eksplozivne potence med izvedbo samega nastopa. The Dead Daisies so zbir atraktivnih glasbenikov. Ko obstane oko na kateremkoli posamezniku, je v trenutku hipnotizirano. Bodisi, da uživaš ob vragolijah izjemnega Briana Tichyja ali norčavostih Johna Corabija ter posebej (vselej nabrušenega) Marca Mendoze. Vi izbirate.
Dvorana pa je pričela pokati po šivih, ko je na oder stopil s svojo druščino David Coverdale. Publiki se je utrgalo. Po vseh teh letih obiskujejo koncerte prav vse generacije. In kar je še pomembneje, delež pripadnic nežnejšega spola nikakor ne upada. Vsakokrat, ko je Coverdale razmaknil roke v zrak in zahteval od publike povratni odziv, je gestikuliranje sprožilo val evforije v publiki. Nasploh, ko se je približal publiki povsem na skrajnem robu »catwalka«. Zviti lisjak ohranja neverjetno nalezljivost s svojo odrsko pojavo in pristopom do publike. Ne glede na to, da je njegov vokal na zrela leta postal oddaljen miljo od nekdanje forme, je karizma tista, ki uroči in pridobi obiskovalca na svojo stran. Coverdale seva najstniško razposajenost in dejanski občutek je, da izvaja na odru glasbo mlad bend, ki šele išče možnosti za preboj na sceni.
Glede koncertnega nastopa lahko sklenemo sledeče. Coverdale je kljub težavam, s katerimi se spoprijema njegov vokal v zrelih letih, zvozil izvedbo točk na višjem nivoju, kot smo ga bili vajeni opazovati zadnja leta. Obenem je pri kreiranju spremljevalnih vokalnih harmonij deležen podpore prav vseh članov ekipe, nasploh ga na zahtevnejših točkah pokrije z dodatnim vokalom tudi basist Michael Devin. Odhod Douga Aldricha iz ekipe je naposled odprl prosto pot Rebu Beachu, ki je prevzel pobudo. Tako je dobil Reb Beach ogromno prostora, da je lahko do potankosti razkazal vse svoje veščine izjemnega kitarskega akrobata in virtuoza. Ob tem nikakor ne gre prezreti Joela Hoekstre, ki gradi solo točke na znatno večji meri muzikalične forme kot Beacha (in tudi Aldricha), kar je garant izredne dostopnosti njegovih solo točk do poslušalca. Znova je osupnil najstarejši član Whitesnake zasedbe, to je Tommy Aldridge z neverjetno bobnarsko predstavo, ki jo je kronal tako kot ponavadi, s podivjano bobnarsko solažo – z eno besedo, prava zver na bobnih.
Skratka, ekipa Whitesnake diha na polno in dostavlja odlično koncertno izkustvo. Olje na ogenj je prilila tudi odlična set lista, ki je združila najvidnejše trenutke Coverdaleove kariere z Deep Purple (presenetljivo je izpadla Stormbringer) ter znamenite hite zasedbe Whitesnake. Ob pričakovanih Purple klasikah Mistreated, Burn in Soldier of Fortune so še posebej imponirale You Fool No one, akustična Gypsy ter You Keep On Movin’. Od prvega do zadnjega trenutka novega druženja s skupino lahko potrdim, da ostajajo koncerti zasedbe Whitesnake zagotovilo velike zabave, kjer kipi od vse pozitivne rockovske vibracije, združene na enem samem mestu. Energetski fluks med zasedbo in ponorelim občinstvom je ustvarjal izkustvo nepozabnega koncertnega večera, ki je minil v hipu. Ko so se prižgale bele luči v dvorani, je bilo kar težko izplavati iz stanja zamaknjenosti duha, t. i. mini hipnoze, s katero smo za dobre dve uri odkrivali in podoživljali svet edinstvenih Whitesnake.
Glede na energijo, ki jo seva edinstvena in skrajno simpatična odrska figura neusahljivega Coverdalea tudi v letu 2015, ni strahu, da bi se bend slučajno spomnil, da je že star, izpuhtel in dotrajan ter da je napočil čas za tako imenovane poslovilne turneje. Ne, Whitesnake sevajo energijo potentnih žrebcev, ki neomajno grizejo na koncertih. Z vso močjo. Uročljivo! In tako bo ostalo vsaj še nadaljnjih petnajst let!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
WHITESNAKE:
1. My Generation (intro)
2. Burn
3. Bad Boys
4. Love Ain’t No Stranger
5. The Gypsy
6. Give Me All Your Love
7. You Keep on Moving
8. Ain’t No Love in the Heart of the City
9. Guitar Solo (Rob Beach /Joel Hoekstra)
10. Mistreated
11. You Fool No One
12. Drum Solo
13. Soldier of Fortune
14. Is This Love
15. Fool for Your Loving
16. Here I Go Again
—dodatek—
17. Still of the Night
18. We Wish You Well (taped outro)
THE DEAD DAISIES:
1. War Pigs (intro)
2. Midnight Moses
3. Evil
4. Mexico
5. Hush
6. Lock ‘n’ Load
7. With You and I
8. Angel in Your Eyes
9. Devil Out of Time
10. Helter Skelter
