Založba: Provogue Records/Mascot Label Group
Datum: 28. 8. 2020
Produkcija: Eric Corne
Dolžina albuma: 57.44 min
Zvrst: Blues Rock
Ocena: 9.0/10
Walter Trout je legenda blues rocka in eden najvidnejših glasbenikov sodobnega bluesa. Mož, ki je pred leti komaj preživel transplantacijo jeter, je svoje vrste fenomen. Ob vsem tem je skozi dolga leta udejstvovanja – njegova kariera šteje petdeset let – preživel številne vzpone in padce. Vse od Canned Heat, Johna Leeja Hookerja, do Johna Mayalla in izjemno plodne solo kariere, ki mu je do tega dne navrgla ducat albumov, blizu številke 30. Njegovi ljubitelji ne kolebajo, kadar Walter Trout izda nov album. Preprosto ga kupijo, kajti kar Walter posname, je vselej garant absolutnega magnetizma, ki ga lahko dani glasbenik v žanru bluesa, s svojo specifično naravo glasbenega talenta, pač pričara. In Walter Trout je samo eden. Eden in edini. Nihče mu ni enak.
Leta so naredila svoje in Trout se naposled le »umirja«. Opustil je razvratne manire, čeprav še naprej igra, kot da v njegovih prstih in duši še vedno plamti ogenj srčnosti in zagon najstniških strasti. Tudi na svojem 27. albumu do vsega, česar se loteva, pristopa kot mladenič, željan dokazovanja. Ognjevito. Avtentičen in strogo izklesan slog kitarske igre je nekaj, kar od nekdaj prinaša garant avtorske in izvedbene odličnosti. Ne le to, pač pa »neulovljivosti«. Točneje, karakterne bluesrockovske edinstvenosti. Solaže so še vedno absolutni unikum, ki gotovo prinaša največji magnet. Kitarska igra torej tudi na novem albumu polnokrvno zaposluje poslušalca. Vokal v emocijah in strasteh ostaja absolutno stvaren. Z njim je pridiganje in bluesovsko pritoževanje znova kar se da intenzivirano in nagovarja z grabežljivim šarmom, ki se mu je težko upirati.
»Ordinary Madness« je neskromno povedano eden najmočnejših studijskih izdelkov, ki jih je Trout ponudil v dolgoživi karieri. Da. To je drzna trditev, glede na dejstvo, da ima možakar res ogromno snemalnih ur za seboj. Z novim albumom, ki je osebno izpoveden, še osebno intimnejši od predhodnika »Survivor Blues« (2019), je Trout v vlogi opazovalca kar se da realistično ujel duh aktualnih časov, nad katerimi se z njim vred večina trezno razmišljujočih upravičeno priduša, ko nemo opazuje, kam tone planet in z njim človeštvo.
Album odpre fantomska bluesovka drama naslovne skladbe, ki uvodoma strese in povzema vse, kar opisuje prejšnji stavek. Vse je tu. Podoživet očitajoč vokal in izjemno igranje. Vsi okraski, vsi minimalistični detajli, filigransko čutna mehkoba, izjemna kontrola tonov. Ko vsak ton nagovarja svojevrstno in ko kitara ječi kot živo bitje, ki se na sleherni dražljaj odziva intenzivno čutno. Trout torej že na uvodu novega albuma v vsem svojem sijaju. V nadaljevanju zdirja album rockovsko, s skladbo Wanna Dance, kjer se pečatni frazi pridruži čokat Hammond in kontrastno pulziranje ritem sekcije. Vsebuje več muzikalnosti, drama in občutek melanholije pa kljub vsemu ne popuščata … Album je idejno barvit in silno razgiban. Ni pa vse strogo le blues (in rock)! V Heartland se prikradeta elementa americane in countryja. Tu sta posebej milozvočni My Foolish Pride in Heaven In Your Eyes, pri katerima prevzemata pozornost tudi dodana motiva, zato bi z lahkoto lahko postali pogosti spremljevalki radijskih frekvenc, ki dajo kaj nase, se pravi, na dober glasbeni program. Najbolj navita skladba albuma je sklepna OK Boomer, kjer ob vsem grmenju instrumentov priliva olja na ogenj Troutova vokalna togota.
Težko je iskati vrhunce albuma! Trout je seveda vedno znova najmočnejši pač tam, kjer njegova kitara najintenzivneje ječi. Naslovna skladba, All Out Of Tears (skladba je nastala ob sodelovanju s Teeny Tucker in govori o njenem preminulem sinu), izjemni blues suiti ali rockovsko nabrita Make It Right s solističnim »štrikanjem in pletenjem«, ob katerem si ne želiš, da bi se kdajkoli sklenilo. Skratka. Vsaka skladba zase je resnično filigransko dovršena. Pri tem je fascinantno, kaj vse je mogoče izvleči iz vsega 12 polj. Blues je mnogo, mnogo več. In Walter Trout kraljuje v implantaciji muzikalnih figur, s katerimi njegova izvorna bluesovska formula tako briljantno komunicira.
The Final Curtain je tista skladba, ki poka od tesnobe, vodi pa jo počasnejši boogie ritem. Kitarski frazi se odločno pridružijo še Troutove orglice. Skladba o neizogibnem končnem računu, ko odbije sodna ura in se na vratih namesto inkasanta pojavi starka s koso. Še več mučnine o bližajoči se sodni uri ujame izrazito mračna The Sun Is Going Down. Skladba se v zadnji tretjini razvija rockovsko pospešeno, njen krešendo pa je seveda še ena silovita Troutova kitarska solaža.
Interakcija štirih glasbenikov je vražja. Učinkuje kemično aktivno in se zaznava superiorno. Walter Trout ni absolutist, zato zlasti klaviature, pa tudi bas linije, silno spretno izkoriščajo koščke skladb, zlasti prehodne dele, da jih slikovito zabelijo z dodatnimi triki. Album je skvašen iz mnogo detajlov, ki jih odkrivaš dlje časa, in prav ta element je eden tistih najbolj privlačnih, ki vedno znova in znova kličejo po poslušanju tega res briljantnega Troutovega dosežka. Subtilnost, ki jo razvija karakter gradnikov zvočne slike, je intenziviran maksimalno, še posebej pa prihaja do izraza v počasnejših točkah albuma, kot je uvodni del osebno izpovedne Up Above My Sky. Gre za nekakšen epitaf, nagrobnik, rekviem in eno najintenzivnejših skladb albuma, kar se žara emocij in strasti tiče.
Album “Ordinary Madness” je bil posnet v Kaliforniji, točneje v studiu, ki je v lasti The Doors kitarista Robbyja Krügerja. To je tisti kalifornijski raj na Zemlji, ko se znajdeš z nepregledno serijo starih (»vintage«) kitar in vse ostale starinske logistične opreme, ki je garant absolutne analognosti tega izdelka. Saj veste. Tam stoji namreč vsa tista vesoljna The Doors krama, ki si jo lahko izposodiš in z njo posnameš komad. Bolj iskreno ne gre. Album je bil posnet pred razglasitvijo korona pandemije.
Walter Trout ostaja neverjeten glasbeni umetnik. Strmo se bliža sedemdesetim, vsako leto izda nov album in kreativni navdih ga nikakor ne pušča na cedilu. Zato je »Ordinary Madness« še en košček v živopisanem mozaiku glasbene kariere tega briljantnega glasbenika, ki je, preprosto povedano, (za Trouta znova) univerzalno unikaten in dosežek, ki ga tako vedno znova in znova z velikim užitkom poslušaš. Zrelost, bridko spoznanje minljivosti, pa vseeno dovolj nenehne otročje igrivosti, ki dokazuje, da ostajata Walter Trout in njegova glasba večno zimzelena.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Ordinary Madness
2. Wanna Dance
3. My Foolish Pride
4. Heartland
5. All Out Of Tears
6. Final Curtain Call
7. Heaven In Your Eyes
8. The Sun Is Going Down
9. Make It Right
10. Up Above My Sky
11. OK Boomer
Zasedba:
Walter Trout – kitara, vokal, orglice
Teddy ‘Zig Zag’ Andreadis – klaviature, Wurlitzer, Hammond orgle
Johnny Griparic – bas kitara
Michael Leasure – bobni
Gostujoči glasbeniki:
Skip Edwards
Drake ‘Munkihaid’ Shining
Anthony Grisham
