Kino Šiške že lep čas ni obiskal metal paket zvenečih metal imen, kar se je končno spremenilo pretekli petek, ko je Šiško obiskala trojka Wilderun/Soilwork/Kataklysm in v dobrem vzdušju poskrbela za lep zaključek delovnega tedna.
Kot prvi je na oder stopil najbolj izstopajoč bend večera, bostonski progresivci Wilderun. Zakaj izstopajoč? Ker so, v primerjavi s Soilwork in Kataklysm, katerih glasba temelji na kratkih, melodičnih, nekompliciranih in ušesom prijaznih skladbah z izrazitimi refreni, Wilderun popolno nasprotje naštetemu. Američani namreč slovijo po progresivnem »kompliciranju« in ultra dolgih komadih v katerih nizajo številne in raznolike elemente, od klasičnega progresivnega metala pa do simfoničnih in folk elementov. Wilderun so na oder stopili točno ob napovedani uri in v tri četrt ure uspeli odigrati cele štiri komade, ki pa so bili pravo pravcato glasbeno popotovanje. Wilderun so tako kot za šalo »šaltali« iz zasanjanih »folky« delov, ki so jih hipoma pretrgali agresivno kitarsko rifanje in blast beati, spet drug trenutek pa pompozni simfonični elementi in skorajda operetni refreni. Nekaj takšnega, kar smo vajeni denimo od kakšnih Opeth. Na slednje oz. na Mikaela Åkerfeldta spomni tudi vokalist Evan Berry, predvsem ko preide iz nežnega, čistega vokala v ultra globok growl. Wilderun so v začetku lanskega leta izdali svojo četrto studijski ploščo Epigone, ki jo mnogi štejejo za kronski dragulj njihove diskografije in je lani zasedala prva mesta številnih lestvic najboljših metal albumov leta 2022. Glede na videno in slišano je to povsem zlahka razumeti in Wilderun so tokrat premierno v Sloveniji predstavljali zelo zanimivo ogrevanje, je pa res, da bi v še boljši luči izpadli z daljšo minutažo in v družbi kakšnih Threshold, Riverside ali Opeth.
Če je dvorana med nastopom Wilderun še nekoliko samevala, pa se je to spremenilo pred nastopom švedskih starost melodičnega death metala Soilwork, ko je staro in mlado kar lepo napolnilo Katedralo Kina Šiške. Temu najbrž botruje tudi dejstvo, da Soilwork nikakor niso neznanci slovenskih odrov, je pa res, da so do sedaj pri nas nastopili zgolj v okviru festivalskih odrov, v Ljubljani pa sploh prvič na samostojnem koncertu (če me pešajoči spomin ne vara). Tudi Soilwork so, tako kot njihovi predhodniki, lani izdali novo, že dvanajsto, studijsko ploščo, Övergivenheten in čeprav ta v prevodu iz švedščine pomeni opustitev oz. zapustitev se tako nikakor ni počutila publika, ki je Švede sprejela nadvse energično in vročično, tudi bend pa publiki ni ostal dolžan in ponudil lepo in na visokem nivoju izvedeno predstavo. Soilwork so Ljubljano pozdravili prav z naslovnim komadom aktualnega albuma, kar se je izkazalo za odlično potezo, saj komad odlikuje uvodna eksplozija, hitrost, nalezljiv refren in obilica za Soilwork tipičnih melodičnih pasaž. Publika je eksplodirala, ko je usta prvič odprl edini še originalni član Björn »Speed« Strid, ki je na oder prikorakal v opravi (brezrokavniku z resicami in nekakšnimi krilci na ramenih), ki bi prej kot v Soilwork sodila v njegov drugi bend, The Night Flight Orchestra, hehe. Kakorkoli že, Soilwork so v pošteno odmerjenem setu ure in pol Kino Šiška osvojili z visokooktanskim melodičnim death metalom, ki se v ušesa uleže v trenutku, predvsem po zaslugi odlične vokalne Speedove predstave, ki se je odrezal tako v grobih delih, kot delih s čistimi vokali. Tudi sicer je ekipa na odru delovala kot dobro naoljena mašina, predvsem so bili vidno dobre volje vsi trije kitaristi, nekoliko grenak priokus pa je ostal le zaradi manjka kitarista Davida Anderssona, ki je preminul lanskega septembra in bi prav dan po koncertu dopolnil 48 let. A življenje žal teče po svoje in tudi bend se je to pot močno posvetil novejšim letom svojega ustvarjanja, saj so odigrali levji delež komadov z aktualne plošče, povratkov v zgodnjo preteklost pa je bilo zgolj za vzorec. Tako so najdlje v preteklost odpotovali z rušilnim stampedom Bastard Chain z albuma A Predator’s Portrait, začuda pa niso odigrali niti svojih zgodnjih hitov kot sta Follow the Hollow ali Rejection Role. Se je pa ob koncu lepo prilegel hitič Nerve s huronsko nalezljivim refrenom in nekoliko melanholični zaključek s Stålfågel. Res lepo je bilo videti in slišati Soilwork v odlični formi in po dolgih letih zopet na dvoranskem odru, kjer jim je šel na roko tudi zvok, čudovita razsvetljava in razpoložena publika.
Dvorana se je ob nastopu drugega »co-headlinerja«, kanadskih starost Kataklysm, še nekoliko bolj napolnila, kar zopet ni presenetljivo, saj so eden izmed bendov za katere smo zaradi pogostosti njihovih obiskov včasih govorili, da imajo tudi naše državljanstvo (kar je takrat veljalo še za kakšne Korpiklaani, Amon Amarth, Ektomorf, …). No, stalno koncertiranje in izdajanje albumov se je Kataklysm obrestovalo, saj že lep čas veljajo za ene najbolj popularnih ekstremnejših bendov, ki brez večji težav polni tako dvoranske kot festivalske nastopa, čeprav so, roko na srce, svoj studijski zenit dosegli že davno tega, nekje dvajset let nazaj s ploščo Shadows & Dust. A v živo Kanadčanom ne gre ničesar očitati, svoj posel znajo pač opravljati do obisti, se natančno ve, kaj od njih pričakovati in to tudi dostavijo. Je pa res, da svojega starega »northern hyperblast« slovesa ne upravičujejo več. Kataklsym so se, podobno kot Soilwork, močno osredotočili na poznejša obdobja svojega ustvarjanja, a za stare fene poskrbeli tudi s sladkorčki epsko in melodično zvenečega death metala kot so Where the Enemy Sleeps, Manipulator of Souls in brutalni udar Crippled & Broken. Čeprav so Kataklysm skozi leta nekoliko omehčali svoj zvok pa v živo še vedno zvenijo uničujoče, Maurizio Iacono še vedno jezno in prepričljivo, navkljub že tipično klišejskim nagovorom, kitarist Jean-Francois Dagenais pa še vedno dokazuje, da brez težav z eno kitaro pokrije celoten spekter kitarske destrukcije. Našpičena publika je razpoloženemu bendu jedla iz rok, manjkalo ni niti crowd surfanja in moshanja in Kataklysm so lepo zaključili lep petkov večer.
Fotografije: Nina Grad
