Lokacija: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Datum: četrtek, 21.03.2019
Pri islandski zasedbi Solstafir je sprva delovalo, da bo zgolj še ena zasedba, ki se bo zgubila v poplavi post-metal/rock skupin. Solstafir so nedvomno kazali potencial z islandskimi melosom, ki je tako izražen z besedili kot tudi z glasbo, a preteklo kar nekaj vode, preden so izstopili iz povprečja. Zadnja leta se je zgodil preskok in začeli so polnit dvorane. Popularnost se je tudi videla na festivalu Metaldays. Še leta 2013 so igrali pod vročim soncem, naslednjič pa so že dobili boljši termin, kjer se je lahko skupina izkazala v boljši luči.
Koliko so Solstafir pridobili, se lahko pokaže realno šele s klubskim nastopom. Povratek skupine je bil napovedan za Kino Šiško, kar je več kot dober pokazatelj. Predvsem je Kino Šiška odlična izbira za bolje atmosferične in zasanjane skupine.
Solstafir so seboj vzeli tudi godalni kvartet, za kar je veliki oder Kina Šiške več kot ustrezen. Za svoj repertoar so se odločili, da ga bodo predstavili v dveh delih. Skratka, nekaj, kar na festivalih ne pride v poštev. Evforija oboževalcev je bila tokrat vsekakor opravičena.
Islandska zasedba je otvorila s skladbo Náttmál, ki je eden boljših reprezentativnih primerov post-metalske godbe. Pričetek je počasen, a s stopnjevanjem se skladba razvije. Z distorzijo dobi vedno več moči, dotakne se celo black metala, kar so Solstafir tudi v svojem zgodnjem obdobju igrali. Prvi del koncerta je bil usmerjen na material iz zadnjih dveh albumov, tako da ni še bilo pravih favoritov. Sam nastop je bil v prvem delu prepričljiv. Videlo se je, da so Solstafir želeli izpasti bolj pristno, ko so na turnejo seboj vzeli še godalni kvartet, ki je zvočno sliko skozi koncert občutno obogatil. Več je bilo za pričakovat od osvetlitve pa so se Solstafir tu raje usmerili na minimalizem, s čimer so poudarili, da njihova glasba ne bo šla v neko pretiravanje.
V drugem delu je bila odigrana tudi kakšna starejša skladba, vendar tu ni prišlo do kakšnih ekstremov. Solstafir so obdržali rdečo nit s tem, da so se držali stila, po katerem so tudi prepoznavni. Umirjenost je bila poudarjena z emocionalnim vokalom, ki v islandskem jeziku daje neko posebnost. Veliko je pripomogel tudi klaviaturist, ki je umirjenim, efektiranim kitaram dodal še eno nianso več. Tudi udarnosti ni manjkalo. S skladbo Lágnætti se je skupina zelo razigrala, glasnost je bila večja, intenzivnost pa je dosegla vrhunec.
Skupina je med samim koncertom precej malo komunicirala s publiko. Daljši nagovor je bil, ko je vokalist spregovoril o depresiji in samomoru, kar je v zadnjih letih precejšnja problematika. Eden izmed vrhuncev večera je bila skladba Fjara, s katero je skupina po izidu tudi dobila veliko poslušalcev. Gre sicer še za eno melanholično skladbo, pri kateri zelo izstopa melodija, ki predstavlja bistvo skladbe, obenem tudi tisto, kar pri skupini najbolj pritegne. Za sklepni del so se Solstafir odločili, da raje ostanejo na odru. S skladbo Kukl so v ospredje prišle klaviature, emocionalnost je dobila spet drugačen pridih. Za sam zaključek so Solstafir odigrali še skladbo Goddess of the Ages, ki je s svojo epičnostjo dosegla vrhunec islandskega melanholizma.
Solstafir so s svojim nastopom nedvomno prepričali. Bilo za pričakovati boljšo osvetlitev ter več projekcij za potenciranje atmosfere, a s trenutno prepoznavnostjo imajo tudi Solstafir omejen budžet. Pričakuje se lahko še veliko, a zato bodo morali Solstafir doseči še večje občinstvo.
Islandska zasedba Solstafir je v Kinu Šiška z dvema setoma odlično predstavila melanholičnost, atmosfero in glasbeno dovršenost. S pokazanim deluje, da bo skupina še naprej rastla, za kar pa bo vseeno potrebno vložiti še nekaj truda.
avtor: Primož Novak
fotografije: Robi Zupančič
fotografije: Aleš Podbrežnik
