Lokacija: Dunaj (Wien) / Simm City / Avstrija
Datum: četrtek, 14.02.2019
»Living the Dream« je naziv novemu in skupno že kar 25. studijskemu albumu dolgoživih legend rock in rolla pionirskega leska, rekla in porekla, to je neuničljivih britanskih rockerjev Uriah Heep. Bend je vseskozi na turnejah. Skozi leta. Ne ustavlja se. Tudi če ni zunaj novega albuma, igra po serije koncertov na letni ravni. To je način življenja pravega rock benda in za Uriah Heep tega ni potrebno posebej poudarjati. Rock’n’roll jim teče po ožilju. V prid promocijski podpori novemu albumu je bend že v lanski jeseni opravil konkretno evropsko turnejo, v letošnji zimi pa se je odpravil še na njen drug del. Nič manj obsežen, a z veliko razliko za povprečnega ljubitelja njihove glasbe iz Slovenije. Nekateri termini nove turneje so bili v lokacijskem oziru veliko bolj prijazni, zato jih je bilo mogoče ujeti iz Slovenije v enem dnevu (z vrnitvijo domov seveda). Tako smo 31.1.2019 že uživali na njihovem koncertu v italijanskem kraju Roncade pri Trevisu, kjer je šlo za ekskluzivni klubski koncert, temu pa je sledila strateška odločitev našega medija, da se odpravi dva tedna kasneje na Dunaj in več. Da poveže Dunaj še z dvema zaporednima terminoma Uriah Heep nastopov na tleh Češke Republike (Praga, Hluk), a to je druga štorija.
Smo torej na Dunaju. Prizorišče Simm Citiy, kjer je skoraj natanko pred dvema letoma nastopil famozni Glenn Hughes s svojim albumom »Resonate«, je prizorišče, na katerem se je to pot zbralo res veliko ljudi. Proti vsem pričakovanjem, saj igrajo Uriah Heep vseskozi v Avstriji. Dobri dve leti prej je bil klub Szene na Dunaju, ki je konkretno manjše prizorišče, zapolnjen komaj s kakimi 350 obiskovalci. To pot se je zbralo v Simm Cityju vsaj tisoč obiskovalcev in prizorišče je bilo zares natrpano. Avstrijska publika očitno le ni razvajena »od vse super koncertne ponudbe« na letni ravni, kot bi kdo nemara mislil. Očitno se je priljubljenost in povpraševanje po Uriah Heep z novim albumom znova občutneje dvignila. Novi album je namreč tudi zares zelo, zelo dober. Tudi ventilacija se je izkazala, da s kapaciteto ventiliranja, ne more odgnati vse sopare in vročice, ki je zajela uparjeni kotel Simm Cityja na ta četrtkov večer druženja z legendami rocka.
Za uvod so ogrevali publiko domačini Jay Bow. Hard rockerji delujejo dobrih pet let s peščico avtorskega materiala ter nekaj ponarodelimi priredbami, ki jih odsanjajo lahko tudi že pet letni otroci na pamet (Rage Against the Machine, Guns N’ Roses). Korektno, vendar brez posebnih momentov, ki bi se konkretneje zasidrali v obiskovalcu, ki skupine ne pozna in jo gleda na odru prvič. Veliko govorjenja med komadi in kar nekaj kraje mnutaže na način da podaljšuješ refrene komadov Sweet Child O’ Mine itn… Skratka. Solidno, a pozabljivo. Predolga mnutaža, premalo avtorskih komadov in taktično raztegovanje koncerta z veliko govorjena med pavzami. Takšnih bendov je kup. Podrapan hard rock s sicer solidno izvedbo, korektna komunikacijo in uigranostjo, korektnim vokalom. Le karizme manjka. Izmed avtorskih so zaigrali skladbe: Hurricane, You’ll Be Gone, Love Will Set You Free, The Prince Of Darkness, I’m Not A Bluesman in The Moonlit Skies.
Zvezde večera Uriah Heep so bili seveda logično prva tarča obiska. Bend je dostavil znova identično set listo kot pred 14. dnevi v Italiji ter odprl dogajanje z nasršeno, navito in pospešeno novo skladbo Grazed By Heaven. Izvrsten uvodni katalizator, ki ti požene adrenalin v kri, je v nadaljevanju nasledila klasika Return to Fantasy. Obe skladbi sta uvodoma potrdili, da so Uriah Heep neverjetna koncertna institucija, ki jo težko kaj vrže s tira. Neverjetno ubrani in kompaktni. Četudi Bernie ni imel najboljšega večera, se to skorajda v skupnem seštevku vseh občutij,ki so jih s predstavo zapustili, ni kdove kako poznalo. Legendarni vokalist je imel skozi nastop nekaj težav. Zlasti se je to poznalo v mirnih pasažah, v kitici July Morning mu je na trenutke zmanjkalo malo sape, ali kiticah Waters Flowin’. Večkrat je zavil z odra v zakulisje med koncertom in že uvodoma se je nekoliko hecno prizibal na oder, pri čemer mu je skoraj ušel iz rok mikrofon. A so to njegovi tovariši z rutino in peresno lahkoto »zakrili«. Uriah Heep so znani po fenomenalno ubranih vokalnih harmonijah, s katerimi opremljajo glavni vokal. Prav vsi se jih lotevajo in to je njihova stalnica, ki so-definira njihov značilni zvok (in slog). In tudi tokrat so s harmonijami konkretno držali štango Bernieju, ki ni imel ravno najboljšega dne.
Uriah Heep ohranjajo na odru občutek večne mladosti in neiztrohnjenosti velikih rockovskih src. Deloma zahvaljujoč tudi osvežitvi skupine pred časom, saj sta zadnja pridružena, to je Russell Gillbrook in Dave Rimmer, izdatno angažirana ter tako na odru izkazujeta neverjeten polet in vihravost. Gillbrook je prava žival. Bobnarski set je nekoliko priredil za to turnejo. Je kanček manjši, prav tako nima dvignjenih kotlov, v stilu prehodnih tom-tomov, kar je bila sicer njegova posebnost, je pa njegov snare dobesedno rušilen. Rimmer se je že popolnoma vpeljal v energetska razmerja znotraj članstva skupine, njegov bas je vseskozi jasno in razločno zaznaven, ko stopa z vso slikovitostjo virtuozne igre, po stopinjah izjemnih in nepozabnih predhodnikov vrhunske bas igre, ki so pred njim igrali za Uriah Heep, med njimi kar trije pokojni: Gary Thain, John Wetton in seveda Trevor Bolder.
Mick ohranja za svojih sedem križev postavnost, sproščenost, mehkobo in prefinjenost. Njegov znameniti vah-vah poje v solažah kot slavček, njegova značilna kitarska zvočnost je pečatna in edinstvena. V navezi s čokatimi Hammond linijami izrednega virtuoza Phila Lanzona, tvorita Mick In Phil tisti edinstveni Uriah Heep žmoht, ki postavlja to skupino na edinstveno mesto rock’n’roll univerzuma. In tako bo ostalo vse dokler bo Mick tako hotel. Vse stoji na njem. In mož ne deluje, da bi se slučajno česa naveličal. Prav nasprotno.
Nemara Uriah Heep tega večera niso imeli svojega najboljšega dne, kar se je občasno poznalo zlasti Bernieju, so pa s svojo rutino in neverjetnimi izkušnjami, izvlekli predstavo, ki ji težko karkoli očitaš. Ostaja vedno občutek velikega spoštovanja do teh edinstvenih velikanov rock obrti in temu se lahko le prikloniš. Repertoar konkretno obtežen s skladbami novega albuma, ki pa se po svojem značaju fantastično vežejo na železne klasike in si zato konkretno predstavitev tudi zaslužijo. Med slednjimi velja izpostaviti zlasti raztegnjeno verzijo klasike Look At Yourself. Prvi del jama pripada ritem sekciji, drugi del pa postavi v prvo fronto ognjeviti duel Micka in Phila. Do kraja uročljivo. Za novo Knocking At My Door je Bernie uvodoma dejal, da je po dolgem času izmed novih Uriah Heep skladb, našla pot do glasbenih lestvic.
Sledila je pot na Češko. Vmesni postanek s trdnim spancem takoj za mejo, malo naprej od mejnega kraja Mikulov, to je v kraju Dolni Dunajovice in potem naslednji dan pot v češko prestolnico Prago, kjer so Uriah Heep nastopili v družbi U.D.O., vse to pa bo predstavljeno v novem poglavju naše večdnevne koncertne epopeje na relaciji Avstrija-Češka.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Grazed By Heaven
2. Return To Fantasy
3. Living The Dream
4. Too Scared To Run
5. Take Away My Soul
6. Knocking At My Door
7. Rainbow Demon
9. Waters Flowing
10. Rocks In The Road
11. Gypsy
12. Look At Yourself
13. July Morning
14. Lady In Black
—dodatek—
15. Sunrise
16. Easy Livin’
