Lokacija: Zagreb / Green Gold Club / Hrvaška
Datum: 11.05.2015
Eden največjih in najbolj čislanih svetovnih bobnarjev Simon Phillips doživlja pravi avtorski razcvet. Potem, ko se je leta 2012 poslovil od velikanov art rocka Toto, je znova je obudil svoj glasbeni projekt Protocol. Že pred dvema letoma je tako prekrižaril Evropo s povratniškim albumom »Protocol II«, po dveh letih pa je znameniti bobnar z utečeno ekipo vrhunskih glasbenikov spravil skupaj še tretje dejanje projekta in ga smiselno in pomenljivo naslovil kot »Protocol III«.
Turneja imenovana »Second Orbit« je Slovenijo »oplazila« z najbližjima postankoma Simona Phillipsa in tovarišije v avstrijskem Gradcu in hrvaškem Zagrebu. Slednji se je to pot izkazal za mnogo priročnejše mesto našega obiska, že zavoljo nižjih potnih stroškov. Green Gold Club v Zagrebu je lociran v predelu polnem mondenih poslovnih zgradb in hotelov. Občutek je bil prav nenavaden, ko si vstopil v zgradbo, saj so te do koncertnega prizorišča vodile električne stopnice. Človek bi hipoma zmotno pomislil, da je po nesreči zavil v ljubljanski City Park.
Simon Phillips (bobni), Steve Weingart (klaviature), Andy Timmons (kitara ) in Ernst Tibbs (bas kitara), so pričeli s koncertom okrog pol desete zvečer. Prizorišče je bilo ravno pravšnje, da je sprejelo v svoje nedrje kakih 400 ljubiteljev jazz rock fuzije, pa tudi progresivnega rocka, ki so lepo zapolnili prostor.
Fantje so zaigrali kar cel novi album »Protocol III« Simon Phillips pa je po ustaljeni maniri v treh prekinitvah stopil na pročelje odra in razvedril občinstvo tudi z nekaj anekdotami in zabavnimi zgodami svoje bogate glasbene kariere. Vsekakor ga je tudi tokrat spremljal prirojen britanski smisel za črni humor.
Igra pa božanska. Brez besed. Osupljiva briljanca. Neverjetna preciznost, zaznavanje, pretanjenost in predvsem izkušenost. Elementa spontanosti in presenečenja, torej implanatacija nepričakovanega, je sijala v polnosti. Galerija neskončnih jazzovskih variacij izjemnega soliranja, ki jemlje dih in sapo. Sproščenost in lagodje. Kvartet je neizmerno užival in se odlično počutil. Nekatere izjemno težavne forme so izvajali s peresno lahkoto. Publika pa seveda v ekstazi in s polnokrvnim povratnim aplavdiranjem. Vseskozi. Odlična energija in pravzaprav občutek potešenosti in izpolnjenosti, ki se je polagoma naselil v poslušalca, da si pač prišel na tisto vrsto koncerta, ki ti lahko ponudi največ kar lahko. In to za smešno nizko ceno vstopnice.
Vsi štirje glasbeniki so vrhunski. Izjemni so v svoji vsestranskosti, v zvoku, ki spremlja in gradi njihovo pojavo na odru ter postavlja v izvedbi njegov instrument na posebno mesto celokupne slike. Mesto, ki je esencialno za obstoj Protocol II. Na trenutek je delovalo, kot da so instrumenti dobesedno prirasli na člane kvarteta Protocol II. Pogonsko kolo izjemne pozitivne energije in vibracij na koncertnem prizorišču pa je prinašal dar zafrkljive lucidnosti, ki spremlja vse štiri glasbene estete. Med nastopom dolgim debeli dve uri le ta niti za hip ni popuščal. Vseskozi opazujejo drug drugega. Nenehno. Ob tem sprožajo mnogotere obrazne grimase in z njimi namerno dražijo drug drugega in skušajo celo dekoncentrirati drug drugega. Neverjetno koliko sproščenosti in zabave so ob vseh na uho in oko zahtevnih nalogah, sposobni ustvariti med svojim šovom ti štirje fantje.
Za vrhunec te več, kot briljante dvourne predstave, lahko vzamemo za vrhunec koncerta točko na kateri je Phillips od publike sprva zahteval absolutno tišino. Pristopil je skoraj do roba odra in začel udrihati z bobnarskimi palčkami po tleh. Polagoma se je premikal proti svojim bobnim na njegovi desni strani odra in pri tem med udrihanjem izkoriščal prav vsak odrski predmet, ki mu je bil pri roki in bližini. Tako je počasi prispel do svojih bobnov, ki jih je v slogu tolkalista korenito »pretrkljal«, se počasi prebil do stola in v velikem finalu dostavil še eno izredno bobnarsko solažo,, skozi katero se je kvartet v nadaljevanju še zadnjič polno razmahnil v odrski igri. V obveznem dodatku so fantje zaigrali še dve skladbi s prejšnjega albuma »Protocol II« in sicer Moments of Fortune ter Wildfire.
Tudi ta koncert Simona Phillipsa in njegovih Protocol, je minil kot bi trenil z očesom. Preprosto se zgodi v hipu na odru toliko stvari hkrati, ki zaposlijo poljubnega glasbenega konzumenta v polnem iztržku, da te glasba le pelje, pelje in pelje. Vodi v svoj edinstveni svet magije. Edinstveni glasbeni jezik genialnega in enkratnega bobnarskega čarovnika Simona Phillipsa in njegovih treh bravuroznih sodelavcev. V Zagrebu smo torej tega večera odsanjali prav vse najslajše sanje prvobitne magije, ki ti jo lahko dostavi izkustvo jazzrockovske fuzije. Upajmo, da se bo mojster Phillips z ekipo znova kmalu mudil v bližini naših koncev, kajti njegove predstave so vrsta glasbenega pustolovstva, ki se ga ne moreš in ne moreš naposlušati in naveličati. Izkušnja glasbene popolnosti.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
