Založba: SPV/Steamhammer Records
Datum izida: 21. 8. 2020
Produkcija: Geoff Thorpe & Juan Urteaga
Dolžina albuma: 46.52 min.
Zvrst: Speed Metal/ Thrash Metal
Ocena: 9.0/10
Nov Vicious Rumors album, da ga vikaš. Tisti, ki poznajo kultna leta skupine s pevcem Carlom Albertom in zadnjih petnajst let njenega delovanja, vedo, o čem je govora, in so že poizvedovali o nakupu novega albuma. Dolgoživa skupina, ki na mednarodnem prizorišču vztraja vse od leta 1979, zahvaljujoč neprebojni levjesrčnosti njenega poglavarja in vodje ter kitarista Geoffa Thorpea. Vicious Rumors so skupina, ki je prav zaradi Geoffove predanosti, vere, kljubovalne vztrajnosti neuničljiva. Zakaj tak senzacionalističen uvod?
Bend je nedolgo tega znova doživel konkretno prevetritev postave. V njej je ob Thorpeu ostal nezamenljivi bobnar in Geoffov pajdaš od samih začetkov skupine, neprecenljivi Larry Howe. Ostali člani na novem albumu »Celebration Decay« pa so novinci. 21-letni Gunnar Dügrey, ki ga je Geoff vzel na muho še kot osemnajstletnika, je pravo odkritje. Kot je bil Luka Dončič za ligo NBA. S pevcem Nickom Courtneyjem, je Geoff v svoje vrste dobil fantastičnega vokalista, ki poseduje zahtevano mero nebrzdane eksplozivnosti, ki razvija izjemno moč ter vokalno avtoritativnost in jo brez težav prenaša iz srednjih leg v višje in najvišje. Če ga primerjamo z Brianom Allenom, Vicious Rumors pevcem, ki je zadnja leta – z vmesnimi odhodi in vrnitvami – še najbolj okarakteriziral zadnjo dekado delovanja skupine, njegov vokal ni tako »Halfordovski«, pač pa, ob sicer izredno agresivni drži, bolj »Dickinsonovski«, kar pomeni celo, da prej evocira polpretekla, a nikoli zares oddaljena občutja, ki jih je na večnih albumih zgodnje ere delovanja skupine pustil enkratni in nepozabni Carl Albert. Auralnih osvežitev še ni konec. Vlogo basista je prevzel Šved Robin Utbolt, s čimer je zasedba tudi po letu 2013, ko se ji je priključil slovenski baskitarski heroj Tilen Hudrap, zadržala mednarodni značaj. Potem ko je naš as v jeseni 2018 prestopil k U.D.O., je skupini na koncertih z bas kitaro pomagal Cody Green, ki je v osnovi kitarist. Ta je kot posebni gost na novem albumu skupine prispeval dve kitarski solaži. Gostovanj še ni konec. Greg Christian, znan po sodelovanjih s Trauma in Testament, je prav tako prispeval nekaj gromoglasnih, gostujočih bas linij.
Kar se dela kitar tiče, dostavlja “Celebration Decay” – ne glede na vso izkazano vrhunskost članov, ki so na preteklih delih novega milenija sodelovali v tandemu s Thorpeom – nekaj na moč fascinantnih trenutkov, ki celo oživljajo čase nepozabne naveze med Thorpeom in Markom McGeejem. Z mladim Dügreyem resnično ni šale in več kot očitno je tako osvežena zasedba Thorpea dodatno podžigala, da je ta do vsega pristopal z maksimalno angažiranim entuzijazmom. Rezultat je idejno svež, razgiban album, ki se šibi od izjemno mračne, pogubne in distopične atmosfere. Ta za seboj ne pušča ne preživelih ne nekaznovanih. Album evocira konkretno dozo točk, ki zastopajo klasično držo in Vicious Rumors karizme, kot npr.: »Pulse Of The Dead«, »Arrival Of Desolation«, »Death Eternal« in »Collision Course Disaster«. Po drugi strani je skupina presenetila s trenutki, kot je »Darkness Devine«, kjer se je podala v formatiranje bolj ambiciozno eksperimentalnih struktur, s čimer se je znova uspešno preizkusila v raziskovanju še neraziskanih glasbenih obzorij.
»Celebration Decay« je pravi Vicious Rumors album od glave do pete. Referenca se nanaša na ne tako oddaljenih zadnjih petnajst let »resurekcije« starošolske Bay Area blaznosti, ki jim teče v krvožilju in v katerih so z novim albumom vred Vicious Rumors izdali zadnjih pet albumov. Kitare so ostre kot britev. Energija je bestialna, vseskozi na točki absolutnega vrelišča in nuklearnega razdejanja. Drama teater poglablja, ob vrhunski vokalni eksekuciji Courtneya, tudi Geoff, ki prevzame nekaj vokalnih linij in pomaga s Cortneyem poglabljati atmosferičnost posameznih točk. Ob »Celebration Decay« bo vsakemu Vicious Rumors fenu igralo srce. Je neverjetno idejno razgiban, s pravo in prepoznavno držo velike glasbene karizme te neusahljive skupine, ki tokrat celo bolj kot kdaj koli prej neverjetno posrečeno staplja elemente časov s konca osemdesetih, to je retrospektivnega obdobja kultnih prvih treh izdelkov, z zrelostjo in izkušnjami ter estetiko modnega rokovanja z magijo metala v novih časih. »Celebration Decay« je zrcalo izjemne transformacije stare šole ameriškega »old school speed/thrash metala« iz Bay Area zibelke, ki razvija bravurozno potenco na slehernem koraku svoje minutaže. Tematika distopičnih razgledov, ki Geoffu že kar tradicionalno leži. Brezpogojno leži. In to pot je svojo notranje razočaranje nad vso norostjo človeštva izlil v kitarske fraze še posebej ekstremno in silovito. Kar se da jedko in brezkompromisno.
Bend je na tem albumu glede na relativno kratkoživost formacije razvil neverjetno kemijo. Čuti se, da je za skupino izjemna kilometrina z več kot sto koncerti, ki so jih izvedli v lanskem letu in na njej preigravali celotni »Digital Dictator«. Album, ki se je že leta 1988 izkazal za še kako vizionarskega. Da! Album je navdušujoč. Rezultat izjemne kohezivnosti, ki jo je skupina v relativno kratkem času polnokrvno razvila, verjetno prav zavoljo mnogo odigranih koncertov v preteklem letu. Ker ga, preprosto povedano, razganja od popadljive visoko oktanske voltaže, ki jo lahko generira samo ekipa briljantnega medsebojnega zaznavanja. Je zmes izredne tehnično izvedbene moči posameznikov ter kolektivne magnifikacije tega tehničnega elementa, skozi, kot omenjeno, neverjetno kreativno navdahnjenost v realizaciji vseh novih idej. Skladbe so briljantna zmes popadljive udarnosti ter tudi atmosferičnih prevratov, ki jih generira nizanje motivne raznovrstnosti, v prehodih zlepljene skupaj na vsej slikovitosti silovite Howeove ritmične rušilnosti, duhovitosti in seveda, velike prekaljenosti.
Dovolj povedanega! Stara šola metala za nove čase in v večnost. Legende Bay Area scene ne priznajo predaje. Prav nasprotno. Sevajo žar, neukročenost in strašljivo bestialno angažiranost, ki dostavlja za letošnje leto enega najmočnejših, najbolj karizmatičnih in konec koncev najlepših ter najbolj pravovernih albumov, skrojenih v stari obrtni maniri ameriške šole metala, ki je edinstvena.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
Celebration Decay (4:31)
2. Pulse Of The Dead (4:08)
3. Arrival Of Desolation (5:42)
4. Any Last Words (3:34)
5. Asylum Of Blood (4:11)
6. Darkness Divine (4:49)
7. Long Way Home (3:48)
8. Cold Blooded (4:23)
9. Death Eternal (3:44)
10.Collision Course Disaster (3:31)
11. Masquerade Of Good Intentions (4:48)
Zasedba:
Nick Courtney – vokal
Geoff Thorpe – kitara
Gunnar Dügrey – kitara
Robin Utbult – bas kitara
Larry Howe – bobni
Gostujoča glasbenika:
Cody Green – kitara
Greg Christian – bas kitara
