Založba: Mind’s Eye Music
Datum izida: 09.10.2019
Produkcija: Vinnie Moore
Dolžina albuma: 45.17 min
Zvrst: kitarski rock / art rock
Ocena: 9.0 / 10
Vinnie Moore je ameriški glasbenik, povejmo naravnost eden izmed čarovnikov velikega obvladovanja ročnih spretnosti šeststrunske teorije v igri na električno kitaro, ki se je proslavil še v drugi polovici osemdesetih s svojim studijskim prvencem s katerim je v tistem času, ko je na sceno prodrl njegov starejši rojak Satriani, so-tlakoval rapidno popularizacijo vse-instrumentalnih kitarskih rock albumov na katerih prevzema seveda absolutno goriščnico kitarska igra. Ob tem da je Moore igral kratek čas pri Alice Cooperju, posnel reklamni komad za Pepsi Colo, odpiral koncerte pred Rush na njihovi »Roll the Bones« turneji, se je leta 2003 priključil legendam UFO in med vsemi kitaristi, ki so se od konca šestdesetih pa do danes izmenjali v postavi te dolgožive skupine, na čelu s slovitim Michaelom Schnekerjem, v postavi UFO zdržal najdlje. Z njimi igra še danes. Seveda skrbi Moore tudi za izdajo samostojnih studijskih izdelkov, v njegovi karieri jih je izšlo kar nekaj, vsi pa veljajo za izredno lepe in kvalitetne dosežke, ki v resnicoljubju polnokrvno odražajo glasbenikovo bit in izpovedno esenco.
Tudi novi »Soul Shifter« sledi temu. Predvsem je novi album korak dlje v artističnem zorenju Vinnie Moorea, Gre za korak na polja novih glasbenih izzivov v katerih odkriva Moore nove dimenzije v iskanju najboljšega kar lahko dostavi ta hip. »Soul Shifter« velja zato nemara za najbolj zrel samostojni studijski album tega izvajalca. V malhi vse izpovedne variabilnosti se hkrati pohvali se z izjemno mero umerjenosti (»uravnilovke«). Če je v začetku veljal ob MacAlpineu, Friedmanu, Beckerju, prej omenjenemu Satrianiju in še kom iz tistih davnih časov za superheroja kitarske igre, ki je dvigoval obrvi s svojim strupenim »schreddingom«, dokazuje zadnje čase ta ikonski kitarist, da se kar precej umirja. Novi album je pravi naslov tega.
Vsekakor je novi album nadaljevanje točke artizma, na kateri se je ustavil predhodnik »Aerial Visions« (2015) in več. V zadnjih letih je življenje tega glasbenika spremljala izguba nekaterih oseb, ki so mu veliko pomenile, proces nastajanja albuma je bil nekoliko daljši, kot sicer in je nastajal v koščkih, pretežno v prostem času, ki ga je Moore našel med turnejami UFO. Torej so ideje starejšega izvora, segajo v čas pred »Aerial Visions«. Na Vinnijevem devetem albumu gostujeta »mini« legendi rock’n’rolla, metala in progresive. To so Rudy Sarzo (Quiet Riot, Ozzy) na bas kitari, pa Jordan Rudess (Dream Theater), postavo ki je posnela novi Mooreov album, pa zaokrožujejo še bobnar Richie Monica, pa basist Michael Bean, ki je igral ta instrument že na Mooreovem albumu »Time Odyssey«, klaviaturist John Cassidy in bobnarja Richie Monica ter John Pessoni.
Ob hudomušju, ki je sicer značilno za tega glasbernika in spremlja njegovo lucidno igro od nekdaj, kar poosebljata otvoritvena Funk Bone Jam in na poziciji št. 3 posebej zabavna in pobalinska Kung Fu Grip, kjer navdušuje zlasti kombiniranje »Satriani like whammyjev z vah-vahom«, postreže novi album z nekaj več kontrastne »resnosti«, tudi baladne zagledanosti (Mystified je posvečena Chrisu Cornellu), med obema kontrastoma, pa se odpira obilje prostora za nabrušene jam eskapade. Denimo skladbo Brother Carlos, je Vinnie posvetil legendarnemu Carlosu Santani, ki je s svojim likom in delom, od vselej predstavljal Mooreu velik navdih. Skozi igro zasije tenkočutna plat glasbenika in velika auralna moč v iskanju sofisticiranega in rahločutnega podajanja melodije. Moore se izkaže tudi za izjemnega vrača iskanja muzikalične perfekcije. To izžareva zlasti lagodna in igriva pol-akustična Same Sun Shines, s posebej nalezljivim vodilnim motivom, ki ji tesno sledi že omenjena Mystified. Skladbo Gainesville Station, ki jo poganja navit rockrski riff korenito podprt z debelo bas nogo »groovajočega« suvanja in koprena southern rock obešenjaštva, posveča Vinnie Moore prav tako svojemu idolu, preminulemu Lynyrd Skynyrd kitaristu Steveu Gainesu. Posvetil še ni konec. Tu je »šelesteča« Soul Rider, kjer v bluesovski naravi kompozicije prevzema tudi poigravanje s »slide« triki, kajti milozvočja, ki jih izžema ta točka, dostavljajo posvetilo legendarnemu Gregu Allmanu (The Allman Brothers Band). V country barve zagledana Heard You Were Gone’, pa se spominja preminulega Vinniejevega kolega Elliotta, ki je delal pri Dean kitarah.
Aranžmaji so večkrat akustični, kar poglablja občutek organskosti in topline v produkciji, obenem pa se električna kitara v svoji igri na tak način v izbranih zvočnih pastelah še bolj kontrastno vede. Izredno zbalansiran album. Pretanjenosti in finomehanike Moorejevih filigransko izvedenih struktur mu ne primanjuje. Kup detajlov krasi skladbe, prav zabavno je prisluhniti rešitvam in trikih, ki jih v svojih harmonijah in okraševanju vleče izza rokava Vinnie Moore.
»Soul Shifter« je natanko to, kar beleži naslov albuma. Pretanjeno plutje po emotivnih prostranstvih glasbenikove čutnosti. Ob tem nagrajuje poslušalca z vsem. Z izjemno muzikalično izpiljenostjo, fiiligransko čarobnostjo eksekucije in sofisticirano pretanjenimi trenutki. Vse v enem. Artizem Moorejevega zorenja dosega na tak način vrste kreativni zenit.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
01. Funk Bone Jam
02. Same Sun Shines
03. Kung Fu Grip
04. Mystified
05. Brother Carlos
06. Gainesville Station
07. Soul Rider
08. Mirage
09. Heard You Were Gone
10. Across The Ages
Zasedba:
Vinnie Moore – kitara, sintetizatorji na skladbah 2., 8., 9. in 10., bas kitara na skladbah 3. in 8.
John Cassidy – Hamond orgle na skladbah 1., 3., 6., in 7., klavinet na skladbi št. 1 in klavir na skladbah 3., 4., 5., 7., in 9.
Michael Bean – bas kitara na skladbah 4., 5., 6., 7. in 9., pedal steel na skladbi 9.
Randy McStine – bas kitara na skladbah 2. in 10.
Richie Monica – bobni na skladbah 1., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9.
John Pessoni – bobni na skladbah št. 2 in 10.
Rudy Sarzo – bass (1)
Randy McStine – bass (2, 10)
Michael Bean – bass (4, 5, 6, 7, 9), pedal steel (9)
GOSTUJOČA GLASBENIKA:
Jordan Rudess – solo na klavirju (skladba št. 6)
Rudy Sarzo – bas kitara na skladbi št. 1
