Založba: Akord Records
Datum izida: 10.04.2019
Produkcija: Robert Likar
Zvrst: Hard Rock
Up N’ Downs (U.N.D.) so slovenski rockerji iz Mozirja, ki so že leta 2016 dvignili precej prahu s prvencem »Vse kar sem pozabil«. Preprosto zato, ker je na njem bend, z izjemo neprivlačne naslovnice (kar je sicer obstranskega pomena), takoj opozoril na to, da gre za eno najbolj obetavnih novih slovenskih rock zasedb, ki pravzaprav kredibilno črpa iz bogate zapuščine svetovnega rockovskega pionirstva sedemdesetih, naravnost povedano rock’n’rolla in hard rocka ter le to izredno spretno prevaja v moderne produkcijske in aranžerske vzgibe, pri čemer pa Up N’ Downs neskromno razglašajo, da gre v njihovem primeru za sekstet spretnostno izredno obtesanih glasbenikov, ki so jim v komponiranju jasne vse najbolj bistvene prvine veščine komponiranja, to pa zagotavlja skupini v visokem muzikaličnem izplenu, tudi nenehno radijsko privlačnost. Pred nami je torej »težka« recenzija, ker je album »Vse, kar sem pozabil II« torej album, nabit s prekleto veliko informacijami prešerne in stasite izpovedne raznolikosti ter izbrušeno delo velike marljivosti in sle po perfekciji.
Po debelih štirih letih je tako torej privekal na svet drugi studijski album, ki se imenuje pomenljivo, kot »Vse, kar sem pozabil II.« V vsakem primeru nadaljevanje prvenca torej. Novi album je potrditev, da odlični prvenec ni bil zgolj slučaj, da Up N’ Downs niso muha enodnevnica in več. »Vse, kar sem pozabil II« je njegova artistično zrelostna nadgradnja, kar je edino pravilno, saj je tako tudi odraz evolucije skupine, po zdravi, to je naravni poti. Na novem albumu skupina še naprej neverjetno uspešno in kredibilno krepi, razvija in neguje svoj prepoznavni glasbeni dosje oziroma karakter.
Naveza bratov Zavolovšek je naravnost sanjska kombinacija, ki ji sledi ostala škvadra gradnikov skupine, kemija v sekstetu pa funkcionira na vrhunskem nivoju. »Vse, kar sem pozabil« je v svojem »drugem delu« definitivna nadgradnja predhodnika, ki je, kot povedano, dostavil izredne kvalitete in dostavlja za letošnje leto, gotovo enega rockovskih vrhuncev med albumskimi izdajami slovenskih glasbenih izvajalcev. Že otvoritvena, skrajno šegava in navito pobalinska Pozdrav iz Mozirja opozarja na to, da so Up N’ Downs zasedba, ki se umešča pod svobodno sonce rockovskega zemljevida, kar se tiče slovenske geografske regije na svoje mesto, tja nekam »vzhodno« od Šank Rock, Mary Rose, San Di Ego ter »zahodno« od Stray Train. A več kot to. Up N’ Downs, za razliko od naštetih skupin, v svojem artizmu zelo drzno premoščajo osnovno hardrockovsko premiso z dražljivo spravljivimi medžanrskimi vhodi na polja punk, funk, blues, reggae, ska in celo folk vzmetnic. Zato so tudi toliko bolj zanimivi in dražljivi za poslušanje. Prav ta kvaliteta občasnega duhovitega eskapizma, na polja drugih žanrskih sfer, jih toliko bolj odločno oddaljuje in postavlja na suvereno in sebi lastno mesto slovenskega glasbenega zemljevida. Opisana kvaliteta je tudi dokaz, da je bend v svojem glasbenem vizionarstvu vsebinsko izredno prožen, neobremenjen, tudi svobodoljuben, hkrati s tem pa je izpostavljena tudi kvaliteta neverjetne ponotranjeno čutne spretnosti aranžiranja skupine in to vselej, kadar se Up N’ Downs občasno slogovno pajdašijo z drugimi glasbenimi sferami.
Bend je za nove čase in novi album integriral v svoje vrste legendarnega kitarista Roberta Likarja (The Drinkers, Niet). »Lit’r« je mož stare šole naravnost odsekanega, a mastno odmerjenega Gibson LP žvenketanja in to se čuti na posameznih točkah, kot je npr. skladba Sij, ali v trenutkih kjer lahko postanejo Up N’ Downs porogljivi in pobalinski, kot npr. Do konca in še dlje, takšna pa je lahko tudi blago »Nietovska« kitica v kratki, a »sladki« Sem, kdor sem, ki pa jo v drugem krogu podloži bend z reggae&SKA ritmiko ter s takšno »podtaknjeno« preobrazbo oziroma stilsko modulacijo, izrazi v skladbi povsem novo artistično kvaliteto ter sprevrne razpoloženjsko stanje. Bend zelo dobro razume in občuje z elementom gradacije vzdušij v skladbah, ki dosegajo krešendo v zapomnljivih, večkrat bombastično ošiljenih, refrenskih napevih.
Med skladbami velja v prvi vrsti izpostaviti naslovno kompozicijo albuma! Velja za enega njegovih komponističnih, pa tudi poetično izpovednih, vrhuncev. Nosi izredne nastavke tudi za pečanje s staro šolo progresivnega rocka ter na tak način predstavlja do neke mere že elemente mini epske suite, kjer je melanholija oziroma koprneči drama teater albumski vrhunec, saj uspejo Up N’ Downs prav v tej točki prebuditi elemente mistike, kar je v slovenskem hard rocku sicer velika redkost. Skladba deluje kot vrste epitaf, ki se v izplenu razvoja muzikaličnosti, graduiranega pompa ter smelo poudarjenih emocij, z lahkoto dotakne še tako skritih kotičkov duše poljubnega poslušalca. Tej skladbi izmed vrhuncev z lahkoto postavimo ob bok tudi skladbo Letni časi, kise razvija uvodoma, ter na prehodih, v bluesovsko zapeljani melanholiji prekrasnih kitarskih zavojev ter kjer v kitici prevzame vso pozornost izdelan falsetto vokal, kot tudi njegov absolutni kontrastni vokalni preskok v svečano zapeljan refrenski napev, ki navkljub povsem drugačni strukturi in produkcijskim prijemom, vzbudi nekaj Siddhartinega šarma, čeprav kot povedano, delujejo Up N’ Downs entiteta s svojo izdelano samoniklostjo in je ta asociacija prej plod obče filozofije zaznavanja muzikaličnosti slovenskega geografskega porekla, kot česar koli drugega. Up N’ Downs, tako kot Siddharta v povsem drugi glasbeni zgodbi, bolj slovensko skorajda ne morejo zveneti. To je element, ki nas zgodovinsko pooseblja in energija, ki jo sevamo generacijsko skozi stoletja ter se z njo istovetimo. Če bend prevede ta moment in ga karakterno vdahne v svoj albumski izdelek, je to lahko prekrasen vzvod k poudarjanju karakterne samoniklosti. Ta asociacija pride na plan znova kasneje na albumu s skladbo Nostalgija, k je podprta z akustičnimi aranžmaji in folk ornamenti ter se v refrenskem napevu prav tako razvija v siju pompa in svečanosti. Popadljivo prevzeten refren. Ni kaj. No izmed vse ponotranjene slovenske muzikaličnosti albuma »Vse, kar sem pozabil II«, pa zveni v izplenu muzikaličnosti, najbolj »slovensko« prav baladna Gorska reka, ki ji je skupina vcepila zaznavni blues karakter.
Pri skladbi Nostalgija, bi se album lahko dejansko sklenil. A je bend na albumski rep postavil še dve kompoziciji. Prva je odpeta v srbohrvaškem jeziku (Pored mene, v prevodu: »Poleg mene«), druga in zadnja točka Remember, pa kot veleva njen naslov, seveda v angleščini. Delujeta kot dodatni skladbi in njuno mesto na repu albuma je zategadelj pravšnje. Se pa Up N’Downs znajdejo bolje v rabi srbohrvaščine in prav zanimivo je kako se hitro takšna kompozicija navzame nekega oddaljenega Yu-Rock sentimenta (tudi ta točka nosi nov odličen in markanten refren, zato jo velja izvajati na koncertih).
Hammond, čokate Hammond linije, ki podpira fraziranje kitare. Vse prisotne in prepomemben gradnik celokupnega melosa glasbene posebnosti skupine! Nikakor jih ne gre preslišati. Večkrat se enakovredno vpenjajo v fraziranje, prav tako pa so v mid eight pasažah lahko dejavne tudi v solo ornamentih. Molovske strukture formatiranja skladb vozijo čutnost, strasti in samo estetiko drama teatra. To je izpostavljeno zelo slikovito tudi v Pobeljeni grobovi, kjer se strukture v kitici sicer navzamejo nekaj funk vzmetnic, a se refren razvija v popolnem artističnem preobratu in v isti sapi prave rockovske bombastike. Odličen kontrast in preskok atmosfere, ki jih je v takšnem komponističnem oziru, še kar nekaj na albumu, kar zagotavlja v njegovem poslušanju nenehno privlačnost.
Suma sumarum. Odličen album v vseh pogledih. Zrel, v vseh detajlih izpiljen rock album in glede na zgodovinski domet in značaj slovenske rockovske izpovednosti lahko rečemo, da so Up N’ Downs neskromno povedano slovenska hard rock zasedba novega milenija. V tem oziru pravi žareči komet in zvezda, ki je zasijala in ki je ne moremo nikakor več spregledati. Album temeljen na pridobitvah svetovnega rockovskega pionirstva, a obenem prefinjeno zagledan v spretne rešitve moderne produkcijsko-zvočne estetike, kot tudi vzvodov aranžiranja. Bend, ki ne glede na izkazan zenit svojega komponiranja, še zdaleč ni rekel zadnje besede in bend, ki nas bo v svojem glasbenem vizionarstvu, več kot očitno, tudi v prihodnosti še dolgo časa sladko presenečal.
Še sklepna filozofska misel za prihodnje. Gre za generacijski album. Fantje in punca tega seveda ne zaznavajo, pa vseeno, gre za misel, ki jo velja ob tej priložnosti razviti do konca. Up N’ Downs, kot glasniki nove generacije, postavljajo s tem albumom most med starim in novim, postavljajo zrcalo svojim generacijskim sodobnikom kam se bo usmeril slovenski hard rock v prihodnje, pri čemer se nam tako ni treba bati, da bi ta žanr lahko postal na slovenskem arhaičen (muzejski). Prav albumski prvenec in sedaj še odločneje njegov naslednik, sta zelo verjetno tisti temeljni deli, ki za bodoče definirata špuro slovenskega rocka oziroma točneje hard rocka za nove čase. Zato govorimo o slovenski hard rock viziji nove generacije za novi milenij, kjer ni neposredno zaznavnega »plonkanja« in obremenjenosti s svetovnim izročilom hard rocka, kar je bistveno! Gre torej za generacijski mejnik hard rock revitalizma na slovenskem, ki nakazuje, da se njegov razvoj ni ustavil in obenem tudi nakazuje kam se bo na krilih nove generacije slovenskih rock glasbenikov, razvijal slovenski hard rock v prihodnje. Definitivno ne bo smel ostati žanrsko enoznačen, pač pa obvezno vseskozi vsaj kanček ščegetati in dražiti s koketiranjem proti drugim žanrskim sferam glasbe. To vse imajo Up N’ Downs in to je torej njihov zmagoviti poker asov, ki ga lahko vedno ponosno potegnejo izza rokava. Skupina se tega seveda niti zaveda, upajmo pa da bo to, t. i. hipotetično razmišljanje pisca teh skromnih vrstic, potrdila nekoč svetla prihodnost slovenskega rock’n’rolla.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 10 / 10
Seznam skladb:
1. Pozdrav iz Mozirja
2. Božji ateist
3. Drugi jaz
4. Vse, kar sem pozabil II
5. Sij
6. Sem, kdor sem
7. Letni časi
8. Pobeljeni grobovi
9. Gorska reka
10. Do konca in še dlje
11. Nostalgija
12. Pored mene
13. Remember
Zasedba:
Erik Zavolovšek – vokal
David Zavolovšek – kitara, spremljevalni vokal
Robert Likar – kitara
Lucija Hrastnik – klaviature, spremljevalni vokal
Andraž Stropnik – bas kitara
Martin Oblak – bobni
