Datum izida: 01.09.1969
Založba: Mercury Records
Produkcija: John Anthony
Dolžina: 60:20
Zvrst: progressive rock
Ocena: 7/10
Prvi album kultne angleške progresivnorockovske skupine Van Der Graaf Generator je bil sprva zastavljen kot solo projekt že tedaj na daleč prepoznavnega pevca in občasnega kitarista Petra Hammilla, ki je želel uresničiti svoje glasbene in filozofske vizije, katere so bile daleč pred besedili večine takratnih glasbenikov. Za Hammilova besedila je bilo značilno predvsem njegovo spogledovanje z mejo med znanostjo in fikcijo, razumom in intuicijo, apokaliptičnimi vizijami in eksistencializmom. Čeprav je bilo vse to na »The Aerosol Grey Machine« še vse bolj v zametkih, so se mnogi sadovi njegovih kasnejših mojstrovin (kar velja tudi za skupino kot celoto) pokazali že na samem začetku.
Pod Hammillovim vodstvom se je skupina, ki je pred začetkom snemanja že enkrat razpadla, ponovno sestavila skupaj in začela svoje novo glasbeno poslanstvo. Hammill bo v naslednjih letih stalno razpolavljal svoj čas med Van Der Graaf Generator in njegovo nič manj osupljivo solo kariero. Razlika med obema projektoma je bila pogosto komajda opazna saj je Peter pri obeh pogosto uporabljal kar iste glasbenike vseeno pa so imeli Van Der Graaf Generator že od samega začetka neko posebno avro, ki jih je naredila tako zanimive za številne ljubitelje progresivnega rocka. Skupina je sicer do izida tega albuma preživela že marsikaj. Hammill je skupino ustanovil leta 1967, še kot študent na univerzi v Manchestru, skupaj s Chrisom Judgeom Smithom na bobnih in pihalih ter orglistom Nicom Pearnejem.
Po selitvi v London so začeli s snemanjem glasbe. Tedaj jim je uspelo podpisati tudi prvo pogodbo z založbo Mercury. Do tedaj največji Hammillov dosežek je bil oblikovanje njihove prve prave zasedbe po prihodu Hugha Bantona na orglah, Guya Evansa na bobnih, Keitha Ellisa na basu ter sklenitev sodelovanja s šefom založbe Charisma, Tonyem Strattonom Smithom, ki je imel pod svojim okriljem tudi Genesis. Kljub temu se jih že takoj oprijela smola. Judge je odšel iz skupine takoj, ko so posneli svoj prvi single »People You Were Going To« (na b- strani vsebuje skladbo »Firebrand«), po nekaj nastopih pa jim ukradejo še opremo, kar posredno povzroči, da skupina razpade.
Kot že omenjeno, Hammill začne s snemanjem solo albuma, ko nenadoma ugotovi, da potrebuje pomoč svojih starih prijateljev in Van Der Graaf Generator so ponovno rojeni. Večina del na »The Aerosol Grey Machine« je sicer daleč od njihovih kasnejših, pogosto kompleksnih, simfoničnih, epskih in po vzdušju večinoma mračnih kompozicij, vseeno pa album vsebuje veliko zanimivih del, ki dajo poslušalcu dober vpogled v evolucijo skupine. Poleg psihadelično naravnanih stvaritev je na njem tudi nekaj kompleksnejših in ambicoznejših del, ki so dale smernice njihovim prihodnjim albumom. Sramota je, da je ta album ob izidu leta 1969 izšel samo v ZDA. Spretna Stratonova manipulacija je bila dovolj, da je skupina razdrla pogodbo z Mercury in se preselila k njegovi založbi Charisma, kjer so postali poleg Genesis in Lindisfarne eden njihovih glavnih adutov.
Že otvoritvena, psihadelično naravnana in dokaj naivno obarvana »Afterwards« pokaže prikrit potencial skupine. Po vzdušju je to umirjena in lepa skladba, primerna za sprostitev, kakršnih sicer VDGG v naslednjih letih ne bodo posneli ravno v izobilju. Poslušalcem predstavi predvsem Hammilov unikaten vokal (to pot njegovo nežnejšo, svetlejšo plat), ki je najmanj tako prepoznaven kot njegova besedila. Čeprav svojega pravega potenciala še ne pokaže, je brez dvoma že takrat nakazal zakaj je bil vedno eden najboljših pevcev v progresivnem rocku. Omeniti velja tudi zelo dobro melodijo na Bantnovem klavirju.
Po umirjenem začetku pa nas že oba dela »Orthenthian« poneseta v Hammillov pogosto mračni in strašljivi svet postapokaliptičnih vizij, ki bodo zares zaživele na njihovem naslednjem albumu. Čeprav skladbi še manjka tiste prave energije, ki je potem odlikovala večino njihovih kasnejših del, gre za zelo dobro stvaritev in prvi pravi prikaz česa je skupina zmožna in kam vleče njihov zvok. Evansovo delikatno bobnanje in Bantonova veličastna uporaba hammond orgel bosta poleg Hammillovega vokalnega in liričnega genija postali glavni zaščitni znaki skupine, medtem ko bo Ellis s svojim pogosto ritmičnim in tenkim basom že po tem albumu ‘izpadel iz igre’.
»Running Back« je nasplošno dokaj umirjena stvaritev, ki vsebuje melanholično vzdušje. Odlikuje ga predvsem Hammillov emocionalen vokal, ki je obenem poln poetike in flavta gostujočega člana Jeffa Peacha, ki posredno prispeva k njegovi svežini in lahkotnosti. Brez dvoma gre za eno izmed boljših del na albumu, čeprav je imel band še dosti neizkoriščenega prostora. Tega bo na kasnejših albumih uspešno dopolnil saksofonist David Jackson.
Uvod na akustični kitari v »Into The Game« je odličen in nekoliko spominja na The Who klasiko »Pinball Wizard«. Bas je tu zelo razločen in v ospredju, kar je lepo slišati saj VDGG po tem albumu tako rekoč skozi celotno kariero ne bodo imeli pravega basista. Bas linije bo pokrival kar Banton na svojih klaviaturah. Zaključi se z jazzovskim jamom, ki pa se nikakor ne razdolgočasi kot se ponavadi rado dogaja. To sedem minut dolgo delo že posredno pokaže kako kompleksna bo ta skupina. Naslovna skladba je manj kot minuto dolga šala, ki bi bolj sodila v kako radijsko komedijo iz petdesetih let prejšnjega stoletja.
Naslednja skladba, »Black Smoke Yen«, je kratek in repetativen inštrumental. Ti dve stvaritvi sta pirsotni bolj za dopolnitev minutaže kot pa, da bi ju odlikovala kdo ve kakšna kvaliteta. Skupina si je očitno med snemanjem privoščila tudi tri minutke za sprostitev in napolnitev baterij. Zanimivo je, da prav druga polovica albuma vsebuje najboljša dela, katera že nakazujejo na njihov kasnejši, mnogo bolj kompleksen, obskuren, epski in temačen zvok. »Aquarian« je pravi predhodnik kasnejših mojstrskih del kot je npr. »Darkness« z njihovega naslednjega albuma. Vsebuje obskurno besedilo, izjemno ritmično podlago s poudarkom na Ellisovem basu in odličen Hammilov vokal.
Na epskem in skrivnostnem »Necromacer« so VDGG tako rekoč že skoraj v svoji pravi podobi. To delo odlikuje predvsem Petrovo strašljivo in skrivnostno besedilo, kakršnih bo v svoji karieri napisal še ogromno (le od kod izvira vsa ta njegova mračna inspiracija?) , ter epska, marširajoča ritem linija, kakršno bodo radi uporabljali tudi na kasnejših delih.
Zaključni »Octopus« je še eno delo, ki se ga lahko šteje med vrhunce albuma. Obenem je eno izmed prvih zaščitnih del skupine, kjer blestijo predvsem izjemne Bantonove solaže na orglah, Ellisov razločen bas in Hammillovo zaščitno, variabilno menjavanje emocij na vokalih. Njegovo petje je tu kot, da bi se mu šlo za golo preživetje in tovrstnih predstav si bo v svoji karieri privoščil še velikokrat. Nestanovitno konstrukcijo kompozicije stopnjujejo še s krajšim jamom (nekaj kar bodo radi počeli tudi v prihodnosti). Vse skupaj pa se zaključi na kaotičen način, tako kot se bo tudi večina njihovih kasnejših del.
Bonus skladbe na aktualni ponovni izdaji sta obe strani njihovega prvega singla – »People You Were Going To« in »Firebrand« ter »Giant Squid« in »Ferret & Featherbird«. Od teh velja izpostaviti »People You Were Going To«, ki je kratek, popovsko usmerjen poskus, ki se dandanes zdi precej netipičen za njih ter »Ferret & Featherbird«, ki je folk skladba z dobro flavto, ki v tem segmentu celo nekoliko potegne na Jethro Tull.
Zaščitni zvok legendarne skupine na »The Aerosol Grey Machine« še ni bil razvit, toda za razliko od debutov nekaterih njihovih glasbenih vrstnikov je bila že nakazana prihodnja usmeritev. VDGG bodo z naslednjim albumom naredili izjemen napredek, ki bo povzročil, da se bo le še malokdo spomnil njihovih začetkov. Kljub temu, da njihov prvenec vsebuje le malo njihovega pravega potenciala, ki jih bo kasneje lansiral med glavne akterje britanskega progresivnega rocka, pa so bile kali za tovrsten napredek že zasejane.
»The Aerosol Grey Machine« ni v ničemer revolucionaren debut in je celo najmanj opazno delo v njihovi zgodovini, je pa zrelejši od marsikaterega prvenca njihovih glasbenih vrstnikov, kar zgovorno priča o izjemni konsistentnosti in vsesplošni kvaliteti Van Der Graaf Generator diskografije. Gre za zelo dober začetek, ki sporoči da so bili Van Der Graaf Generator pripravljeni, da naredijo prvi korak, ki jih bo ustoličil kot ene izmed glavnih inovatorjev in vizionarjev v svetu rock glasbe.
Avtor recenzije: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Afterwards (4:58)
2. Orthenthian St. (Part I) (2:23)
3. Orthenthian St. (Part II) (3:53)
4. Running Back (6:32)
5. Into a Game (5:56)
6. Aerosol Grey Machine (0:56)
7. Black Smoke Yen (1:18)
8. Aquarian (8:27)
9. Necromancer (3:30)
10. Octopus (7:41)
Bonus skladbe s ponovne izdaje:
11. Giant Squid (3:19)
12. Ferret & Featherbird (4:34)
13. People You Were Going To (2:44)
14. Firebrand (4:08)
Van Der Graaf Generator:
Peter Hammill – vokal, akustična kitara
Keith Ellis – bas kitara, spremljevalni vokal
Hugh Banton – klavir, orgle, spremljevalni vokal
Guy Evans bobni, tolkala
Gostujoča glasbenika:
Jeff Peach – flavta na “Running Back”
Chris Judge Smith – slide saksofon in harmonični vokal na “People You Were Going To”, zborovski vokal na “Firebrand”
