Wacken Rocks South festival (prvi dan) – srečanje z metalskimi trubadurji In Extremo (2009)
Lokacija: Rieden – Kreuth / Nemčija
Datum: 27.08.2009
Nekaj vonja po tradicionalnem Wacken Open Air festivalu, ki se odvija že 19. let na skrajnem severu Nemčije, smo končno lahko zaužili tudi v nekoliko okrnjeni različici, nekoliko bližje našim krajem sončne strani Alp. Organizator, ki mu očitno gre vse bolje in bolje, se je letos odločil, da organizira tri dodatne (pod)festivale, ki sodijo pod okrilje krovnega Wacken Open Air festivala (ta je bil letos razprodan). Prvi izmed teh treh se je imenoval Wacken Rocks Berlin in se je zgodil že konec maja letos, druga dva pa sta se zvrstila drug za drugim, konec avgusta in sicer prvi ob morju imenovan Wacken Rocks Seaside, drugi pa na bavarskem podeželju, proti vzhodni meji s Češko, imenovan Wacken Rocks South, pri idilični nemški podeželski vasici Kreuth, znani po eni izmed največjih evropskih konjušnic. Oba slednja festivala sta vsebovala podoben nabor nastopajočih, najbolj atraktivni izvajalec obeh festivalov, pa so bili nedvomno velikani thrash metala Slayer!
Obisk tridnevnega rajanja na Wacken Rocks South festivalu je potekalo na dveh odrih. Na glavnem odru, ki je stal na odprtem prostoru in v dvorani, kjer je bil postavljen manjši oder, na katerem so se razvrstili manj znani izvajalci. Organizator je poskrbel pri razporejanju seznama nastopajočih, da se niti dva nastopa skupin nastopajočih na različnih odrih, nista prekrivala. Prvega dne je zaživel le glavni oder s šestimi nastopajočimi skupinami. Ob prihodu na prizorišče so nas pozdravili nemški tribute to AC/DC imenovani AM/FM, ki so pričeli svoj nastop z otvoritveno skladbo novega AC/DC albuma “Black Ice” Rock N’ Roll Train. Medtem, ko smo se prebijali preko press šalterjev, blagajn in vseh varnostnih “šlatačev” do kempa so se razvrščale tudi T.N.T., Hell’s Bells, Thunderstruck, Highway To Hell, pa spet nova War Machine… AF/FM so ponudili neverjetno dostojni približek pravim AC/DC, zato se splača biti pozoren nanje v prihodnosti.
Po adaptaciji na nov klimakterij, se znajdemo pod odrom ob nastopu Nemcev Freiwild. Partyrockerji, ki oddajajo energijo kakšnih Slovencev The Drinkers, so stružili žgoč riffovsko orientiran punk rock, ki ga je vodil kričav, prodoren nižje intoniran vokal. Ta je seveda prevzemal pozornost, nad sicer preprosto klišejskimi vodilnimi motivi. Trivialno minimalistične solaže, kolikor jih je bilo, a igra na polno, kar se seveda zahteva od skupine, ki deluje že dobro desetletje. Nič posebnega, nič pečatnega, a dovolj prepričljivo ogrevanje sklepnih glavic in jamic.
Festival je dobil svoj resni zagon šele z glavnim nosilcem prvega dne. Z Nemci In Extremo! To priznano in na mednarodnem prizorišču uveljavljeno nemško ime, je garant zanimive izkušnje, ko se srečaš z njimi iz oči v oči pod odrom. To je ime znano po spektakularnih odrskih šovih, kjer ne manjka pirotehničnih efektov in celo akrobatskih premetov, celo salt. Ne pozabimo, smo v Nemčiji, kakih 50km vzhodno od Regensburga, še vedno na Bavarskem! In Extremo uživajo v Nemčiji veliko spoštovanje in pod odrom je vladalo nemalo vznemirjenja pred pričetkom. Resda pododrje ni bilo nabito polno in da si se lahko sprehodil med koncertom po pivo iz druge vrste in vrnil nazaj na isto mesto, pa so nemške buče intenzivno dihale in spremljale skupino v verzih. Je še kaj lepšega od “žlobudranja” v nemščini? Okej, pojdimo raje na koncert. In Extremo so maja izdali nov live album “In Goldenen Ring” in nekako povzemajo set listo, ki jo tudi sam ponuja. Oder zavzema sedem plemensko oblečenih glasbenikov, ki te odstrelijo v zlate keltske čase pristnega poganstva. V rokah nosijo doma izdelane instrumente, ki so natančna kopija starodavnih instrumentov, neke pradavne preteklosti, ki se še vedno pretaka po krvi modernih Germanov. Lesene piščali, harfa, hurdy-gurdy, lutnja, citre, dude, seveda obvezna ritem linija in naostrena kitara “v podvozju”. K temu dodaš še klaviature v slogu kakega dulcimerja in reč je pravzaprav izdelana. Seveda se mora na odru pojaviti tudi “poslednji samorog”, kakor se imenuje pevec in izredno karizmatična odrska figura “Das Letzte Einhorn”, brez katere si In Extremo ni mogoče predstavljati, ne na odru, kaj šele v studiu in sooblikovanju razvojne glasbene poti te, v vseh pogledih, unikatne skupine. Njegov rezek barvni pristop je pomemben sooblikovalec glasa in stasa skupine In Extremo.
“Sängerkrieg”je aktualni studijski album in iz njega smo bili deležni bogate porcije skladb (skupno sedem). Skozi aktivno in duhovito odrsko igro, kjer ni manjkalo zanimivega kombiniranja posameznih instrumentov, ki so vodili glavne motive, s tem da so fantje hitro pokazali svojo glasbeno večplastnost z obvladovanjem različnih instrumentov, so nas In Extremo vodili v svoj edinstveni čarobni svet. Možje uporabljajo v poeziji ne le nemški jezik, pač pa tudi islandski, latinski, staro švedski ipd… Koncert dolg uro in dvajset minut je ponudil skladbe, Sieben Köche, Frei zu sein, Hiemali Tempore, Sängerkrieg , Ave Maria , Spielmannsfluch, Poc Vecem, Vollmond, En Esta Noche, Ai Vis Lo Lop, Zauberspruch, In diesem Licht, Flaschenpost, Rasend Herz, Omnia Sol Temperat, Auf’s Leben, Küss mich, Krummavísur, Wind. Povsem suvereno, z edinstvenim vzdušjem, kemijo, ki jo je dodatno razpihovala opremljenost s pirotehničnimi učinki in nekaj vratolomnih akrobacij Flexa.
In Extremo so potrdili veliko izkušenost, neprebojno samozavest in zrelost. Kot pristna figura na polju folk metal žanra, tudi danes ne najdejo dostojne konkurence na Evropskih tleh. So začetniki in vsa nadaljnja polivanja obrazov z barvami ter odevanje v živalske kože, ne morejo zakriti preprostega dejstva, pogumnega in raziskovalnega pionirstva In Extremo.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
