datum izdaje: 19.10.2018
založba: AOR Heaven Records
dolžina albuma: 39:49
produkcija: Xavier Millis
ocena: 7.0 / 10
White Widdow so zanimiva skupina. Pravzaprav niti ne. V glasbenem oziru ne odkrivajo nikakršne revolucije. So AOR revitalisti. »Victory« je njihov novi studijski album in v osmih letih, odkar je izšel istoimenski prvenec skupine, skupno peti. Zanimivi so v smislu, da se v novem mileniju navdihujejo nad izročilom tako rekoč izumrlega glasbenega žanra, ki je bil osemdesetih ekstremno popularen.
S predhodnikom »Silhouette« so se White Widdow nekako ustalili. Definirali so svoj glasbeni izraz in se ustalili pri preverjeni in preizkušeno vžigajoči recepturi. Baza poslušalcev, ki jih je sprejela je zadovoljiva, prav tako pa jim je pisanje in komponiranje takšne glasbe v veliko zadovoljstvo, kar je seveda najbolj bistveno.
White Widdow so zanimivo, popolnoma v osemdesetih. V produkciji se današnje skupine (nasploh s skandinavskega konca), ko se lotevajo revitalizma AOR glasben držijo največkrat uravnotežene produkcije, ali pa poskrbijo za rahlo do jasno »naprej porinjen« zvok rifov kitar (kar prej velja za nemški revitalizem). No avstralski White Widdow, pa zanimivo, praviloma v prvi plan postavljajo zvok klaviatur. Nit ne čud, saj je klaviaturist skupine Xavier Millis tudi glavni producent vseh albumov skupine in tako tudi albuma »Victory«. Klaviature povzemajo tipsko šelesteči zvok sintetizatorskega valovanja, h kateremu se pretežno srednje intonirane, ultra nalezljive melodične lege harmoniziranih refrenskih napevov odlično vežejo. V svojih vrstah imajo White Widdow odličnega kitarista. To je Enzo Almanzi, ki se je mnogo mojstrovin naučil ob poslušanju asov, kot je Eddie Van Halen. Vendar pa ostajajo njegov talent, ideje ter visoka tehnična obtesanost, premalo izkoriščena v glčasbi White Widdow. Občasno deluje kitara v aranžiranju celo inferiorno, to je podrejeno v zvoku. Tak »izlet« si skupina recimo privošči v Reach Up, album pa v nadaljevanju povsem zavre dolgočasna balada Anything. »Zavese« sintetizatorjev so občasno tako obilne v zvoku, da kitaro zaznavaš šele v »drugem planu«.
White Widdow sicer znova nadvse učinkovito kupčujejo s preverjeno učinkujočo formulo glasbenega izrazoslovja, pri čemer zapade album znova celokupnemu občutku, da so si komadi med seboj preveč podobni. Okej, že res, da v AOR žanru težko skreneš »levo« ali »desno«, ker so izrazni kalupi v tem žanru jasno začrtani, pa vseeno delujejo včasih ideje skorajda identično, le nekoliko drugače so zapakirane v kompozicijah (linije sosledja akordov v fraziranju, vokalni napevi v kiticah). Tak občutek je zapuščal že predhodnik »Silhoutte« (2016). Nekoč je stari dobri Bajaga dejal: »Doboš, udara samo na dva«. To pomeni, da je bend »strogo matematičen« in od štiri četrtinskega frfotanja pesmic ne odstopa, četudi nekatere repeticije prehodnih vložkov v mid-eight pasažah nikakor ne zadovoljijo, saj ob sledenju kalupom White Widdow ne izkoriščajo razpoložljivega prostora, ki se jim tu odpira in ki bi ga lahko zapolnili z dodatnimi kitarskimi solažami. Kar bi potrebovali White Widdow je dober producent in nemara še enega kitarista, ali pa da spremenijo bistveno aranžmaje in Almanzija tako znatno bolje izkoristijo, ker je resnično izvrsten glasbenik.
Zvočno so White Widdow zanimivi za vse tiste, ki jih privlači v novi eri »mehkejši« zvok skupin, kot so Houston, Work Of Art, pa kakšnih »dostojnih« Def Leppard posnemovalcev a la Grand Design. Vsekakor vlečejo White Widdow na plano dognanja klasičnih eighties AOR skupin a la FM in/ali Giuffria, kar je seveda pričakovano. Tudi »Victory« bo zelo všečen ljubiteljem klasičnega AOR zvoka, ki je dostojno »pogret«, »preveden« in »prepakiran« za nove čase. Sicer pa so se White Widdow pričeli idejno ponavljati in bodo na tak način, težko še kdaj tako zanimivi in »sveži«, kot je to veljalo za material, ki ga ponujajo njihovi prvi trije studijski albumi.
avtor: Aleš Podbrežnik
seznam skladb:
1 Victory (3:34)
2 Fight For Love (3:34)
3 Second Hand Heart (4:51)
4 Late Night Liaison (3:47)
5 Danced in the Moonlight (4:43)
6 Love And Hate (3:58)
7 Reach Up (3:46)
8 Anything (4:02)
9 America (4:28)
10 Run and Hide (3:41)
zasedba:
Jules Millis – vokal
Xavier Millis – klaviature, spremljevalni vokal
Enzo Almanzi – kitara
Ben Webster – bas kitara
Gavin Hill – bobni
