Lokacija: Cerkno / Star plac / Slovenija
Datum: sobota, 11. 7. 2020
Po kremeniti osvežitvi podobe krasnega novega sveta, v katerega brezno brez dna tonemo iz dneva v dan in iz katerega očitno do končne katarze (verjetnega dokončnega uničenja človeštva tako ali drugače) ni (od)rešitve, je tudi RockLine odbrzel na enega izmed koronsko pogojenih koncertnih nastopov, dobesedno razsute in na prafaktorje raztreščene koncertne scene, čemur smo priča po razglasitvi osveženih pravil igre, ki naj bi tudi zavoljo vseh potez skrajnega absurda, zagotovil neoliberalnemu kapitalizmu preživetje, ali pa omogočil globalno ekspanzijo kitajskemu modelu, ki je še hujši. Propad je zagotovljen. Začel se je. Že pred leti. Realnost torej, o kateri pa bomo naprej razglabljali kdaj drugič in na kakem drugem mestu. če bo za takšno debato sploh ostalo dovolj časa.
Cerkno in festival Keltika! Vračamo se torej na naše preljubo prizorišče. V hram nepozabnih glasbenih sladostrastij, ki smo jim (bili) priča vrsto let! Program letošnje Keltike je na sobotni večer, po slikoviti popoldanski osvežitveni nevihti, odprl zapozneli nastop vrhunskega in mednarodno priznanega pihalca Vaska Atansovskega in njegovega kvarteta Adrabesa. Koncert torej, ki bi se moral zgoditi v tolminskem Kinogledališču 20. 3. 2020 smo, s skoraj štiri mesečnim zamikom, torej le dočakali.
Očitno je v tem času koncertno razglašen tudi RockLine. Izbrani srečnež naše ekipe se je tako odpravil v Cerkno tega večera s foto-opremo v popolnem razsulu ter orjaško potovalno zamudo in se tako znašel na prizorišču pičlih 25 minut pred koncem koncertnega nastopa. Kaj takšnega bi bilo še v februarju 2020, nezaslišano in popolnoma nesprejemljivo. Tudi slabe pol ure koncertnega uživanja je zadoščalo za zelo dober uvid v to kaj lahko (vedno znova in znova) pričarajo mojstrovine izjemnega Vaska, oprtanega z neusahljivim arzenalom pihal in nad vsem, z neverjetno glasbeno širino oziroma večplastno glasbeno obtesanostjo, ki v navdihovanju nikakor ne presiha.
Ob Vasku so na odru tega večera ustvarjali poskočno potentnost prešernega teatra arabesk na krilih vražjega drveža eksotično lomljenih ritmičnih struktur, še kontrabasist Žiga Golob (Vlado Kreslin, Tamara Obrovac, občasni član Vaskovo Atanasovski trio) bobnar in tolkalist Marjan Stanič (Čompe, Bakalina Velika, Foltin, Jimmy Barka Experience, Vasko Atanasovski trio) in pa izvenserijski italijanski harmonikar Simone Zanchini (Gianluigi Trovesi, Paolo Fresu, Han Bennink, Jim Black, John Patitucci, solist slovitega milanskega orkestra Scala). No in če se vrnemo k našemu Vasku in dodamo le nekaj najbolj zvenečih glasbenih imen sveta s katerimi je sodeloval v svoji bogati glasbeni karieri, mdr.: Living Colour, Marc Ribot, Hindi Zahra, Vlatko Stefanovski (Leb i Sol), Tommy Emmanuel, Glen Velez, Greg Cohen, Michel Godard, Vasil Hadzimanov, Matija Dedič, Tamara Obrovac, Damir Imamovič, Xu Fengxia, Roberto Bartoli, Zoltán Lantos, je jasno, da je navidezno skromni genij, ki je prizemljeno zadržal pozo vseljudskega trubadurja, pravzaprav (v mednarodnem oziru) orjaška glasbena entiteta.
Skratka. Glede na zapise v prejšnjem odstavku je moč hitro potegniti sklep, da s kvartetom, ki vleče historični DNA z Vaskovima skupinama Melem in Adrabesa (septet), ni šale, ni skrivalnic in ni glasbene uganke, ki ne bi poznala magične rešitve. Fantje se med seboj poznajo do obisti, prav tako pa so obteženi z izjemno koncertno kilometrino in bogatimi izkušnjami. Vasku odrske teatralnosti ne primanjkuje. Simpatični in nalezljivi virtuoz osupne skozi šegave norčije iskrivih solo avantur, ko nadgrajuje svojo odrsko predstavo s teatralno nazobčanimi skoki in gibi, ki skrbijo za dvig dinamike in vzdušja. Dialog štirih gradnikov izjemne medžanrske fuzije je nenehno vznemirljiv, izzivalen, v izvedbi dihjemajoč in ker je podprt še z grabežljivo ritmično retoriko, preprosto premika gore v smislu, da se dotakne vseh globin naše »čuteče« notranjosti, s čimer razneži še tako kamnito srce. Kljub večkratni konciznosti in premišljenosti, ki jo tako kompleksno strukturirana odrska veseloigra narekuje in zahteva, je ekipa tako izkušena, da se na odru skoraj telepatsko zaznava v ognjevitem žaru intuicije, kar prinaša garant izjemne magije, ki jo kvartet z lahkoto utelesi na odru. Vsekakor smo bili prikovani na stolih, vendar pa so obiskovalci nenehno zavzemali različne poze solitarnega pozibavanja, pri čemer ne bi presenetilo, če bi kdo izmed njih zgrmel na tla. Na stolih razredčeno posejanih pod šotorom Starega cerkljanskega placa. Kvartet se je razstrelil na odru, vendar pa je zavoljo »prisilnega ustoličenja« obiskovalcev, manjkala tista prava kemija na relaciji publika – skupina, pa čeprav je skupina požela polno malho neusahljivih ovacij.
V zaključku sta odjeknili Concerto Balsamico (album »Bohemia«, 2016) in v dodatku zaigrana Yellow Sky (album »Eros Tanatos«, 2016), sicer pa je Vasko z ekipo predstavljal povsem nove točke, ki so že pripravljene za izid na njegovem novem studijskem dosežku. Pred časom se je namreč pihalni glasbeni vrač, z domicilom v Mariboru in makedonsko-srbskih korenin, priključil slikovitemu naboru izvajalcev, ki sodijo pod okrilje založbe MoonJune Records. Ljubitelji avantgardne glasbe in vseh možnih variacij fuzije jazza z drugim žanri, bodo takoj vedeli o čem je govora.
Vasko zavzema v svetu glasbe svojo eklektično pozicijo in jo vzdržuje z vso artistično prepričljivostjo vražje kipečega žara in srčnosti. To je prikazal tudi z nastopom svojega Adrabesa kvarteta v Cerknem in polnokrvno prispeval k postopnemu obujanju koncertnega utripa tudi na »osvobojenem ozemlju«. Ganljivo, čutno, ognjevito! Kako bi šele bilo, ko ne bi bili zahtevani distanca in številčno omejevanje obiskovalcev? Naslednji vikend nikar ne zgrešite novega koncertnega dogodka na Starem placu, ko nastopijo Wild Strings Trio in iraško avstrijska etno/folk naveza Golnar & Mahan. »Se uidma« (znova) kmalu v Cerknem!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
