Založba: Napalm Records
Datum izida: 21. 8. 2020
Produkcija: Andrew Kingsley
Dolžina albuma: 55.56 min
Zvrst: Power Metal
Power metal mogoče ni ravno prva glasbena zvrst, na katero pomislite ob omembi Kanade, a dejstvo je, da trenutno ena najbolj vročih skupin v tem heavy metalskem žanru prihaja ravno iz tam. Natančneje iz Britanske Kolumbije. Skupino je ustanovila pevka Brittney Slayes (pravi priimek Hayes) s svojim fantom, bobnarjem Scottom Buchananom že leta 2007, v naslednjih letih pa so posneli tri studijske albume, ki pa niso ravno izstopali, ne po njenem glasu, ne po izvirnosti glasbe. In zgodil se je Apex – četrti album, ki je skupino lansiral med zvezde in proti vrhu vseh metalskih glasbenih lestvic. Konceptni album, ki je končno razkril, česa je skupina zmožna, je prinesel še kako svež veter v power metalske vode, ki jim tipično vladajo švedske in nemške zasedbe. Ob tako kvalitetnem albumu pa se seveda poraja vprašanje – so UtA sposobni z novim albumom doseči oziroma mogoče celo preseči Apex?
Odgovor je pritrdilen! Album se prične z uvodno skladbo “Waking Dream”, ki počasi gradi na jakosti in momentu in se odlično prelije v naslovno “Abyss”. Le-ta z klaviaturskimi lestvicami ter z nalezljivim kitarskimi melodijami v trenutku zleze pod kožo in se prelevi v udarno skladbo, po kateri je s ponosom poimenovan album. “Through Stars”, ki sledi, nekolikanj umiri tempo, saj gre za balado, ki se zelo ozira po zvoku osemdesetih in bi hudo dobro zvenela tudi na kakšnem večjem stadionu pred večtisočglavo množico. A raznovrstnosti albuma ni konec in že je tu “Legacy” – skladba, ki se zdi kot poklon njihovemu sokrajanu Devinu Townsendu; ZF klaviature in wall of sound, kot da bi želeli na svoj album priklicati samega Ziltoida. Rahlo progresivni ritmi, fantastičen kitarski solo in mogočni refreni podkrepljeni z back vokali še dodatno pričarajo občutek popotovanja po neskončnosti vesolja.
“Return to Me” bi lahko opisali kot zmes power in melodic death metala. UtA namreč poleg clean vokala uporabljajo tudi growl vokale kitarista Granta Truesdella, ki ji tako kontrastno vokalno parira ter skupini dodaja spet edinstveno smer. To, mogoče nenavadno zmes, nadaljuje “Soulbound”, ki mestoma v kombinaciji klaviatur in kitar spominja celo na Wintersun. “Faster Than Light” z Drangoforceovskim uvodom, naslovu primerno brzi in dokazuje, da je skupina odlično uigrana, pa naj si bo Buchananovo bobnanje, soliranje Truesdell/Kingsley, Brittney pa gre v enem trenutku do najvišjih registrov svojega glasu. Sledi osem minutni epski vrhunec “The Wind That Shapes the Land”. Z počasnim akustičnim uvodom se atmosfera kaj kmalu spremeni v klasične power metalske ritme v dvoboj clean in growl vokalov, progresivnih solaž, synth vložkov in sprememb razpoloženja, ki jim glasba zvesto sledi. Predzadnja sklaba “Carry the Flame” upočasni ritem in se v čisto pravem AOR ritmu sprehaja proti velikemu finalu albuma. Andrew tokrat pokaže, da poleg kitare odlično obvlada tudi svoj vokal, ki se izvrstno dopolnjuje z Brittney. Album zaključi še epska “Afterlife”. V njej se prepleta toliko glasbenih idej, da če ne bi bila izvedena kot je, bi lahko izpadla kot postana godlja. A ni. Spletno prepletanje power in melodeatha z dodanimi orkestralnimi vložki, za katere je poskrbel Francesco Ferrini (Fleshgod Apocalypse) ter chorusom, ki ne bi sramote delal niti na koncertu Iron Maiden.
Unleash the Archers je uspelo. Sredi te Covid-19 norije jim je uspelo posneti in dostaviti izjemen album, ki si več kot zasluži svojega položaja na prestolu power metala. Odlična konceptualna zgodba, ki se je začela že na Apex (skupina razmišlja o izdaji stripa s celotno zgodbo), izvrstna produkcija, raznolikost in glasbena perfekcija “Abyss” uvrščajo v sam vrh letošnjih albumskih izdaj.
9.5/10
Skladbe:
- Waking Dream
- Abyss
- Through Stars
- Legacy
- Return To Me
- Soulbound
- Faster Than Light
- The Wind That Shapes the Land
- Carry the Flame
- Afterlife
Zasedba:
Brittney Slayes – vokal
Grant Truesdell – kitara, vokal
Andrew Kingsley – kitara, vokal, synth, produkcija
Scott Buchanan – bobni
Gostje:
Benjamin Arscott – bas kitara
Francesco Ferrini – orkestralni aranžmaji
Jacob Hansen – inžiniring, miks, mastering
