Založba: Nuclear Blast
Datum izida: 29. 3. 2019
Produkcija: Mark Lewis
Dolžina albuma: 40:33
Zvrst: deathcore/death metal
Ameriška zasedba Whitechapel je znana kot ena najbolj delavnih zasedb v deathcore sceni. Skupina je prišla dokaj hitro v ospredje, ko je s svojo recepturo, ki se ni naslanjala zgolj na deathcore elemente, temveč tudi na death metal, pokazala nekaj inovativnega in izstopajočega. Od nekdaj skupino odlikuje močna ritem sekcija, tri kitare in globok kruleči vokal. Slednji je pri prejšnjem izdelku Mark of the Blade poskusil tudi s čistim vokalom, ki se je obdržal tudi za aktualni album.
The Valley se odpre When a Demon Defiles a Witch, ki po umirjenem nedistorziranem intru eksplodira v pravo death metal brutalizacijo. Prisotni so blast beati, hitri pedali in temu primerne hitre kitare. Vokal je usmerjen na krulež, a za pomiritev se Phil Bozeman posluži tudi spevnih vokalov, kar daje skladbo resnično nekaj posebnega. S kitarsko solažo pa skladba dobi še tisto piko na i. Izkaže se, da je omenjena skladba nekaj najbolj pestrega albumu.
S skladbami Forgiveness Is Weakness in Brimstone Whitechapel nadaljujejo s svojim stilom, le da pri Brimstone je malo več groova, ki na čase že spominja na kakšen brutalni nu metal. S skladbo Hickory Creek se pokaže drugačna slika skupine. Umirjena in melanholična skladba je v celoti odpeta s spevnim vokalom, kar je za Whitechapel precej presenetljivo, predvsem pa gre za drzen poskus, ki lahko razjezi oboževalce. Pa vendar vse skupaj deluje naravno in ne posiljeno.
Kasneje si Whitechapel ne privoščijo več takšnih odmikov od svojega značilnega stila. To so potrdi že z nagroovanim Black Bear, kar pa ni ravno izstopajoče. Hitro se popravi vse skupaj s skladbo We Are One, ki premore več agresivnosti in hitrosti. Za neko ravnotežje, tudi malce nepredvidljivosti Whitechapel ponudijo še kakšno skladbo s spevnimi vokali, s čimer se lahko navežemo na skladbo Third Depth. Refren v kruležu daje več atmosfere, učinek morbidnosti je močan.
Album Whitechapel sklenejo z Doom Woods, ki je precej temačna in morbidna. Slišati je tudi spogledovanje z doom/death metalom, čeprav zvokovno Whitechapel zvenijo moderno, a tu Whitechapel dokažejo svojo odprtost. Še posebej z outrom dosežejo pravi učinek melanholije. 40 minut mine hitro, ni občutka, da se kaj vleče. Whitechapel so si tokrat vzeli čas in rezultat je nepovprečen izdelek, ki se lahko pohvali tudi z dobro napisanimi skladbami.
Čez samo izvedbo na albumu ni kaj poreči. Vokal Phila Bozeman ostaja brutalen, obenem je možno slišati od njega tudi kaj bolj nežnega. Studijski bobnar Navene Koperweis (Entheos, ex-Animals as Leaders) je svojo nalogo opravil odlično. Dinamike je dovolj, prav tako je suveren pri hitrejših delih. Tudi kitare so tokrat res na mesto, izstopa seveda Ben Savage, ki skrbi za solaže in harmonije. The Valley je nedvomno izdelek, s katerim Whitechapel dokažejo, da ima deathcore veliko manevra, če se na zadeve pogleda malo ven iz okvirjev.
8,5/10
Seznam skladb:
- When A Demon Defiles A Witch
- Forgiveness Is Weakness
- Brimstone
- Hickory Creek
- Black Bear
- We Are One
- The Other Side
- Third Depth
- Lovelace
- Doom Woods
Glasbeniki:
Phil Bozeman – vokal, besedila
Ben Savage – solo kitara
Alex Wade – kitara
Gabe Crisp – bas
Zach Householder – kitara
Navene Koperweis – bobni
