Založba: Celinka
Leto izida: 2012
Produkcija: Aldo Ivančič
Dolžina albuma: 38.32 min
Zvrst: tango
Čeprav z malo zamude, pa vseeno. Ta izdelek si nedvomno zasluži vso pozornost. Gre za sotrk standardov tanga, točneje argentinskega tanga z evropskim sprejemanjem in zaznavanjem tega žanra. Le od kod drugod bi lahko pricurljala ideja za kaj takšnega, kot ravno iz Slovenije? Vesna Zornik, ki jo vsi poznamo, kot pevko domače prostosučne folk zasedbe Katalena, se je odločila za izjemno pogumno potezo, ki je ob pravih, pretanjenih, previdnih in nad vsem inteligentnih aranžerskih prijemih pospremila na pot samostojni studijski album »TangoApasionada«. Gre torej za album prearanžiranih standardov tanga, ki se po novem bleščijo v svojevrstni glasbeni preobleki, katere vodilo je prepoznavni vokalni pečat Vesne Zornik.
Naloga prelitja vseh idej, ki so odzvanjale v Vesnini glavi ni bila lahka stvar. Ime Aldo Ivančič je ime, ki velja nemara za največjega mojstra elektronske zvočne produkcije na Slovenskem ta hip. To ime se ponuja kar samo po sebi v vlogi idealnega rešitelja na albumu »TangoApasionada«. Rezultat dela je svojstven spomenik slovenskega sprejemanja poante tanga, ki je v prvi vrsti zrcalo Vesnine srčne pripadnosti žanru, njenim bogatim izkušnjam pridobljenim v sodelovanju znotraj različnih projektov in v korelaciji z različnimi umetniki na slovenskem prostoru, kot tudi v matični zasedbi Katalena. In ne nazadnje, predvsem pa prvenstveno , je treba spomin previti nazaj, ko je Vesna že preverjeno koketirala z izročilom tanga. To je dokumentirano v obdelavi skladbe A Las Cinco De La Tarde za predstavo Don Kihot, ki je našla mesto tudi na albumu »TangoApasionada«. Gre torej za nov razvojni korak Vesnine umetniške duše, ki je bil odmerjen povsem naravno.
Center vsega »TangoApasionada« univerzuma je torej predstava Vesne Zornik. Očitno se enkratno počuti v izbrani vlogi. V pridihu kabaretne šansone, vodi Vesna poslušalca, v soju sofisticiranega vokalnega stopicljanja čuteče vzdražnosti in drhteče božajoče mimikrije sladko grenkobnega skušanja ranljivosti srca do čustva zaljubljenosti, skozi album »TangoApasionada«, suvereno lahkotno, obenem pa zapušča njena polnokrvno čuteča interpretacija poslušalcu globoko otipljiv vtis, jedrnato naphan s prelitjem pristno podanih čustev v verzih. Južnoameriški temperament je pregovorno vroč. Nobena novost, mar ne? Besedila so torej usmerjena izključno k srčni bolečini in ne prenašajo racionaliziranih izlivov. Pitju opojnega eliksirja iz čase obtežene z valovito gorečnostjo čutnega eroticizma torej ne boste mogli ubežati. Vesna je odlična v stopnjevanju drama elementa skozi verze, ki jih slika s prešerno dozo strastne dinamike . Ni kaj. Španski jezik je v tem oziru njeni interpretaciji pač pisan na kožo. Tango De Lengue je primer optimalnega albumskega sožitja Vesnine vokalne strasti, španskega jezika in tango melosa.
Med vsemi skladbami izzveni še najmanj prepričljivo aranžma za skladbo Libetango – za izvirnik »črne antilope« Grace Jones. Priredba v ničemer ni napačna, prav nasprotno. Ohranja slikovitost in prepričljivost izdelka. Vendar pa se raba angleškega jezika v tej skladbi ne veže tako intenzivno, v žanrsko spojino tango glasbe, kot v preostalih točkah albuma »TangoApasionada«, ki jih vodi Španščina.
Na eni strani se elektronski prizvok, ki se pajdaši s sladko zvirajočimi ritmi vročega latino temperamenta smiselno veže na pretekle eksperimente skupin, kot so Gotan Project in celo Portishead (denimo skladba tipa Glory Box – sploh če skladbi odvzameš distorzirani kitarski zvok v refrenu), a je to zgolj oddaljena vzporednica, ki pa je izpostavljena dovolj, da zna v albumu »TangoApasionada« vzbuditi zanimanje tudi pri ljubiteljih omenjenih skupin. Produkcija Alda Ivančiča, ki vključuje tudi okraševanje z dodatnimi programskim vzorci (Noche Transfigurada) pač poglablja ta dovtip preko albuma. Ob tem so »mali triki« velikih mojstrov, kot je med drugim podloženost osnovnega ritma s podritmičnim zvočnim učinkovanjem posnemanja zvoka kastanjet (Noche Transfigurada), silno dobrodošle poteze, ki jih mojster Ivančič spretno implementira v aranžmajsko zasnovo posameznih točk. Omenjeni (izhodni) »elektronski« prizvok produkcije, ki se v izdatni meri naslanja na rabo programskih vzorcev in spremljavo klaviatur, v izbranih melodijah odlično vezan na Vesnin vokal, večkrat kreira občutek pop nalezljivosti, zato gre v tem primeru za lahko dostopen album, ki bi moral s svojo srčnostjo pridobiti naklonjenost širše glasbene mase (vsaj) na Slovenskem.
Por Una Cabeza ponuja v prehodnem napevu, ki vodi refren nazaj do kitice možne dovtipe aranžerskih rešitev z glasbeno podlago melodram španske filmske produkcije, česar ne skriva v nadaljevanju albuma tudi nežni melanholični patos dialoga violine in Vesninega vokala v skladbi Vuelvo Al Sur. Srednji instrumentalni del je ritmično podložen s programskim vzorcem, ki vzbuja občutja, kot da bi vdahnil v tango formo starodavne »1983-84« zvočne trike trike Depeche Mode, seveda pa to ne stopa v prvi plan, saj mu jemlje primat solo violine, ki omenjen zvočni učinek »prikrije«. V tej skladbi se v sami kitici najde več prostora tudi za kitaro, ki tako kontrastno poudari ritmično figuro skladbe, dodatni kitarski instrumenti (v zvočni sliki v ozadje potuhnjeni »vah-vah solizmi«) pa na moč zaželeno nadgrajujejo dinamični razvoj same skladbe, kot tudi albuma. Klasicizem tango šole je na albumu v največji meri ohranjen prav v sklepni skladbi albuma, že omenjeni A Las Cinco De La Tarde, ki je domnevno starejšega izvora. Ta poseduje največ organskega tena v dialogu instrumentov na relaciji upočasnjene forme ritma ter vodilnega aranžmaja za piano, ki se maksimalno razbohoti skozi skladbo. Ta skladba je zategadelj glede na njeno substanco, namerno nastavljena na konec albuma.
»TangoApasionada« je edinstven dokument. Ta simbolično povzema reaktivno prožnost samega odzivanja intelekta glasbene umetnosti v Slovenskem (in s tem v širšem evropskem) prostoru na fenomen izročila argentinskega tanga, ki na tak način doživlja svojsko in neponovljivo formo na Evropskih tleh. In ta izdelek dokazuje, da je slovenski glasbeni intelekt zelo širok ter njegove posledične reakcije na izvirno sporočilo tanga zelo prožne. Vesni je s tovarišijo uspelo podati formo tanga v vsem na moč prepričljivo na nov in drugačen način. V takšni glasbeni preobleki zveni ta forma sveže, posebno, edinstveno. Centralno umeščena odlična vokalna kolizija Vesne z jedrom tango glasbe, pa ne bi nikar nosila takšnih posebnosti, v kolikor Vesni ne bi stali v studiu pri roki odlični in izkušeni glasbeniki, ki so z Vesno v preteklosti že sodelovali. Med njimi izstopa zlasti doprinos pretanjene čuječnosti Alda Ivančiča.
V tem oziru upajmo, da se Vesna pri podobnih podvigih v bodoče ne bo ustavila in da bo »TangoApasionada« dobil svojega (karakterno bližnjega) naslednika. Prostora za tovrstno izzivalno božanje ušes množice ostaja namreč še na pretek. Nasploh, če pomislimo na to, da žanrske prepadnice med portugalskim fadom, kot ga povzema trenutno na planetarnem prizorišču vroča Mariza, niti niso več tako oddaljene. Seveda gre tu za potencialna opcijska namigovanja. Kaj veš, nemara pa se srčna širina v ljubezni do obče planetarne glasbene folklore Vesne Zornik ustavi s prihodnjim izdelkom ravno tam.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10
Seznam skladb:
1. Malena (02:54)
2. Cada dia (02:28)
3. Tango De Lengue (02:57)
4. Querer (04:20)
5. Libertango (04:16)
6. Paciencia (04:05)
7. Noche Transfigurada (03:01)
8. Por una Cabeza (04:44)
9. Vuelvo al Sur (04:07)
10. A las cinco de la Tarde (03:34)
Zasedba:
Vesna Zornik – vokal
Aldo Ivančič – programiranje ritmov
Ana Duša – spremljevalni vokal
Andraž Mazi – kitare, banjo, dobro, pedal steel
Erik Marenče – klaviature
Metod Banko – spremljevalni vokal
Nikola Matošič – kontrabas
SODELUJOČI GLASBENIKI:
Adonai Meru – vokal
Boštjan Gombač – trobenta, vokal
Davor Herceg – klavir
Marko Turšič – drugi kontrabas
Oksana Pečeny – violina
Polona Janežič – ploski
Ricardo Delgado – drugi kontrabas
