Lokacija: Dunaj / Szene / Avstrija
Datum: četrtek, 24.03.2016
Uriah Heep, znameniti britanski rock pionirji, bodo v letošnjem decembru napolnili reci in piši, krepostnih 47. let delovanja. Vendar ne kažejo znakov staranja. Še vedno aktualni novi studijski album »Outsider« (2014) jih je tokrat popeljal na še eno izmed mnogih spomladanskih turnej po Evropi. Tako so pristali zopet na Dunaju, kjer so nastopili že mnogokrat, neštetokrat, zadnjič v novembru 2014. Če so pred leti še nastopali v dvorani Gasometer, se časi spreminjajo rapidno glede obiskovanja koncertov in to pot jih je organizator raje napovedal na klubskem prizorišču Szene, ki predstavlja v novih časih nekakšen »nadomestek« pokojnemu dunajskemu klubu Planet Music, v katerem smo vse do leta 2007, gledali kopico sijajnih in nepozabnih koncertov.
Uriah Heep smo do novega snidenja s skupino na Dunaju, gledali nazadnje trikrat zapovrstjo na »odprtih« festivalskih prizoriščih. To so bili festival Rock Batuje 2014, See Rock festival 2014 in samostojni nastop ob koncu julija sredi Arene Alpe Adria v italijanskem letoviškem mestecu Lignano Sabbiadoro. Niti na enem od teh niso popolnoma prepričali in občutek je bil, da je skupino dejansko pričel počasi le glodati zob časa. A očitno še vedno velja dejstvo, da se gleda Uriah Heep v germansko govorečih deželah, saj tam dostavljajo svoj koncertni maksimum. Tudi tokrat smo prišli do istega zaključka. K temu mora biti izpolnjen še en pogoj. Prizorišče mora biti klubsko, se pravi zaprtega tipa. A več o vsem malo kasneje.
Ob 20.00 uri so na oder stopili The Weight. Nemški rock revitalisti. Kvartet v katerem se je pevec po potrebi vključeval na pozicijo klaviaturista/pevca, je opozoril, da sledi trendu občega revitalizma, ki je zajel pred kratkim Skandinavijo, Nemčijo, pa tudi Veliko Britanijo. Bend goji klasičen retro-šolsko rockovsko zveneč slog, kjer je mogoče začutiti v kitarskih frazah pečanje zlasti z Led Zeppelin (sploh pa vizuelno, glede na pevčevo odrsko gibanje in intepretacijo), tudi Black Sabbath, s kopreno psihadeličnosti, dve skladbi pa sta zlasti uvodoma zavoljo Hammond zvoka klaviatur ter križanja s frazo kitare, potegnili celo na stare Uriah Heep. Nič posebnega, a v vsem korektno, kredibilno ter suvereno. Fantje so optimalno izkoristili dano priložnost, sploh je godilo spoznanje, da so Uriah Heep spoštljivo tretirali predskupino, ki je odigrala 45. minutni repertoar ter ji namenili odlične zvočne razmere, kot tudi korektno odrsko osvetlitev.
Szene je bil nabit. Do poslednjega kotička. Komaj si dihal v klubu. Temperatura je polagoma naraščala iz minute v minuto. Seveda publika po večini starejše branže, to je generacije, ki je preživljala teenagerska leta skozi sedemdeseta, ko so bili Uriah Heep na komercialnem vrhuncu in na očeh vse svetovne rock’n’roll javnosti. Ura je obrnila kazalce na pol deseto! Ljudje oživijo, sprva blaga luč osvetli Phila Lanzona na klaviaturah, le ta se kmalu spremeni v močan snop modro vijočilne svetlobe, ko riše klaviaturist uvodne tone Uriah Heep klasike Gypsy. Trd riff, trda rockovska otvoritev. Po okusu fanov. Klasika, ki ne sme manjkati v repertoarju. Že uvodoma, ko je bend zasedel oder in se razletel po njem, je bilo jasno, da bo to nov odličen koncert skupine. Vse je super klapalo skupaj. Bernie Shaw v odlični vokalni formi dneva, vokalne harmonije – to je elementarna zaščitna znamka klasičnih Uriah Heep kompozicij, briljantno oddelane. V tem oziru je basist Dave Rimmer, v tretjem letu bivanja v postavi skupine, naposled v polnem iztržku prevzel vse naloge pokojnega Trevorja Bolderja. V kombinaciji s Philom Lanzonom n Mickom Boxom je trojec nudil fenomenalno podporo Berniejevemu vodilnemu vokalu. Rekapitulacija klasičnih prvin Uriah Heep zvoka na čelu z vokalnmi harmonijami, je to pot fenomenalno funkconirala. V mislih imam zlasti spoj med čokatim Hammond zvokom klaviatur in nabrušenimi kitarskimi frazami Micka Boxa, medtem ko je bobnar Russell Gilbrook znova dostavil noro bobnarsko predstavo.
Da gornji odstavek ne pretirava v hvalospevih potrjuje spoznanje, da je Bernie zadel prav vse zahtevane vokalne linije. S polno močjo vokalnega iztržka. Dve težji preizkušnji je opravil z odliko. Prva ga je čakala na izhodu progrockovskega mini epa The Magician’s Birthday (poleg Shadow of Grief, glavne popestritve koncertnega repertoarja), kjer je uspešno zvozil vse najvišje Hensleyeve linije, druga pa v zaključku klasike July Morning. K temu je treba dodati izredno čutnost, plasma strasti in emocij, ki so prihajale zlasti do izraza v prelepi baladi Rain, ki sta jo Shaw in Lanzon na klavirju v celoti izvedla sama. V set listi je našla svoj prostor tudi nepozabna The Wizard, kjer je Bernie prvikrat konkretneje predstavil Micka Boxa, rekoč: »To je skladba, ki jo je napisal mož, ki soji na moji desni in brez katerega danes ne bi bilo Uriah Heep, dame in gospodje, moj najbolljši prijatelj Mick Box!« Po zaključku superepa in enega vrhuncev koncerta The Magician’s Birthday, kjer Gilbrook ob bobnarskih obligacijah ni uporabljal kazooja, tako kot pred njim nepozabni Lee Kerslake, je Bernie pripomnil: »Le kdo neki za vraga bi lahko napisal v tistih časih takšno skladbo?«, pri čemer je z gestikulacijami hkrati namigoval, da seveda pod vplivom opojnih substanc. Odgovor je preprost Bernie: »Ken Hensley pač.«
Bend je v zadnjih letih znova posodobil (osvežil) izkoriščanje odrov v smislu dviga dinamičnega razvoja dogodkov oziroma šov teatra. Dave Rimmer, ki se je povsem sprostil ter odlično vklopil v bend, se v duelih vključuje k Micku Boxu tudi tako, da pristopita drug poleg drugega med riffi, basist tudi večkrat izkorišča podest, kjer stojijo bobni in Lanzonov Hammond ter vseskozi aktivno teka po odru.
Ob odličnem nastopu skupine, je svoje pristavil tudi sam zvok, kjer si slišal razločno vse gradnike zvoka (sam sem stal v skrajnem desnem kotu ob desnih monitorjih spredaj, kar je že samo zaradi delno zastrtega pogleda, nehvaležna pozicija spremljanja koncerta), fenomenalno oddelane vokalne harmonije, obenem pa tudi odlično sodelovanje publike, ki ni zadrževala svojih čustev ter podoživetega sodelovanja s skupino. Suma sumarum. Očitno je treba Uriah Heep hoditi gledat na koncerte zaprtega tipa in to najmanj v Nemčijo ali Avstrijo. Moči ne pojenjajo. Tudi veliki rock’n’roll guru in šef skupine Mick Box deluje poln svežine, elana, zagnanosti. Vsakokor je nekaj rutina, ob vsej kilometrini je vsekakor tu. A je bila to pot potisnjena v drugi plan in ozadje. Kvintet je kot enota, uročil publiko in dostavil odlično odrsko predstavo nabito z energijo pravega rockovskega spektakla. Izkušnje, znanje, moč in neprebojna samozavest.
Ob tako prikazani igri in vražjem rock’n’roll vračevanju, ki ga je dostavila legendarna zasedba to pot na Dunaju, ga ni strahu, da bi bend razmišljal o upokojitvi. Upajmo, da se nabira material za novi studijski album, ki ga roko na srce Uriah Heep niti ne potrebujejo, a gre za dejanje, ki te po skoraj 50. letih delovanja vsekakor ohranja mladostnega. Set lista odlična. Z izjemo komadov albuma »Outsider« (2014), nosi namreč naslednji najmlajši komad te set liste letnico rojstva 1973. Ura in 40 minut nastopa, bi nemara v dodatku lahko navrgla vsaj še Bird of Prey, a bodi dovolj. Legende se torej ne predajajo, na sporedu pa imajo že novo falango potrjenih poletnih festivalskih nastopov, kjer jih znova prestrežemo. To pot na letošnji izdaji kultnega Bang Your Head!!! festivala v Nemčiji!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Gypsy
2. Look At Yourself
3. Shadow Of Grief
4. Stealin’
5. The Law
6. The Outsider
7. Sunrise
8. Magician’s Birthday
9. Rain
10. The Wizard
11. One Minute
12. Can’t Take That Away
13. July Morning
14. Lady In Black
—dodatek—
15. Easy Livin’
