Ko so Death Angel v bližini velja tisti »ve se, gre se«. Če pa je to še v Ljubljani in celo na petek, pa je udeležba obvezna. Death Angel so namreč že vsaj zadnje desetletje sinonim za to, kako mora zveneti thrash metal v 21. stoletju. To je v njihovem primeru jasno kot beli dan že vse od leta 2008, ko so z vrhunskim albumom Relentless Retribution začeli sodelovanje s producentom Jasonom Suecofom, ki traja še danes, že četrto ploščo po vrsti, pred dobrim mesecem izdani Humanicide. »Why fix something that ain’t broken,« ne?
Bolj primerno predskupino kot so Eruption bi tokrat težko našli. Skupina je že lep čas zastavonoša slovenskega thrash metala, kar so s svojo tretjo studijsko ploščo, pred dvema letoma izdano Cloaks of Oblivion, zgolj še potrdili. Tokrat punci in fantom ni bila namenjena prav zajetna minutaža, zato so skozi svoj set zdrveli kot Enterprise na warp hitrosti. Največ pozornosti so, jasno, namenili aktualni plošči, s katere je znova prepričalo ubijalsko brenčanje Drones, Eruption pa so se z Democracy in (če me spomin ne vara) Selfcaged vrnili tudi na svoja prejšnja dva izdelka. Zavoljo energične in vedno zanesljive in prepričljive izvedbe benda se je tudi prostor pod odrom hitro polnil, velja pa pohvaliti metalski podmladek v prvi vrsti, ki je tekom večera poskrbel za precej moshov in nasploh dal upanje, da bo scena preživela!
Primerno nadaljevanje so predstavljali belgijski Evil Invaders, ki so poskrbeli, da se je bolje »slišala« speed stran thrash metala. Belgijci so namreč kljub svoji mladosti (posamezni člani ne štejejo še niti 30 let) trdno zasidrani v starošolski zvok bendov kot so Exciter, Razor in Raven. Se pravi hitrost, hitrost in še enkrat hitrost. A kljub temu fantje pri tem kar počnejo niso dolgočasni ali enolični, saj je so natresli prgišče pestrih rifov, predvsem pa jih odlikuje ena najbolj energičnih odrskih predstav, kar jih je moč videti. Za to v glavnem poskrbi vokalist in kitarist Joe, ki ga je ob raznolikem in dinamičnem vokalu oder poln ves čas. Med nastopom Evil Invaders je kljub nekaj tehničnim težavam nastalo več mosh pitov, prostor pod odrom se je že lepo napolnil, fantje pa so lepo podporo publiki vrnili z odlično izvedbo speed rušilcev Pulses of Pleasure, Mental Penitentiary in Raising Hell. Super nastop, ki je že nabito poln Orto lepo pripravil na vrhunec večera in dokazal, da iz Belgije ne prihaja le dobra čokolada.
Death Angel so do zadnjega kotička napolnjeni Orto, v katerem je temperatura že dosegala vrelišče, pozdravili s Thrown to the Wolves in nas brez usmiljenja vrgli med trop steklih volkov, ki meso in kosti trga in lomi z Riffi (z veliko začetnico!), neusmiljenimi vokali in enim boljših ritem duetov v thrashu. Death Angel po svoji ponovni reaktivaciji doživljajo pravo renesanso, kar je jasno tudi gluhemu in slepemu. Boljšo živo izvedbo se je namreč treba zares potruditi, saj Death Angel vedno znova od sebe na odru dajo resnično vse. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Izvedba je bila znova vrhunska in brezhibna. Kitarska rifaža je med dvojcem Cavestany/Aguilar švigala kot morski pes med valovi, za potresni »poden« pa sta poskrbela izvenserijska Damien Sisson in bobnar Will Carroll, pravega vzdevka »The Beast«, saj se v njegovem bobnanju res skriva nekaj zverinskega. Ponovno pa je vokalno navdušil Mark Osegueda, ki je letošnjega februarja dopolnil 50 let (!) pa se to na njegovih glasilkah niti malo ne pozna, kvečjemu obratno. Death Angel so publiko popeljali na večino svojih albumov, zanimivo, svežemu Humanicide pozornost namenili šele proti koncu s tremi zaporednimi komadi in se poslovili z dvojčkom The Ultra-Violence/Kill As One. Edini minus? Huda vročina v dvorani, pred katero je bilo dobrodošlo za minuto ali dve pobegniti celo v poletno večerno soparo pred dvorano. To kar je leta 2004 za thrash metal pomenil Tempo of the Damned, to so danes za žanr Death Angel. Neustavljivi, lačni, sveži in jezni!
