Lokacija: Ljubljana / Hala Tivoli / Slovenija
Datum: 12.07.2016
Whitesnake so še ena izmed kultnih skupin iz zlate dobe klasičnega rocka, ki se z aktualno turnejo z naslovom ‘The Greatest Hits’ počasi poslavlja od zvestih privržencev, če seveda lahko verjamemo besedam njihovega karizmatičnega ustanovitelja, poglavarja in pevca Davida Coverdalea, da gre za njihovo poslednjo koncertno odisejado. David, ki si je svetovni sloves priboril že kot vokalist legendarnih Deep Purple, še preden je po kratki solo avanturi ustvaril Whitesnake, ki so bili sprva bluesrockovski kolektiv, nakar so v drugi polovici osemdesetih mutirali v komercialno superuspešnega hard rock/metal behemota, bo v vsakem primeru odkorakal v zgodovino kot eden najboljših rockovskih pevcev vseh časov.
Davidu so glasilke v zadnjih nekaj letih že začele pošteno nagajati, vendar so se po kratkem premoru od pogostih koncertnih turnej spet skrivnostno regenerirale in sedaj spet poje dolgoletne klasike tako kot se spodobi. Seveda ne tako kot je to zmogel v svojih najboljših časih, saj bo možakar septembra letos dopolnil že 65 let, vendar precej boljše kot smo ga bili vajeni na koncertnih nastopih v zadnjih nekaj letih.
Whitesnake so v ljubljanski Hali Tivoli odprli svojo aktualno turnejo zato je bil ta večer v vsakem primeru nekaj posebnega. Severnoirska predskupina The Answer je z bluesovsko podloženim trdim rockom delovala kot popolni klon legendarnih Led Zeppelin, zato je še najbolj navdušila privržence slednjih, čeprav je med svojim korektno izvedenim nastopom demonstrirala bore malo originalnega zvočnega pristopa. Med Led Zeppelin imitacijami je manjkala samo še njihova verzija »Stairway to Heaven«, ampak to bi bilo najbrž že preveč kompleksen podvig za band, ki večinoma prisega na neposrednost in kompaktnost. Dva redka trenutka, ko so severnoirski trdorockerski zabavljači poskušali zveneti nekoliko bolj samobitno pa sta izpadla precej razvlečeno in bledo tako, da je res boljše, da se tudi v bodoče držijo zvestega posnemanja svojih velikih vzornikov. Band iz povprečnosti rešuje karizmatični pevec Cormac Neeson, ki je nekoliko pretiraval s spodbujanjem maloštevilne in ne preveč zainteresirane publike, sicer pa, če drugega ne, so bili The Answer vsaj po slogovni plati kar dobra izbira za predskupino in si že zato zaslužijo dvignjen palec.
David in njegova Whitesnake tovarišija vrhunskih inštrumentalistov so na oder prikorali s pričakovano avtoriteto in z otvoritvenim »Bad Boys«, ki izvira iz njihovega slovitega, superuspešnega albuma »Whitesnake« (1987), publiko v trenutku spravili v delirij. Gospod Coverdale na odru še vedno izžareva izjemno vitalnost in karizmo ter s prepoznavnimi odrskimi gibi ter občasnim pasjim zavijanjem še naprej spominja na tistega neugnanega šarmerja iz video spotov, ki je v osemdesetih osvojil igralko in (zdaj že dolgo bivšo) ženo Tawny Kitaen, čeprav je že nekaj časa ponosen dedek. Whitesnake uspešnice so si sledile ena za drugo, čeprav so po pričakovanju prevladovali komercialno uspešnejši dosežki iz druge polovice osemdesetih, ko so bili David in njegovi sotrpini za približno tri leta ljubljenci ‘MTV generacije’ in so se njihovi video spoti dan za dnem vrteli po televiziji.
Izvedb iz bluesrockovske ere je bilo, po pričakovanju, precej manj, če se ne šteja tega, da sta bili originalni verziji hitov »Here I Go Again« ter »Crying In The Rain« ustvarjeni že leta 1982, kar seveda ni v redu, ampak David se lahko ob tem kadarkoli izgovori, da se aktualna turneja pač imenuje ‘The Greatest Hits’. Seveda pa nista manjkala »Fool For Your Loving« ter »Ain’t No Love In The Heart of the City«, ki je vseboval še delček »Slip of the Tongue« (1989) standarda »Judgement Day«. Od ‘stare garde’ je v aktualnem bandu ostal samo še bobnar Tommy Alridge, medtem ko si je Reb Beach (Winger, ex- Dokken) po štirinajstih letih končno priboril status prvega kitarista v bandu. Michael Devin je v bandu že šest let, kar ni slabo za Whitesnake basista, medtem ko sta sicer izkušena mojstra svojih inštrumentov, kitarist Joel Hoekstra (Night Ranger, Trans-Siberian Orchestra) in italijanski klaviaturist Michele Luppi (Vision Divine, Secret Sphere) še precejšnja novinca v vlogi Whitesnake članov. Oba kitarista in Devin so, pričakovano, imeli tudi svoje točke, medtem ko je Alridgeov pompozni bobnarski solo nastop, ki vsebuje mlatenje bobnarske postavitve z golimi rokami, napočil takoj po »Crying In The Rain«.
Manjše presenečenje je v tem večeru predstavljala skladba »Slide It In« z istoimenskega albuma, saj z njega bolj redko izvajajo kaj drugega razen »Love Ain’t No Strainger«, ki je bil tretji zimzelen tega večera, čeprav gre za enega izmed njihovih najboljših albumov. Prav tako so nas presenetili še z enim »Slide It In« standardom, »Slow ‘an Easy«. Nič manj prijetno presenečenje je predstavljala »Slip of the Tongue« (1989) ljubezenska balada »The Deeper the Love«, ki je med publiko predramila predvsem vse zaljubljene ‘golobčke’. »Give Me All Your Love« je bil še en pričakovan »Whitesnake« standard, kateri ne sme manjkati na nobenem koncertu Davida in njegovih soborcev. Seveda niso pozabili tudi na oba ultra hita, »Is This Love« ter »Here I Go Again« ob katerih je med publiko, ki je še kar pohvalno pomagala s petjem refrenov pričakovano najbolj završalo. Nastop ‘belega kačona’ in njegove tovarišije se je v hitrem dodatku zaključil na precej pričakovan način z nepozabno dramo »Still of the Night«, ki sicer predstavlja enega izmed njihovih redkih metalskih trenutkov. David je z vokalno najbolj zahtevno izvedbo na koncu potrdil, da ga glasilke spet precej bolj ‘ubogajo’ kot pred nedavnim časom, ko se je sploh pri doseganju vokalno višjih leg precej mučil.
Koncert trdorockerskih legend je, kljub ne tako maloštevilnim skeptikom, ki so se bali ali bo do njega sploh prišlo, kot celota prav lepo uspel, čeprav je bil obisk daleč od idealnega. V primeru, da je bil to eden zadnjih Whitesnake nastopov v Coverdaleovi mogočni karieri, se lahko reče, da se še vedno vitalni možakar od svojih oboževalcev poslavlja na več kot dostojen način. Kljub precej klavrni podobi pred koncertom, se je število obiskovalcev med katerimi je bilo opaziti tudi kar nekaj mladine, ki si zasluži posebno pohvalo, da obiskuje tovrstne koncerte namesto turbo folka, povečalo vsaj do razmeroma nežaljivega števila. Tovrsten podatek pa vseeno ne vliva pretiranega upanja, da se zanimanje za rock sceno v Sloveniji karkoli izboljšuje.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Klemen Udovč
Setlista:
1. Bad Boys
2. Slide It In
3. Love Ain’t No Stranger
4. The Deeper the Love
5. Fool For Your Loving
6. Ain’t No Love in the Heart of the City / Judgement Day
7. Guitar solo
8. Slow an’ Easy
9. Bass solo
10. Crying In The Rain / drum solo
11. Is This Love
12. Give Me All Your Love
13. Here I Go Again
—dodatek—
14. Still of the Night
