Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 4. 12. 2020
Produkcija: Markus Teske
Dolžina albuma: 61.08 min
Zvrst: Progressive Metal
Ocena: 9.0/10
Vanden Plas so v današnjem času pravzaprav živi relikt živahne progresivnometalske scene, recimo temu prvega vala, katerega začetniki so bili ob koncu osemdesetih Dream Theater, čeprav roko na srce, se je progresivni metal igral že pred njimi. V smislu same popularizacije te zvrsti pa so prav oni doprinesli največ. Pristop do komponiranja in aranžmajev skupine Vanden Plas kaže nedvoumno navdahnjenost nad likom prve ere Dream Theater. Vendar so – in to je že skoraj brezpredmetno vedno znova poudarjati – Vanden Plas samosvoji jezdeci glasbenega artizma, ki nikomur ne polagajo računov. Prednost te skupine ostaja še naprej dejstvo, da od vsega začetka kariere ohranja nespremenjeno postavo s petimi izjemnimi glasbenimi talenti. In do tega dne ostaja Vanden Plas pojem velike glasbene perfekcije in visoke artistične kvalitete. Neverjetno je dejstvo, da je bend vseskozi konkretno zaposlen in da v relativno kratkem času poskrbi za snemanje glasbeno zahtevnih konceptov, ki pa jih spremlja neverjetna kreativna izpiljenost.
Vanden Plas se tudi na novem albumu še naprej zvesto držijo produkcije svojega specifičnega zvoka. Tudi tokrat ga je oblikoval njihov dolgoletni sodelavec in tovariš Markus Teske. »The Ghost Xperiment – Illumination« je torej nadaljevanje in sklepni del koncepta, ki ga je zastavil predhodni album »The Ghost Xperiment – The Awakening« (RockLine recenzija). Drugi del zgodbe, ki jo je navdihnil parapsihološki eksperiment – Philipov eksperiment, ki so ga izvedli leta 1972 v kanadskem Torontu -, dobi svoj razplet in epilog. Lahko posameznikov um ustvari lastne duhove, da se ti materializirajo v realnosti? Realnosti, kot jo pozna in specifično zaznava sicer človeški svet? K tematiki okulta in parapsihologije se je Vanden Plasov vokalist Andy Kuntz rad zatekal že v preteklosti, zato izbrani koncept v ničemer ne preseneča. »Psihogon« – beseda, ki jo najdemo v naslovu nove skladbe »The Lonely Psychogon« – na nek način opisuje stanje posameznika, ko z intenziteto misli uspe priklicati njihovo navidezno resničnost, potem je tu skovanka »ourboro«, ki v starogrški in egipčanski mitologiji simbolizira kačo ali zmaja, ki žre lastni rep. Četudi vsa reč ni povsem jasna in očitno kliče po aktivaciji domišljije posameznika, ki se ubada z albumom, gre za poizkus kreacije »duha«, priklicanega iz človeške zavesti, ki zavzame nekakšno virtualno materializacijo s ciljem povedati svojo zgodbo.
Igranje je znova dih jemajoče. Skupina je na tem albumu intenzivirala svojo progresivnometalsko bit. To se pozna zlasti na izdatneje konkretiziranih solo vložkih klaviaturista Günterja Werna ter kitarista Stephana Lilla. Oba glasbenika tudi tokrat dostavljata jedro bistvenih artističnih elementov, ki so od nekdaj garant velike privlačnosti glasbe te skupine in velik magnet za zahtevnejše poslušalce. Vedno znova osupnejo v svoji prodornosti, domiselnosti ter iskrivi nebrzdanosti mnogoterih čarobnih eskapad visoko virtuoznega izplena. Bend je obenem vpel tudi nekaj več orkestracij glede na pretekli album – prvi del te konceptualizirane zgodbe. Zato album ob poslušanju na prvo žogo ne daje občutka takšne muzikalne spravljivosti kot njegov predhodnik, kar pomeni da je znova trša kost za glodanje in zahteva kar konkretno bero rotacij, da zleze v ušesa. To pomeni, da Vanden Plas v srži za iskanjem artistične perfekcije v ničemer ne popuščajo. Tudi »The Ghost Xperiment – Illumination« prekipeva od ambicioznosti. Bistveno ob tem pa je to, da je visoka kakovostna drža, utemeljena s serijo briljantnih predhodnikov, zadržana tudi na aktualnem novem albumu. Odličnost komponiranja, s katero nas je ta kvintet razvadil skozi leta, je na novem albumu kronana z »The Ouroboros«, ki na enem mestu prinaša pletež vsega, kar pojmujemo pod oznako Vanden Plas. Bistvene zaščitne znamke, ki z leti artistično zorijo. Gre za briljantno progresivnometalsko mini epsko suito.
Vanden Plas torej ostajajo še naprej zvesti svojemu na miljo prepoznavnemu artizmu, ki prinaša spremembe med albumi bolj ali manj le v iztržku grabežljive muzikalnosti, ki je pridevniku »progresiven« – večkrat absolutni tujec, kot tudi spremembe v nivoju same progresivnosti. V tem oziru je na novem albumu najbolj zapomnljiv refren znotraj druge skladbe, to je »Under the Horizon«. Ta zgrabi hipoma. Vendar pa z iskanjem muzikalnosti v sferi progresivnosti storimo takšni skupini prej krivico kot karkoli drugega. Zato to ni pravo merilo kakovosti podanega artizma. Celotna slika takšnega artizma je vselej zgrajena iz več aspektov.
Dovolj filozofiranja. Kemija tega benda ostaja na moč fascinantna tudi na tem izdelku, ki je izrazito mračno teatralen, na trenutke poguben. V tem oziru je »The Ghost Xperiment – Illumination« celo eden najbolj mračnih albumov celotne Vanden Plas kariere. Med naborom novih skladb nagovarja zlasti »Fatal Arcadia«, z izrazito pogubno, naježeno in uničujočo kitarsko frazo, ki bi jo skupini zavidali tudi rojaki iz vrst tevtonskega thrash metala. »Fatal Arcadia« velja po tej plati za eno najtrših kompozicij celotne Vanden Plas kariere. Vanden Plas so z albumom »The Ghost Xperiment – Illumination« prignali k srečnemu koncu še enega izmed svojih kompleksno zastavljenih konceptov. Album prinaša vse »klasične« zaščitne znamke, po katerih se je ta, večkrat krivično prezrta progresivno metalska utrdba, doma iz nemškega mesta Karlsruhe, že davno proslavila. Pri tem so Vanden Plas v sozvočju velikega perfekcionizma znova dostavili dosežek briljantno uravnovešenih karakteristik visoko spravljive in prožne tehnične kompleksnosti in krepostnih sunkov bombastične muzikalne grabežljivosti. Vsemu temu se na vsakem koraku kontemplativno pridružijo izrazito jedki trenutki mračnega kitarskega fraziranja, ki so filigransko prekinjeni z deli, kjer sta zahtevani mehkoba in subtilnost, pri čemer znova prihajajo do izraza vrhunske vokalne karakteristike Andyja Kuntza.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. When The World Is Falling Down
2. Under The Horizon
3. Black Waltz Death
4. The Lonely Psychogon
5. Fatal Arcadia
6. The Ouroboros
7. Ghost Engineers
8. Krieg kennt keine Sieger (feat. Alea / orig. Saltatio Mortis)
Zasedba:
Andy Kuntz – vokal
Stephan Lill – kitara
Günter Werno – klaviature
Andreas Lill – bobni
Torsten Reichert – bas kitara
