Nastopajoči: Vanden Plas, Neverdream, conXious
Lokacija: Dunaj (Wien) / Szene / Avstrija
Datum: petek, 25.03.2011
Vanden Plas so nemški prog metalci, ki so pomagali sooblikovati in zacementirati žanr sredi devetdesetih let prejšnjega tisočletja. Seveda so glavni krivci za vse to Dream Theater, ki so sprožili pravo revolucijo in tako so na prizorišču kmalu vzniknile nove skupine, ki so razširjale domet in sporočilnost prog metala in njegove glasbene pojavnosti. Vanden Plas so npr. pravi nemški odgovor. Kot Enchant, Symphony X, Shadow Gallery (vsi trije ZDA), pa Angra (iz Brazilije), a vsak v svojo smer. Imajo pa te skupine nekaj skupnega. Za razliko od Dream Theater držijo vse njihove skladbe kompaktnost, ki je vselej postavljena na prvo mesto. Zato so ob vsej vratolomni večplastnosti, ki jo krasi nebrzdana srž raziskovanja in eksperimentiranja progresivne glasbe, skrbele v svoji kreativnosti te skupine za izpostavitev ultra melodičnosti vodilnih napevov. Tako držijo vse skladbe rdečo nit in smiselno ravnovesje med dostopnostjo ušesom (atribut “dostopne melodije”) ter “pobegom” naproti neodkritim glasbenim avanturam, kot jih diktira raziskovalna drža artistične svobode v navezavi s pridevnikom “progresiven” , v sozvočju s stopnjo ustvarjalne zrelosti.
Vanden Plas srečati južneje od mesta Frankfurt Am Main (Nemčija), je že nekaj let prava utopija. A led je bil naposled prebit. Točneje v lanskem letu, ko je zasedba v začetku junija izdala prekrasen nov studijski album “The Seraphic Clockwork” “(2010, Frontiers Records) – RockLine recenzija TUKAJ in “zabukirala” koncert sredi bavarske prestolnice konec maja. A termin za naskok na koncert zasedbe za RockLine ni bil ustrezen. Pa se je splačalo počakati. Dunaj 2011 in potrjen nastop v klubu Szene. Mini prog metal festivalček, ki sta ga zaokroževali skupini ConXious – dunajski domačini ter Italijani Neverdream, ki so se priključili Vanden Plas za vsega tri nastope na tej turneji. Drugi nastop jih je pripeljal tako v avstrijsko prestolnico. A pomudimo se najprej pri Conxious. Brata Alexander (kitara) in Michael Ghezzo (bobni) , nova okrepitev na bas kitari Ernst C. Zach in vokalist Michael G. Reiter, je kvartet, ki je pričel ogrevati silno slabo obiskan klub. V dvorani je nastop domačinov spremljala peščica ljudi, nemara 30 glav in nič več. ConXious, ki so v karieri izdali svoj zadnji studijski album (drugi po vrsti) leta 2005 (Never Before/Never Again), so pravzaprav svojevrsten glasbeni hibrid, ki se še razvija. Njihov pristop je vse prej, kot pristop opisan v prvem odstavku te reportaže. Ne le, da je glasba povsem fragmentirana, tudi združevanje motivov je na moč čudaško, nevsakdanje in zato potrebuješ res veliko časa, da se sprijazniš s takšno glasbo, v kolikor sploh. Skupino sem uspel ujeti na koncertu drugič v življenju. In niti v drugo me niso prepričali. Zagonetna in silno težko prebavljiva glasbena enota ostajajo v tem oziru ConXious. Premoščanje na uho nezdružljivega jim ravno ne uspeva najbolje. Ko že motiv steče, ga preseka drug, ki mu sledi, mnogokrat, ne le da te “ujame na levi nogi” v smislu nizanja nepredvidljivih obratov razpoloženjskih stanj, pač pa preprosto “useka” v uho, da ne rečem kar zaboli. Od mešanja country glasbe, reggae in še kakšne podobne glasbene eksotike v metal. Ne steče in ne steče.
Neverdream so Italijani. Grajeni iz povsem drugačnega testa. Čutijo se izkušnje fantov visoko raslih čel, kar priča o tem, da niso od včeraj v glasbenem poslu. Vedo kaj počno, čemu sledijo in kaj hočejo. Lahko govorimo o prog metalu, ki pa je v glasbenem oziru silno razvejan, prožen in doumljiv za absorbcijo različnih glasbenih idej, ki so smelo inkorporirane v osnovno glasbeno telo skupine. Zasedba poseduje v postavi kar dvoje klaviatur, dodani so triki programiranja, vključki solaž na saksofonu! Postava, ki je od leta 2004 pravzaprav nespremenjena in sicer Giorgio Massimi (vokal), Giuseppe Marinelli (kitara), Mauro Neri (klaviature), Andrea Terzulli (bas kitara), Fabrizio Dottori (klaviature, saksofon, programiranje), Gabriele Palmieri (bobni), je v lanskem letu izdala svoj tretji studijski album z naslovom “Said”. Na njem so fantje zacementirali svoj zvok in slog, ki ga lahko tako vehementno in brezbrižno razvijajo naprej, ob tem pa bo prepoznavnost zagotovljena. Riffi seveda pripadajo metalu, ob tem pa se fantje mnogokrat podajajo v zahtevno oblikovan razvoj skladb, ki nosi tisti cenjeni in iskani teater štos, kateremu radi rečemo nepredvidljivost pogostega sukanja vzdušij. Za razliko od predhodnikov Conxious počno to Neverdream s precej več spretnosti in izdelane, sebi lastne, vizije. Bogata večplastna zvočna struktura je seveda zakoreninjena v izročilu staroselskih prog rockvskih skupine Italije, ki so na svetovni glasbeni sceni zapustile trajni pečat in pravzaprav v tem izoblikovale samostojno glasbeno vejo rock glasbe še v začetku sedemdesetih let. Tudi vokal se ne zateka nujno k “streljanju” moči polnih glasilk in pljuč, pač pa ostaja v subtilnih delih čutno prilagodljiv in sofisticiran. Tudi v rabi angleščine, delujejo Neverdream, izvorno doma iz Rima, dovolj prepričljivi in njihova glasbena prog metalska orientacija je tako tega večera predstavila zrelo skupino, ki je silno zanimiva za odkrivanje vseh ljubiteljev tega žanra. Tistih ljubiteljev, ki jim dodana jedrnata začinjenost italijanske kulinarike vsekakor godi. Brez “predribljevanja” neskončnega morja glasbenih lestvic. Namesto tega lahko uživamo v okusnem sosledju zanimivega razvoja melodičnega zbira vodilnih motivov. Zvok silno posrečen, kot tudi prepričljivo sodelovanje članov, ki je potrdilo, da gre za odlične glasbenike – individualiste, ki zanjo tudi laičnega obiskovalca še kako učinkovito pridobiti na svojo stran.
Vanden Plas ni treba posebej predstavljati. Zasedba doma iz nemškega mesta Karlsruhe, je izdala svoj prvi studijski album že leta 1994 (“Colour Temple”), ki je veljal za enega najboljših prvencev, izdanih v tistem davnem letu. Že krstni album je naznanil, da je na obzorju nova skupina, ki prinaša na prizorišče povsem nov glasbeni karakter. Postava, ki je vse od prvenca nespremenjena in sicer: Andy Kuntz (vokal), Stephan Lill (kitara), Stephanov brat Andreas (bobni), izjemni klaviaturist Günter Werno in basist Torsten Reicheer , velja danes za eno najbolj izkušenih prog metal ekip na svetu. Žal ob tem tudi najbolj spregledanih. Vanden Plas pa ostajajo obenem simbol perfekcije in nenehnega glasbenega razvoja in napredka. Njihov zadnji studijski album “The Seraphic Clockwork” je nadgradnja vseh dosedanjih studijskih izdelkov skupine in z njim so Vanden Plas dosegli nov razvojni nivo, ki oznanja še večjo zverziranost v kombiniranju kompleksnosti in večplastne strukturiranosti z nalezljivo melodičnostjo. Je hkrati najzahtevnejši album Vanden Plas kariere, ki pa hkrati s tem ponuja polno malho svečanosti skozi izjemno bombastiko refrenskih napevov.
Da se vrnemo na oder in v središče dogajanja. Ne glede na to, da so Vanden Plas odlašali in stopili na oder šele petnajst minut do enajste zvečer, jih je pričakala na pol prazna dvorana kluba Szene, kjer je bilo tako mogoče komaj našteti slabih 100 glav.
Vanden Plas se niso mnogo ozirali zaradi nastale situacije. Pristopili so namreč na polno. Čuti se, da zasedba dolgo ni nastopala skupaj oziroma, da nima za seboj v zadnjih letih mnogo koncertov. Od začetka pa preko celega koncerta se je čutila tista mladostniška igrivost, navihanost, radovednost, ihta in srž, kakršne si danes redko deležen ob nastopih izkušenih skupin, večletnega staža.
Fantje so začinili set listo na moč dopadljivo. Takoj so zanetili pravi klimakterij z izjemnima uvodnima točkama I Can See ter Into the Sun iz nabora najbolj prepoznavnih skladb, ki poosebljajo album “Far Off Grace” (1999). Andy je v začetku puščal nekaj iniciative publiki v refrenih, a ko je ogrel glasilke, je pel na vso moč. Ob tem je jemalo sapo spoznanje, kako je možakar ohranil vokalno moč nedotaknjeno po vseh teh letih. Vse lege vključujoč najvišje, je odpel z izjemno suverenostjo. Ob tem slovi Andy kot odličen interpret in odrski igralec, ki hipoma pridobi pod kontrolo vse občinstvo. Tako je bilo tudi tokrat. Prav vsi slušatelji,ki jih žal ni bilo veliko, so pričeli hipoma sodelovati vsakič, ko je Andy že s skromno gesto to zahteval, ali pa jih le preprosto povprašal: “Dunaj! Ali ste še vedno z nami?”
To pot so bili vrhunci koncerta pravzaprav novi komadi. To le priča o dejstvu izjemne kvalitete novega albuma in o tem, da si v vseh letih obstoja Vanden Plas še zdaleč niso skrhali zobovja. Ostajajo sveži, in kreativno navdahnjeni. Fantje so se na odru neizmerno zabavali, pristopali drug do drugega v komunikaciji med izvedbo repertoarja prešernih nasmeškov, bobnarski vešč Andreas Lill pa je že z uvodnim prehodnim bobnarskim vratolomnim ekspozejem med skladbama Into The Sun ter novo Holes In The Sky pokazal svojo glasbeno bravuroznost.
Nastop skupine je opravičil vsa visoka pričakovanja. Od prve do zadnje sekunde izjemno telepatsko zaznavanje kvinteta na odru, zlasti sapojemajoče natančno in kristalno tekoče gladko soliranje Stephana Lilla, genialni vložki klaviaturista Günterja Werna, razpotegnjeni izhodni deli posamičnih skladb, ali nadgrajeni srednji instrumentalni deli, zlasti starejših skladb (Cold Wind, Iodic Rain), ki tako z leti le zorijo in pridobivajo na svoji vrednosti Vanden Plas arzenala koncertnih nastopov.
Poleg telepatskega zaznavanja kvinteta na odru je presunljivo tudi to, kako pravzaprav igrajo fantje kar “v miže”. Brez enega samega pogleda v kitarski vrat, ali vrat bas kitare. Preprosto. Avtomatika, popolna prožnost, ki jo dosežeš s kilometrino, kakršna te napolni z absolutno sproščenostjo in ti omogoča igranje, ki prepriča v kombinaciji tehnične izpiljenosti ter prvinskih občutij. Brez napake.
Nova skladba, kot Rush Of Silence, je sama po sebi predstavljala prvi pravi vrhunec, saj je kompleksneje grajena in v njej atmosfera valovi pravzaprav nenehno skozi nepričakovana pljuskanja valov, ki prevzemajo konzumenta z mnogimi razpoloženjskimi občutji. Vanden Plas so si za konec regularnega dela privarčevali dva izjemna asa v rokavu. Novo dramatično prog metalsko lepotico Scar Of An Angel in udarnejšo “Christ 0.” klasiko Postcard To God. Dodatek je prinesel na oder še fantastično naslovno skladbo prejšnje plošče “Chirst .0,” kar se je izkazalo za eno lepših presenečenj set liste in po pričakovanju zaključek koncerta z navito Rainmaker (“The God Thing”, 1997). Na repertoar sta bili dodani še Soul Survives s prvenca “Colour Temple” in nova Quicksilver, ki pa ju je zasedba brisala z nastopa. Možna odgovora sta dva. Premajhen obisk, ali pa preprosto gre za dejstvo, da se zasedba sproti odloča katera dva komada zbriše pred slehernim nastopom iz fiksne koncertne set liste in tako skozi turnejo niti dve set listi nista povsem enaki. Žal smo bili prikrajšani za izvedbo katerekoli skladbe odličnega prvenca “Colour Temple”, kar je edina pripomba tokratnega koncertnega uživanja Vanden Plas glasbe. Drugi očitek, pa leti na silno nezrelo in glasbeno neprosvetljeno avstrijsko publiko, ki ne premore privabiti na koncert takšnih odličnjakov, kot so Vanden Plas niti polnih 100 glav. Govorimo o Dunaja – avstrijski prestolnici z milijon in 700.000 prebivalcev. Četudi gre za petkov večer, kot tokrat.
Kakorkoli. Večletno čakanje da se Vanden Plas le toliko približajo Sloveniji, da je enodnevni skok na njihov koncert fizično izvedljiv v mejah normale za dve izgubljeni glavi njihovih oboževalcev iz Slovenije, je bil poplačan s sleherno koncertno sekundo odrske briljance teh nemških glasbenih perfekcionistov unikatnega glasbenega jaza, nasploh ob dejstvu, da so ob koncu koncerta prišli na spregled prav vsi člani skupine in je bilo mogoče z vsakomur med njimi izmenjati nekaj besed, opraviti kakšno skupno spominsko fotografijo, pridobiti dragoceni avtogram. Skratka, kdor ljubi svoje mehanoreceptorje in skrbi za to, da njegovo telo in duša konzumirata glasbeno prefinjenost, pa si je to pot dovolil Vanden Plas spregledati na turneji, se lahko zaveda, da je storil nepogrešljivo napako. Za konec lahko samo dodam še: “Vanden Plas v vsako vas!”
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. I Can See
2. Into The Sun
3. Holes In The Sky
4. Silently
5. Iodic Rain
6. Rush Of Silence
7. Far Off Grace
8. Cold Wind
9. Frequency
10. Scar Of An Angel
11. Postcard To God
—dodatek—
12. Christ 0.
13. Rainmaker
