Založba: Charisma Records
Datum izida: 14. 12. 1970
Produkcija: John Anthony
Dolžina albuma: 47.15 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.5/10
Van Der Graaf Generator so se s svojim tretjim albumom, »H To He, Who Am The Only One«, dokončno in za vse večne čase zapisali med največje inovatorje v zgodovini britanskega progresivnega rocka ter ustvarili eno izmed najboljših del v svoji razburkani zgodovini.Verjeli ali ne, toda njihov odlični drugi album, »The Least We Can Do Is Wave To Each Other (1970), s katerim so pretresli svet progresivnega rocka na račun neverjetne kombinacije nebrzdane brutalnosti ter epske lepote skozi poetične vizije mračne, apokaliptične prihodnosti, je bil šele ogrevanje za njihova največja ustvarjalna zmagoslavja. Prvi izmed njih je zagotovo ta revolucionarni album, resnična mojstrovina mračno zastavljenega progresivnega rocka, ki je bil ustvarjen le nekaj mesecev po izidu izvrstnega predhodnika, kar dokazuje izjemno deloholičnost, energijo in bogastvo glasbenih idej gospodov Hammilla, Bantona, Jacksona in Evansa. Ti svojevrstni glasbeni posebneži in vizionarji, unikatni mojstri na svojih področjih, so z izidom tega albuma resno ogrozili primat King Crimson kot najbolj vznemirljive, eksperimentalne in mračne prog rockovske skupine tistega leta (zanimivo, slednji so istega leta tudi v kratkem razmaku izdali po dva fenomenalna albuma). Slednji bodo v tej recenziji še večkrat omenjeni, saj albumu ne manjka povezanosti z apokaliptičnim »crimsoidnim« duhom.
»H« je tisti album na katerem se je dokončno oblikovala njihova klasična, štiričlanska zasedba, ki je med drugim iz svojih vrst izključevala bas kitaro, ki je za njihove apokaliptične eksperimente postala skoraj povsem nepotrebna. Dotedanji basist Nic Potter je svoje usluge prispeval zgolj na treh stvaritvah medtem, ko ga je po odhodu nadomestil kar klaviaturist Hugh Banton na bas pedalu, katerega je skrival pod svojimi klaviaturami. Tudi ta odsotnost bas kitare je postala ena od glavnih in zaščitnih posebnosti Van Der Graaf zvoka poleg standardne odsotnosti električne kitare, katero je ponavadi učinkovito nadomeščal saksofon Davida Jacksona. Slednji je večkrat v svoja usta potisnil tudi po dva saksofona naenkrat (alt in tenor saksofon), kar ga je zagotovo uvršalo med ene izmed glavnih pihalnih posebnežev tistega časa. Guy Evans, nesporno eden najboljših jazz/rock bobnarjev v prog rocku, je na tem albumu res zasijal v polni luči ter demonstriral nekaj izmed najbolj ognjevitih pa tudi kompleksnih trenutkov svoje kariere; še posebno se izkaže na timpanih. Za akustično kitaro (dokler se ni, kolikor toliko, naučil igrati tudi električne) je tu občasno poprijel kar pevec Peter Hammill, nesporni genij in duša skupine ter eden najboljših in najbolj unikatnih pevcev ter piscev poezije v zgodovini progresivnega rocka. Hammill je, zelo zanimivo, na pomoč pri skladbi »The Emperor In His War-Room« povabil tudi svojega prijatelja, nikogar drugega kot »očeta« progresivnega rocka – Roberta Frippa (King Crimson), kateri je na električni kitari odigral svojo na daleč prepoznavno solažo.
Mešanje VDGG in King Crimson elementov je nedvomno pogodba sklenjena v nebesih (ali še bolj primerno – peklu), popolna inštrumentalna apokalipsa in uresničitev sanj vsakega progresivnega zanesenjaka (to je bil šele začetek sodelovanja med Frippom in skupino, ki bo svoj vrhunec doživelo z naslednjim albumom). To pa še zdaleč ni najboljši trenutek albuma. »H« je naphan s toliko raznovrstnimi dobrotami ter bogato inštrumentalno/vokalno ekspresijo, da mi vedno zaigra srce, ko poslušam, kako učinkovito je skupina gradila razvejane mostove vzdušja med glasbenimi nebesi in peklom. Hammillovo na daleč prepoznavno, poetično petje je tu po mojem eno izmed najboljših v njegovi karieri, vsaj kar se tiče harmoničnega menjanja med nižjimi, brutalnimi ter visokimi, čistimi legami. Preko njih nadvse učinkovito podaja svoja, po večini apokaliptično-družbeno kritično zastavljena besedila (ta se ponavadi nanašajo na kritiko institucij in drugih škodljivih dosežkov zahodne civilizacije). Banton je tisti čas očitno resnično potrkal na peklensko preddverje, da je iznašel tako demonski zvok svojih orgel medtem, ko je Jackson resnično postal pravi Van Gogh svoje obrti na saksofonih in flavti. Kombinacija med Bantonom in Jacksonom je po mojem tisti glavni ključ zlobne esence, ki obdajaj večino skladb na albumu, čeprav ne manjka tudi izjemno lepih in duha dvigujočih trenutkov. Ob vprašanju, kako Evansu uspe ustvariti toliko ritmične raznovrstnosti in živopisanega vnosa tolkal, pa bi težko našel odgovor. »H« bi lahko v grobem opisal kot apokaliptično mešanico kompleksnih, po večini simfonično usmerjenih epov s številnimi jazzovskimi improvizacijami ter unikatno vokalno dramatiko med katerimi se ves čas spreminja vzdušje od veličastnega do zlobnega, vse skupaj pa je zabeljeno s Hammillovimi apokaliptičnimi, tudi precej sc-fi usmerjenimi besedili, ki so mi bila od nekdaj vedno zelo zanimiva, saj so se nekatera izmed njih skozi določeno časovno obdobje izkazala celo kot preroška. Razen ene balade se gor nahajajo sama epsko zastavljena in visoko kompleksna dela, ki nepripravljenega poslušalca v trenutku prerešetajo s svojo neverjetno energijo v katerih je moč ob vsakem poslušanju odkriti nekaj novega.
Uvodni »Killer« nas s svojim ubijajočim in antemičnim glavnim motivom (ki več kot učinkovito nadomešča kitarski rif) takoj potegne v apokalipso. Neverjetno je slišati, kako okusno se v tem motivu prepletata Jacksonov saksofon in peklenska plast Bantonovih orgel. Ko notri vskoči še Hammillov brutalno-sarkastičen vokal, ki tu zveni ne samo posmehljivo temveč že skoraj zlobno, se resnično ustvari vzdušje kot, da bi se poslušalec znašel sredi peklenske kotanje. Zanimivo je, kako od časa do časa vnos klavirja in akustične kitare, nekoliko umirja naelektreno in zlobnikavo vzdušje kompozicije. Kljub temu, da se peklenske pasaže na orglah in pasažah menjajo z osupljivo hitrostjo pa skupina ves čas ohranja prisotnost melodičnega glavnega motiva. Brutalni refren, ko Hammill vrešči kot, da bi ga res zasledoval nek morilec, z lahkoto zmrazi kri v žilah. V nekem trenutku sledi izjemno zanimiv prehod, ko nastopi nora jazzovska improvizacija, kjer smo priča pravi inštrumentalni kataklizmi na bobnih, basu, klavirju ter saksofonu. Jacksonove pasaže, predvsem pa njegove improvizacije na saksofonu so tiste, ki poleg Hammillovega grozečega petja v delo vnašajo pridih popolne norosti in paranoje. Melodični glavni motiv uspevajo ves čas lepo ohranjati in ga ob pravih trenutkih vračati na plan, čeprav na koncu seveda sledi obvezna norišnica na klavirju in orglah.
Po apokalipsi sledi trenutek popolne sprostitve napetosti, ki ga predstavlja prelepa simfonična balada »House With No Door«, katera je položena na okusne aranžmaje Bantonovega klavirja in zelo dobrega vnosa Jacksonove flavte. Petrov vokal je tokrat že skoraj nenavadno melodičen in čist. Zanimivo, ko Hammill zapoje čisto, v višjih legah in brez uporabe svojih »koleričnih« izpadov, njegov glas celo nekoliko spominja na Davida Bowieja (nekatere vokalne lege v refrenu so tu morda celo najvišje v njegovi karieri sploh). Refren je izjemno lep ter melanholičen. Petrov vokal izraža neverjetno hrepenenje ter poslušalca z lahkoto očara s svojo izjemno izpovedno močjo. Prava simfo poslastica pa so zaključni, izjemno melodični aranžmaji na klavirju in Jacksonovi flavti, ki sodijo med najbolj očarljive trenutke v povesti skupine. S to prelepo balado VDGG dokažejo, kako hitro in neverjetno učinkovito so sposobni prek spreminjanja vzdušij poslušalca prestaviti iz pekla v nebesa in obratno.
»The Emperor in His War Room« predstavlja enega izmed Hammillovih najboljših poetičnih znanstveno fantastičnih/družbeno kritičnih eksperimentov ter obenem enega najveličastnejših simfoničnih trenutkov albuma. Razdeljen je na dve sekciji, »The Emperor« ter »The Room«. Pri slednji sekciji se skupini pridruži tudi prej omenjeni posebni gost Fripp (če nekoliko poduhovičim – pravi glasbeni diktator, kot naročen za skladbo, ki govori o diktatorju) na električni kitari. Ledeno hladen, vzhodnjaško obarvani, uvodni motiv na flavti, orglah, timpanih ter akustični kitari poslušalca že v trenutku pretrese s svojo grozljivo atmosfero. Vmes se sčasoma začnejo večkrat izmenjavati energične pasaže na orglah ter bobnih, katerim se občasno pridružuje še Hammillova razkačena vokalna ekspresija (kjer se poskuša postaviti v vlogo imaginarnega tiranskega vladarja), ki svoj vrhunec dobi v epskem refrenu z vokalnim večglasjem in odličnim simfoničnim aranžmajem. Osrednji motiv na flavti in klavirju res ustvarja neko sliko osamljenega trinoga. Poslušalec si po mojem lahko z lahkoto predstavlja nekega futurističnega imperatorja. Sam se ponavadi spomnim na tistega iz Vojne zvezd, kako sedi in se krohota na svojem prestolu medtem, ko skozi steklo svoje vesoljske postaje izbira, kateri planet bo uničil. Morda je temu kriva tudi asociacija, ki jo sproža priimek Hammill, ne vem. V drugem delu »The Room« nastopi neverjetno razburkan prehod, ki ga sproži odlična inštrumentalna interakcija ter simfonični refren z večglasji, ki vedno znova požene vse lase pokonci. Hammil vedno znova »reže žile« s svojo vokalno predstavo; tolikšne vokalne ekspresije so sposobni res samo največji svoje obrti, kamor Peter nedvomno spada. Nakar sledi izjemno okusna, inštrumentalno usmerjena sekcija, ki je ena največjih poslastic albuma. Tu na električni kitari vpade tudi Fripp s svojo na daleč prepoznavno solažo (slednja nekoliko spominja na tisto iz znamenitega King Crimson inštrumentala »Sailor’s Tale«). Njegova solaža se odlično prekriva skozi mitraljez bobnov in orgel. Nakar se zopet povrne tisti hladni vesoljsko-orientalski motiv, ko Hammill dokončno doživi »živčni zlom« ter napove propad dekadentnih civilizacij pod imperatorjevo pestjo. Zaključek pa je, ironično, izjemno lep ter spokojen.
»Lost«, kateri je prav tako razdeljen v dve sekciji, »The Dance in Sand and Sea« ter »The Dance in Frost« (ki predstavljata dve skrajnosti celovitega in med seboj povezanega epa), je še eden izmed epskih vrhuncev albuma z zelo dobrimi refreni. Odpre ga skorajda, da že ne rečem »bolan« motiv na saksofonu, nakar vpade poskakujoč ritem na bobnih. Jacksonove norije na saksofonu so poleg ponovno fenomenalnega Hammillovega vokala, kateri je tudi tokrat v ospredju ter po večini usmerjen v bolj v visoke in epske lege, čeprav mu jeze nikdar ne zmanjka, glavna atrakcija te kompozicije. Ritem linija je spet izjemno shizoidne narave ter nadvse učinkovito združena s peklenskim zvokom orgel. Po veličastnih refrenih večkrat sledijo ubijalsko-peklenski inštrumentalni izbruhi na bobnih, saksofonu, orglah in bas kitari (Potter je tu še pred slovesom pokazal enega izmed svojih najboljših trenutkov). Kompozicija ves čas visi na tisti tenki meji med genialnostjo in blaznostjo, kar je pravzaprav bolj ali manj neka stalnica njihovega zvoka. Inštrumentalni noriji sledi napol umirjen, razmeroma epski del, kjer Hammill pristopi z melanholičnim vokalom ter zapoje že skorajda žalostinko. Temu se pridruži zanimiva improvizacija na saksofonu ter marširajoči ritem. Sledi jazzovsko obarvana inštrumentalna sekcija, ki temelji na mirni interakciji med saksofonom in orglami. Toda tej umiritvi spet sledi pravcata inštrumentalna kataklizma, ki napove drugo sekcijo kompozicije. Tu zopet vpade brutalni motiv ter epski refren z vokalom, ki »reže žile«. »Lost« res včasih zveni kot neka ledena kotanja po kateri plešejo demoni na dnu Dantejevega pekla. Težko bi se na hitro spomnil še kakšne njihove stvaritve, ki bi zvenela bolj zlovešče kot zvenijo nekatere improvizacije na tem odličnem epu.
»Pioneers Over C.« po mojem predstavlja vrhunec Hammillove znanstveno-fantastične poezije. Besedilo govori o prvih astronavtih, ki so preizkusili svetlobno hitrost vendar se njihovo potovanje ni dobro končalo saj so zaradi zakonov fizike (po Hammillu) razpadli v prostoru in času ter postali nekakšni breztelesni duhovi, nekje vmes med življenjem in smrtjo ter popolnoma osamljeni v globinah vesolja. Razen tega, da gre za najbolj kompleksno delo na albumu gre po mojem tudi za najboljše na njem, saj skupina tu tako rekoč do konca demonstrira vse svoje eksperimentalne potenciale na posameznih inštrumentih. Skladbo odpre nenavaden efekt nakar nastopi ritmično stopnjevanje na Bantonovem bas pedalu ter skrivnostni, čuječen Hammillov vokal. Nenadoma se mračno vzdušje razkadi, vpadejo veličastne orgle in temu sledi zmagoslaven Hammillov vokal, ki spet zveni zelo poetično in na nadvse dramatičen način pripoveduje zgodbo o nesrečnih astronavtih. V kompoziciji ne manjka nadvse sočnih inštrumentalnih sladic. Veličastnim, epskim refrenom večkrat sledi izmenjavanje jazzovskih prehodov ter zanimivih akustični vložkov (zelo solidna uporaba akustične kitare). Posebej je treba izpostaviti nadvse zanimiv motiv, ki se večkrat ponovi in se sliši kot nekakšna apokaliptična koračnica, podložena na saksofonu, orglah in Hammillovemu že skoraj paranoičnemu vokalu. Zanimiv je tudi psihadelično obarvan del na orglah ter nekatere improvizacije na saksofonu, ki skorajda zvenijo že porogljivo. V drugi polovici se vzdušje precej umiri, nastopi nekakšno zatišje in nastopi zelo lep del na akustični kitari, kateremu se pridruži čista in nežna barva Hammilovega vokala. To ne traja dolgo in že v naslednjem trenutku nastopi popolnoma odštekana Jacksonova improvizacija na saksofonu, ki se sliši kot, da bi mu v lijak vdrla voda. Temu spet sledi inštrumentalna, do konca navita norišnica na klavirju, številni psihadelični zvoki ter burni prehodi na bobnih. Hammillov vokal ponovno postane skrivnosten in paranoičen. Zaključek je odličen saj se še enkrat ponovi tisti osrednji, paradni motiv, ki ga zaključi namerno visok vokalni avantgardizem. Za veliki finale pa sledi še obvezna, po Zappovsko obarvana jazzovska improvizacija na saksofonu, ki se zaključi z brnenjem elektronskega efekta na klaviaturah.
»H To He, Who Am The Only One« je po mojem eden najsvetlejših draguljev v zgodovini progresivnega rocka in zagotovo med štirimi, če ne tremi najboljšimi dosežki v zgodovini skupine, ki je do tedaj z vsakim naslednjim albumom prikazala neverjeten napredek glede na predhodnika. Album je bil ob izidu velika poslastica za vse tiste, ki so iskali primerne rivale tedanjim »kraljem« visoko eklektičnega progresivnega rocka – King Crimson (Genesis so se šele ogrevali, Yes so bili tik pred spremembo zvoka, ELP so se šele pojavili, Jethro Tull so še vedno igrali hard rock, Gentle Giant prav tako in Pink Floyd so bili še vedno precej psihadelični ter pred iznajdbo prepoznavnega zvoka). »H« je bil obenem tudi velik navdih za nekatere manj znane prog rockovske skupine, zlasti v Italiji, kjer so znali delo VDGG tudi najbolj ceniti. Album še danes zveni neverjetno sveže in je obveza za vse ljubitelje klasičnega progresivnega rocka, zasnovanega po mračnejših notah in oboževalce nebrzdanega eksperimentalizma (tudi nekaterih bolj avantgardnih smernic). Hkrati moram pripomniti, da gre za mojstrovino, ki zagotovo ni primerna za vsakega poslušalca, zlasti za kakšne nežne dušice, ki namesto, da bi razmišljale s svojo glavo raje pustijo, da jih za roko vodijo takšni ali drugačni trendi. Torej nekaj proti čemur so »jezični doktor« Hammill in njegova skupina vselej ostro žugali. VDGG po izidu »H« nikakor ne bodo obsedeli na lovorikah temveč bodo z naslednjim albumom naredili nekaj osupljivega – z njim bodo ne samo naredili še en ustvarjalni korak naprej, temveč ustvarili svojo največjo mojstrovino, ki bo obenem predstavljala vrhunec njihovega ustvarjalnega opusa in eno izmed najveličastnejših zmagoslavij v zgodovini progresivnega rocka.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Killer
2. House With No Door
3. The Emperor in His War Room
4. Lost
a. The Dance in Sand and Sea
b. The Dance in Frost
5. Pioneers Over c
Dodatni skladbi (remaster 2005):
6. Squid 1 / Squid 2 / Octopus” (Recorded during the sessions for Pawn Hearts)
7. The Emperor in His War Room (first version)
Zasedba:
Peter Hammill – vokal, klavir na skladbi št. 2, akustična kitara
Hugh Benton – Hammond in Farfisa orgle, klavir, oscilator, bas kitara na skladbah št. 2 in 5, spremljevalni vokal
David Jackson – saksofoni, flavta, spremljevalni vokal
Guy Evans – bobni, tolkala
Sodelujoči glasbeniki:
Nic Potter – bas kitara na skladbah št. 1, 3 in 4
Robert Fripp – električna kitara na skladbi št. 3
