Lokacija: Ljubljana / Križanke / Slovenija
Datum: sobota, 15.07.2006
Ne moreš verjeti. Nastop Whitesnake v Feldkirchnu dan poprej je odpadel zaradi premalega števila prodanih kart. Tudi to se zgodi vsake toliko časa severno od Slovenije! No na vsake toliko časa, pa se zgodi, da pridejo legende rocka tudi južno od Avstrije! He, he, in to v samo samcato Slovenijo! Bili smo ob 20.00 na prizorišču, lažem malo prej, cca. 19.40 (sekunde niso važne). Zunaj pred Križankami je vrelo ljudi! Očitno so se predramili, se odpravili na mučno pot iz svojih brlogov in v zadnjem tednu pred koncertom, le razbili vse skrite porcelanaste pujse ter pobrskali za vstopnicami po štacunah. Uuuu! Da, da. Občutek je bil tisti pravi, pripravljala se je prava rockerska nevihta, nekaj je bilo v zraku. Preprosto nekaj kar je jasno namigovalo, da bo to nepozabni večer!
Znova sem se v preddverju pozdravil z nekaterimi velikimi prijatelji rock glasbe, ki mi jih je vselej čast srečati na koncertih in razdreti besedo ali dve! Joj, stvari so se tako hitro vrtele. Izgubljal sem lastno glavo. V evforiji, ki je naraščala iz minute v minuto. Mary Rose so že začeli, mi pa še zunaj. Ehej tam v gužvi je Bojan! Naš Bojan, ki je ravno še “zviznil” skozi gužvo s “photo passom”! “Mary Rose bodo fotodokumentirani”, sem si oddahnil.
MARY ROSE: 21.00 – 21.30
Vsekakor sem prišel komaj notri! Ura je bila 21.20, ujel sem še Mary Rose. Vsekakor hvaljeni med živimi fantje! Klasični pristop, rockersko napeto, dostojno, korektno, vsekakor atraktivno in zasluženo na mestu pred nastopom velikih Whitesnake. Skratka pogled na verjetno najboljšega gnetilca Hammonda v Sloveniji Davorja Kasteleca, obdanega z gorečneži na odru, žejnih dokazovanja, je vzbujal same pozitivne občutke, da Slovenija spet rockersko raste. Žal vsega pol urni nastop, je sicer pustil dovolj glasbe za prvi vtis, dovolj ga je ostalo v krvi. Žal Mary Rose nisem poznal, a sem slišal same hvale na njihov račun . Vselej skromno pregovorni Slovenci, seveda nazadnje pohvalijo svoje sonarodnjake. Mary Rose! Fantje sedaj ni umika! Vzemite kar je vaše in ljudje podprite končno domačo slovensko kvaliteto, ki se jasno in glasno sama hvali! Se vidimo v Hruševju, Avgusta letos!
WHITESNAKE: 22.00 – 23.45
Seveda je v pavzi dišalo vsepovsod po pivu v preddverju. Ljudi se je gnetlo na blagajnah in to izkustvo je še enkrat več potrdilo da Slovenci ne poznajo čakanja v vrsti, kadar dobijo priložnost, da se ga “nabijejo” do fundamenta pred rock koncerti: “Jel tako braćo Štajerci?” Glavo sem imel polno. Pričakovanje, evforija,… Whitesnake zaboga, tukaj pred očmi! Coverdale, veliki Coverdale. Okej obrzdaj svoje fanovstvo mali!
S “Saksy” in Petrom (dr. “Prog Rockom”) smo komaj zlezli noter, skozi labirint visoko “vznesenih pivskih bavhov”. Dobesedno smo se plazili med natlačenim avditorijem in se postavili pred mešalno mizo, cca. dobrih 20 metrov stran od odra. Ehej! Dvorana je gotovo štela minimalno 3.000 folka! In še so kapljali noter.
Zatemnitev! Ljudje v zrak! Intro! Fantje prihajajo na oder, “roadie-ji” jim osvetljujejo z baterijami pot do odrskih pozicij! Eksplozija! Luči bruhnejo! Tu so! Elementarni rif! Rif Burn! Skupina je tukaj! Z ljudmi. Narod na nogah. Enkratni karizmatični Coverdale v napol zapeti srajčki! Seksist, “sekspozija” je njegova poezija, ki jo po vseh teh letih mojster vnosa zapeljivega mačizma, s katero pridiga tako vehementno skozi lastno hard rock prizmo! Je to njegov glas, sama pojava, sama aura, b? Okej, okej! Fantje se niso zadrževali in so udarili naravnost, da so Križanke krepko zavrtele okrog svoje osi in je začel odpadati omet v kosmih z zidov! Cela dvorna je ponorela. Bili smo nekje na zlati sredini, levo od mene je norel en ata kot bi bil najstnik, žena se mu je poleg leve le prikupno nasmihala! Roke so plapolale od prednje do zadnje vrste v zraku. Burn je klasika in ko v to klasiko vpelješ še Stormbringer glavni motiv, potem ubiješ dve muhi na en mah. In točno to so naredili Coverdale & co. Coverdale se ni zadrževal pač pa je kmalu prevpil Križanke z nekaj norimi “screami”. Doma smo pri Whitensake. Strastne “bluesy” Slide It In, Love Ain’t No Stranger in Fool For Your Loving, himna za himno so podžigale avditorij in bilo se je užitek stapljati z razpoloženim Coverdaleom na odru ter navitimi člani, ki so spremljali legendo o beli kači. Intenzivno, s polno močjo. Coverdale znan po tem, da je vselej privabil v svojo skupino najboljše kar mu je pač v danem trenutku ponujal trg, je tudi to pot sestavil skupino, ki absolutno ne zna in ne zmore zatajiti. Gre za sekstet, ki je pripravljen “tip top”. Fantje so fizično popolno dovršeni in inštrumenti so v njihovih rokah dobesedno cvilili, ko so prosili med koncertom za nekaj usmiljenja. Reb Beach (tudi z Winger) in Doug Aldrich, kitarska mitraljezca, enakovredna, različnih pristopov, a skupaj skladna sestavljanka (Black & White), potem zapeljivi mladec – novinec v zasedbi basist Uriah Duffy (njegovi starši so bili prog rock fani, zato so dali njegovemu bratu ime Yes), potrpežljivi zvesti Timothy Drury na klaviaturah ter eden največjih bobnarjev v rock glasbi Tommy Aldridge, kralj igranja na dvojni bas boben, so na čelu z vodjo, ki dokazuje da starejši ko je, pravzaprav mlajši postaja, Davidom Coverdaleom, ki je bil vroč, resnično vroč, so trdnjava, ki jo stežka osvojiš. Ko se združi vsa ta mašinerja v eno, samo zijaš v perfekciji. A več kot to so! Izvabljajo pravo čustveno eruptivnost in to je tako nalezljivo da ni variante, da bi se temu slučajno upiral. Odneslo nas je popolnoma!
Vsekakor pa potem sledi umiritev tega bojnega plesa! Is This Love? Na končno! Sem stisnil Saksy k sebi, dotik ki sem ga med nastopom Whitesnake na Gods Of Metal tako pogrešal. Norišnica! Vsekakor “riffing” mnogo udarnejši, kot v originalu! Ljudje v refrenih še vedno ob Coverdaleu, ki se mu tak repertoar na kožo ne bi mogel bolje prilegati. Whitesnake je on! Itak, kaj sploh blebečem! Še en visoko adrenalinski napad z Ready And Willing, potem pa je na sceno stopil Doug Aldrich, ki je odprl prvo solo točko. Doug! To pot sem bil oddaljen v primerjavi s prvo vrsto koncerta Dio (Graz, 19.09.2002), a vseeno sem lahko opazoval dovolj dobro. Doug je neverjetno prepričljiv v takšni solo točki. Spet. V njo samega sebe in svoja čustva tako spretno vplete, da solaža izpade spontano, o tehnični perfekciji ni vredno zgubljati besed. A če pri tehnični dovršenosti obstanejo sicer mojstri Petrucci, Satriani, ipd in jih od tod ne premakneš, potem je Doug zgled kitarista, ki praši kitaro, da kitara v vsem sentimentu dobesedno oživi. Izgledalo je, da Doug še nikar bo odnehal “natepavati” kitare in vendar je napovedal Reba Beacha, ki je prisotpil mnogo bolj sofisticirano in večinoma brzel po sveltobno hitrem “taping-u” medtem, ko je Doug zasolil svojo solažo mnogo bolj bluesersko! Skratka, solaže so morda koga v avditoriju prikrajšale za kako Whitesnake klasiko več, a zame osebno so predstavljale enega vrhuncev koncerta. Fantje so znova skupaj na odru in se zlijejo skupni “jammming”. Hecno je bilo opazovati, medtem “skritega” za monitorji Coverdalea, ki ni in ni mogel stati pri miru med soliranjem kitaristov.
Skupina je nazaj s Crying In The Rain. Glasbena drama, dokaj neznačilen melos za Whitesnake, a s še enim veličastnim rifom. Nezadržno naprej. Fantje se umaknejo z odra! Sedaj se reflektorji usmerijo na pravo žival na bobnih. Tommy Aldridge! Veliki bobnar, ki je preživel marsikaj razburljivega skozi kariero, začenši pri Black Oak Arcansas, potem je v osemdesetih bil del verjetno ene najmočnejših ritem linij skupaj z Rudyjem Sarzom (danes z Dio) pri Ozzy Osbourneu. Človek, ki je uprizoril pravo čarovnijo na bobnih. Torpediranje, igranje v stoje po dvojni stopalki, izgledalo je da bo opne pometalo med ljudi. Potem odvrže na sredi točke palčke! Nadaljuje z golimi rokami in zaključi svoj šov visoko nad činelami. Je Aldridge pobral ta štos od Dona Brewerja (Grand Funk Railroad), kajti Black Oak Arcansas so dokaj blizu Grand Funk Railroad? Heaven knows? Skratka ljudem je jemalo sapo! Whitesnake so spet nazaj in “odžgejo” bombastičen zaključek v Crying In The Rain. Sedaj je verjetno doseglo vzdušje svoj vrhunec. Ena najimenitnejših skladb Whitesnake, površno rečeno njihov Mistreated, a pod mnogo bolj klasično zasnovano šablono, velika Ain’t No Love In The Heart Of The City. Coverdale je briljiral v svojem petju. Vživeto odločno, izkušeno. Mojster veščine, enkraten igralec, bistvo vsega, pa je bilo dejstvo, da je bil David tega večera resnično v odlični razpoloženjski formi. Whitesnake so “pošibali” koncert z Give Me All Your Love, kjer je David zahteval od ljudi: “I wan’t you to blow the fuckin’ roof off!” Vsekakor se to ni zgodilo, bilo pa je smešno, ker se je videlo da je avditorij za Coverdale bil pretih in nekajkrat je zato spodbodel občinstvo: “Oh c’mmon Ljubljana?! Don’t be shy!” Vsekakor, pa se je nekajkrat med nastopom globoko zahvalil občinstvu v čisti zborni slovenščini: “Hvala!” Konec je bil kar pričakovan! Here I Go Again, eden največjih hitov skupine in ljudje so ponovno bili tesno ob Coverdaleu skozi to skladbo, odličen intenziven vražji zaključek. Regularni del je neverjetno hitro minil, ne pomnim da bi mi katerikoli koncert tako hitro mineval v zadnjem času. Bilo je enkratno! Ljudje! Saj smo v Ljubljani! Ne morem verjeti!
Dodatek so pričeli z navito Take Me With You in nato vpadli v pojem dovršenosti rock kompozicije z naslovom Still Of The Night. Vselej me mrazi med drugim delom skladbe in skozi dramatičen zaključni del te skladbe. To je skladba, ki na atmosferičnosti pridobiva iz kroga v krog. Morda skladba, ki najlepše zajame pojem Whitesnake, saj gre za idealno sestavljanko bluesa in klasike pod nepopustljivo taktirko hard rocka! Skratka visoko atmosferičen zaključek, ki ga pripravi lahko le genialni Coverdale s kompanjoni. V izhodnem delu je Coverdale s pridom izkoriščal “echo delay” efekt za mogočne “screame”, ki jih je okraševal z različnimi glasovnimi barvami. Iz jajc! Petje na meji izdiha, kot bi ženski pihal na dušo, ponoči, ko si ob njej, nekje… brrrrr…..
Fantje so se praktično že poslovili, pa vseeno sedli nazaj za inštrumentarij. Publika jih ni izpustila iz objema! Še en klasika iz plošče “1987” albuma Bad Boys, je odjeknila v noč. In potem je bilo res konec strupenega sikanja bele kače! Fantje so odšli. Pa ne vsi. Na odru je ostal David sam. Snop svetlobe ga je osvetljeval. Pričel je: “I have often told you stories,…” Zlomka! Soldier Of Fortune, a capella izvedba! Ljudje so nekaj časa strmeli. Kot bi imeli pretirano spoštovanje do Davida! Potem je David po refrenu dvignil roke v zrak in povabil ljudi k sodelovanju. S tem je pripravil najlepše možno slovo s katerim nas je zapustil. Vročih nog in nakurjene do maksimuma! Skratka učna ura in tričetrt rockovske seksologije je bila za nami. “Music that make you wanna fuck!” (raje ne povem slovensko). A tako pač je.
Coverdale je neverjetno ohranjen pri svojih skoraj 55 letih. Vokal je sicer rahlo zbledel, predvsem se je čutilo med npr. Give Me All Your Love, da David ne more več zaokroževati verzov v čistih melodičnih linijah, kot je to počel nekoč, ali kot je to mogoče razbrati iz studijskih posnetkov. Vseeno je uničeval z ekstremnimi “screami”, ki so dosegali, za ušesnega polža, frekvence letalnih razsežnosti. Coverdale je prišel, videl, zmagal. Tudi sodelovanje avditorija je prineslo svojo piko na “i”. Po tej plati je bil koncert čista desetica. Se pravi nabrit bend in nabrita publika z roko v roki. Maksimalno nabit prostor in maksimalno razgrajaška skupina. No in tu, pri razgrajanju, je skrit minus. Dvorana. Križanke so odpovedale ob vsej glasnosti Whitesnake. Kako naj bi Plečnik pred 100 leti vedel, da bodo tu igrali nekoč Whitesnake, da bi pri konstrukciji mislil, tudi na dodatne elemente. Ne vem kako se je slišalo v prvih vrstah, a pri mešalni mizi je bil zvok komaj še sprejemljiv. Torej, dela obeh kitar na trenutke ni bilo mogoče razločno slišati. Ob tem je zanimivo, da je Coverdale vedno naštelan tako, da preglasi vso elektro voltažo drugih glasbenikov v skupini med koncertom Whitesnake. Tako mi je tudi tokrat nekajkrat pošteno dvignilo pritisk v lobanji, ko se je pevec lotil svojega vreščanja. Možakar je neuničljiv in nabit z ustvarjalno energijo. Znova je vzel poln zalet in z njim Wihtesnake. David zapusti oder. Prižgejo se luči in zasliši se We Wish You Well “taped outro”.
To je bil klasični rock dogodek, ki je bil sila pomemben za Slovenijo. Potrdil je, da Slovenci še vedno kažejo zanimanje za tovrstno glasbeno sceno, ki je kraljevala v sedemdesetih in osemdesetih. Elementarna energija zvite kače! Hvala ti za nepozabno magijo! Rad bi, da se večkrat srečamo, da bi tovrstni klasični rock dogodki bili večkratna priložnost za obisk tudi v Sloveniji (“sanja svinja kukuruz, pa nič ne škodje”), da se ne bomo venomer lovili z avtomobili in avtobusi po Evropi. Hvala zvezdni konštalaciji, pogumu organizatorja in seveda magiji Whitesnake, za nepozaben večer!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Bojan Horvat
Setlista:
1. Burn (incl. Stormbringer)
2. Slide It In
3. Love Ain’t No Stranger
4. Fool For Your Loving
5. Is This Love
6. Ready and Willing
7. Blues For Mylene
8. Snake Dance
9. Crying In The Rain (incl. drum solo)
10. Ain’t No Love In The Heart Of The City
11. Give Me All Your Love
12. Here I Go Again
—dodatek 1.—
13. Take Me With You
14. Still of the Night
—dodatek 2.—
15. Bad Boys
16. Soldier Of Fortune
17. We Wish You Well (taped outro)
