Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 10.05.2019
Produkcija: David Coverdale & Reb Beach
Dolžina albuma: 61.04 min
Zvrst: Hard Rock
Katera faza nastopi, ko preživiš krizo srednjih let? V dobri stari stripovski seriji imenovani »Alan Ford«, so v zabavnih prevodih večinskega jezika nekdanje skupne države skovali odlično frazo »pootročeni starec« (»podjetinjeli starče«). To je sicer bolj blizu, pa še vedno ne zadosti. Namreč. Po vseh erah rocka in rolla, ki jih je prestalo človeštvo, je danes težko sploh še karkoli povedati o ikonskem Davidu Coverdalu in njegovih Whitesnake, česar že ne bi vedeli.
Stvari so povsem preproste. Mož se ne zna in noče postarati. V koncertnem smislu so Whitesnake, tudi ob skoraj 68. letnem Davidu, vseskozi neverjetno aktivna skupina in po nekaj izdanih koncertnih dokumentih ter kompilacijah, vključno z albumom na novo zaigranih Deep Purple skladb iz MK IV ere, je naposled privekal na svet tudi novi pravi dolgometražni studijski izdelek. Imenuje se »Flesh And Blood«. Ta je torej, po debelih osmih letih, nasledil predhodnika »Forevermore« (2011).
Kakšne posebne glasbene revolucije in evolucije v teh osmih letih David Coverdale seveda ni uspel razviti, dognati in odkriti, a tega, roko na srce, niti ni šlo pričakovati. »Flesh And Blood« je generalno povedano zelo dober hard rock album, napisan, skomponiran in sproduciran tako, kot se za ime Whitesnake v letu 2019 spodobi in kot se šika.
Bend si seveda na trenutke polnokrvno izposoja nekatere komponistične vzgibe, ki vlečejo tja proti albumu »1987«, kar ni nič novega in kar je bila tudi pričakovana poteza. Dlje od tega ne gre (in to je stara zgodba), ker Coverdale, po razpustitvi Whitesnake v Moody/Marsden eri, nikdar več ni hotel novačiti v ekipi pravovernih (root) blues kitaristov, zato je o kakšni pretirani mehkobi in organskem, celo ječavem blues purizmu, na novem Whitesnake albumu seveda mogoče le sanjati. A to že od leta 1987 dalje pač dejstvo.
David Covedale, je še naprej obdan z garnizijo potentnih žrebcev, ki pa imajo vsi po vrsti konkretno kilometrino. To so si nabrali še v času, ko niso bili del Coverdaleove ekipe. No, starosta bobnarskega sveta Tommy Aldridge, je izjema in da (po generacijski plati) lahko tudi Coverdalea v koš, a modrosti in veščin, ki jih ob Aldridgeu in Cloverdaleu, prinaša denimo v ekipo mnogo mlajši Reb Beach, so postala izredno pomembna zaščitna znamka Whitesnake zvoka in sloga v novem mileniju. Do neke mere kar temelj. Novo prišlek Joel Hoekstra je odlična pridobitev na mestu zamenjave za pobeglega Douga Aldricha in Whitesnake z njim spretno polnijo to vrzel. In več. Hoekstra se je kalil pri AOR veteranih Night Ranger in ima v žepu tudi zelo soliden samostojni studijski album. Ni le enakovreden kitarski soler Beachu, pač pa je tako kot Reb Beach, tudi spreten komponist in rifotvorec. To Joelovo kvaliteto je David Coverdale s pridom izkoristil in Hoekstra se tako podpiše, kot avtor in soavtor na skupno pet novih skladb albuma »Flesh And Blood«.
»Flesh And Blood« je pravi »party time« album. Od glave do pete. Obenem je znova to tisti album, kjer je v poeziji največkrat uporabljena beseda »baby«. Saj menda niste presenečeni? Govorimo namreč o človeku, ki ga ne smeš pustiti samega niti s svojo babico. Tako so govorili v osemdesetih. Danes se zadeva obrača. Ne smete ga namreč pustiti samega z vašo 18. letno hčerko. Od Coverdalea torej ne gre pričakovati vokalnih čudežev. Leta so naredila pač svoje. Je pa poezija tisti »filter«, ki nas neizmerno zabava tudi tokrat, saj je natanko ista, kot je bila v osemdesetih. Polno je tudi seveda tisti globokih vdihov, s katerimi okrašuje Coverdale svoje vokalne linije. A so v zrelih letih postali bolj hropeči. Ker se mož tega zaveda, si je privoščil nekaj drznih produkcijskih trikov, ki pa so prej kontraproduktivni, saj so ti kozmetični vzvodi/prijemi pretirani, vokal pa na teh delih »pihanja dekletom na dušo« (hudiča – to namreč počenja skoraj 70. letnik) izgublja na organskosti in naravnih tenih ter deluje tako zelo umetno in potvorjeno. When I Think Of You je takšna balada, polna (hrumečih) vdihov in izdihov. Ob vseh teh dejstvih, ki jih prišteješ poleg, delujejo danes, kot vrsta samoparodije (če ne samoironije), čeprav tega Coverdale nikakor ni želel. A prav zato, danes takšne poteze starih mačkov toliko bolj neizmerno zabavajo. Njegova zaščitna znamka torej. Eden izmed prehodov v omenjeni baladni kompoziciji potegne strupeno na Is This Love.
Torej. Ne gre skrivati dejstva, da je Coverdale izgubil veliko vokalnih moči oziroma tipskega karakterja, ki definirajo zlato ero Whitesnake in da deluje tako njegov vokal danes iztrošeno in skrhano. Vendar pa to zelo dobro sanira z vokalnimi harmonijami ter bogato, čvrsto, našobljeno riffovsko produkcijo ostro in odločno naprej porinjenih kitar, pa tudi s podprtostjo klaviatur, kar daje vodilnemu vokalu udobje, v katerem je legendarni pevec, pri jemanju vokalnih linij, sproščeno zleknjen in varen. Ostaja pa Coverdale, kljub vsem naštetim dejstvom, še vedno orjaško karizmatičen vokalist. Edinstven, hipoma prepoznaven in na moč markanten. To potrdi v izvrstni vokalni eksekuciji skladbe Heart Of Stone, ki je podprta z orjaškim blues karakterjem. Hoekstra in Beach sta skrajno strupena solerja in solaže so tisto kar kompenzira Coverdaleovo, na trenutke opazno vokalno skrhanost (tega ne zakrije popolnoma niti zelo detajlna produkcija). Solaže so prava poslastica in duhovitosti ter izjemne, to je do zoba oprtane tehnične izpiljenosti ter izvedbene perfekcije, jim ne primanjkuje. Prav tako so solaže tudi estetsko zašiljene s kupom fines, ki jemljejo poslušalcu dih.
Če so skladbe Shut Up And Kiss Me, Trouble is Your Middle Name, Flesh And Blood, pa otvoritvenih katalizator Good To See You Again, brezhibni odsev Whitesnake avre za leto 2019, pa je mnogo bolj žurersko obešenjaška (preveri refren) Hey You (You Make Me Rock) v refrenu vrezana po vzoru Def Leppard pompoznosti, medtem ko si naslednja, to je Always And Forever, izposoja nekaj recepture dobrih starih Thin Lizzy (tercetne harmonije, nadalje linije napeva v kiticah, katerim bi se z lahkoto priključil Lynott). Sklepna Sands Of Time je pričakovani trik starega lisjaka. Vzbuja namreč nekaj mističnosti in izdatno mero pompa ter bombastike, kar pomeni, da se opira na Still Of The Night princip skladanja, čeprav je skladba povsem druga štorija. Vnetljivi rock’n’roller Get Up nosi pozitivno naravo, šegavost in obilje vedrine, kakršna je značilna za novodobne, to je post 2010, Night Ranger.
Legendarni karizmatični in ikonski pevec ter ena najbolj prepoznavnih figur rocka in rolla, kot ga pozna človeštvo, to je torej David Coverdale, je s svojo soldatesko izpiljenih in izrednih glasbenikov , še enkrat opravil svoje delo z veliko odliko. Od sebe je spravil zelo lep in dober hard rock album, ki je pravi odtis energije, vibracije in nenazadnje stanja njegovega duha in duha ekipe, ki ga spremlja. V letu 2019 seveda. Osemletni razmik med albumoma in prevetritev postave, sta dva ključna faktorja, ki prispevata k temu, da je »Flesh And Blood«, na »dolgi in vetrovni« poti legendarnih Whitesnake, torej samosvoja glasbena zgodba. Očitno je Coverdaleu ostalo še nekaj poglavij in lepo je spoznanje, da se legendarni glasbenik še nikakor ne namerava umakniti iz glasbenega posla. Whitesnake ostajajo torej tudi z novim albumom pravi naslov za neizmerno obilje prvovrstne rock ‘n’roll zabave. Rock teče Coverdaleu po žilah in tako pomenljivo se imenuje tudi novi album!
In nenazadnje. Verjetno ste že sami ugotovili tudi to, da je album predolg in da je skladb na njem odločno preveč. Deset bi jih povsem zadoščalo.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 8.5 / 10
Seznam skladb:
01. Good To See You Again
02. Gonna Be Alright
03. Shut Up & Kiss Me
04. Hey You (You Make Me Rock)
05. Always & Forever
06. When I Think Of You (Color Me Blue)
07. Trouble Is Your Middle Name
08. Flesh & Blood
09. Well I Never
10. Heart Of Stone
11. Get Up
12. After All
13. Sands Of Time
Zasedba:
David Coverdale – vokal
Reb Beach – kitara
Joel Hoekstra – kitare
Michele Luppi – klaviature
Michael Devin – bas kitara
Tommy Aldridge – bobni
