U.D.O. v finalu maratonske Steelfactory turneje (2019)

Poba Nazadnje spremenjeno Dec 13, 2019

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2019

Lokacija: Hluk / Sportovni Hala / Češka Republika
Datum: petek, 06.12.2019

Udo Dirkschneider je v svetu metala sinonim klasičnega vokalista. Več. Je ena izmed definicij le te-ga. Njegova skupina U.D.O. ostaja nekje od leta 1987, stalnica na svetovnem zemljevidu metala. Pred tem je Udo preživel osemdeseta kot prvo grlo Accept in nekako že takrat zavoljo svojega edinstvenega in na miljo prepoznavnega vokalnega pristopa ter ikonske karizme, prešel v legendo. Ostalo je zgodovina.

U.D.O. so konec lanskega avgusta izdali svoj še vedno aktualni album »Steelfactory«, ki se je izkazal za izjemno močnega in uspešnega. Še oktobra istega leta se je skupina podala na turnejo, ki se dejansko zaključuje šele v letošnjem decembru. Vmes je bend že pričel s snemanjem novega albuma in tako že namignil, da bo v letu 2020 odprl še eno poglavje v svoji dolgoživi karieri.

Udo pa seveda ne bi pri svojih, sicer krepostnih 67. letih, nikdar našel takšnega zagona, v kolikor ne bi po snemanju albuma »Steelfactory« dodatno osvežil ekipo, ki jo danes ob ikonskemu vokalistu sestavljajo štirje nabriti mladeniči, kipečih želja po dokazovanju in ustvarjalni angažiranosti. To so: ruski kitarski wunderkind Andrey Smirnov, Udov sin Sven Dirkschneider (bobni), slovenski (!!!) bas kitarski briljant Tilen Hudrap in mladi nemški kitarski as Fabian »Dee« Dammers.

Zadnji del obsežne evropske turneje so U.D.O. odprli s štirimi nastopi v Češki Republiki. Najprikladnejši med njimi za obisk je bil tretji med njimi, to je na petek, ko so U.D.O. nastopili v kraju imenovanem Hluk na Češkem moravskem.

U.D.O. smo si v letošnjem letu ogledali uradno trikrat. Na zimsko pomladanskem delu turneje v češki prestolnici Pragi (recenzija koncerta TUKAJ), nič manj češkem Zlinu (recenzija koncerta TUKAJ) ter v italijanski Parmi (recenzija koncerta TUKAJ). Od nekdaj je veljajo, da Udo s svojo tovarišijo ne zataji in da vselej pristopa do izvedbe materiala na koncertih s polno osredotočenostjo. Torej pristopa na vso moč. Ni važno ali je prizorišče razprodano, odlično obiskano, ali pa je publike pač manj, kot bi si človek nadejal. U.D.O. dajo vedno vse od sebe. No tega večera se je v Hluku le čutilo, da je tista Februarska evforija nad koncertnimi nastopi skupine po Češki Republiki, le polagoma pričela popuščati. Obisk je bil zelo dober in zavidljiv, vseeno pa ne nabito poln, kaj šele razprodan.

Uvodno ogrevanje je pripadlo ruskim metalcem Amalgama, doma iz St. Petersburga, ki so skupaj od leta 2001 in imajo v žepu vsega dva albuma, zadnji z nazivom »The Dream« je izšel pred sedmimi leti. Kvintet hodi po stopinjah klasičnega metala in v kdor bi v njem iskal odkritje kvantne teorije, bi zaman tratil čas. Vladislav Ivaylov velja za prepričljivega vokalista, z izdelano vokalno formo, avtoritativno pozo in močjo ter dinamitom, preostanek kvinteta pa opravlja svojo vlogo zelo korektno. Za grotesknost skrbi klaviaturist Yury Egorov, ki se šemi v klovna, kar sovpada z naslovnica aktualnega albuma ter EPja »Miraž« (2014) ter »Cinema« (2015). Dvojni galop bas boben stopalke in zanimivo, bend vozi vse z eno samo kitaro, kater skuša enakovredno priključevati klaviature. Zadeva je torej podrejena muzikalični nalezljivosti. Ne glede na to da so besedila ruska in zato človek nit ne v kam bi vtaknil bend ,kar je dobro, so morali fantje poslušati kar nekaj albumov zasedbe Helloween, zgodnejših Stratovarius. Človek se mora navaditi na piskavi zvok klaviatur, ki dela družbo kitari, pa kar gre. Bend je star znanec zasedbe U.D.O., saj je odpiral leta 2017 koncerte pred Dirkschneider (verzija zasedbe U.D.O., ki izvaja le Accept material). Suvereno oddelana vloga »predvozačev« torej.

Kdor je to pot prišel na U.D.O. koncert in je skupino v tem oziru z obiski v preteklosti podpiral tudi v letošnji pomladi, ali na kakem od poletnih festivalov, je doživel izredno prijetno presenečenje. U.D.O. so za finalne datume maratonske »Steelfactory« turneje konkretno prevetrili set listo in se tako na izjemno lep način oddolžili svojim obiskovalcem za podporo na turneji. Uvod je pripadel po pričakovanju eksploziji s Tongue Reaper, ki je takoj postavil dogajanje na odru na točko vrelišča in visoko oktanskih detonacij izvrstne eksekucije, pod poveljstvom neuničljivega Uda Dirkschneiderja. Bend je ostal pri Steelfactory v nadaljevanju z odlično Make the Move, ki je navdahnjena nad Accept klasiko Livin For Tonite, potem pa je sledila prva sprememba setliste. U.D.O. so vrnili v repertoar skladbo Pain iz albuma »Decadent« (2015), na prejšnjem delu turneje je bend izvajal »Mission No. X« klasiko 24/7. Nasploh prvikrat je doživela v povesti U.D.O. svojo odrsko eksekucijo tudi odlična popadljiva The Wrong Side of Midnight iz albuma »Mastercutor«, ki jo je nasledila vselej fenomenalna Independance Day (»Solid«, 1997).

Medtem ko je garanje Svena, Tilna, Andreya in Fabiana nepopustljivo in so fantje izjemno pedantni tako v natančni izvedbi vseh fines, kot zlasti v izredno veščem zapolnjevanju razpoložljivih kotičkov prostranega odra, pa seveda prevzema glavnino pozornosti legendarni Udo, ki znova ni zatajil v svoji predstavi. Med koncertom je malo manj nagovarjal občinstvo, kot je šlo pričakovati, pa vendar. Udo tako ali drugače nikdar ni slovel po tem, da bi mnogo besedičil, ko se igra glasba. Naj spregovori torej metal. In tudi je. Bend je to pot nekoliko bolj v ospredje postavil Fabiana, Andrey je v trenutni postavi, z izjemo seveda Uda, mož z najdaljšim stažem v skupini in ne potrebuje več posebne predstavitve, tako kot v lanskem letu priključeni Fabien. Bend je presenetil tudi z vključitvijo nove skladbe Rose In The Desert, odlično udarno dramatično pol balado, potem pa bruhnil v dve izjemno strupeni koračnici Vendetta ter takoj za njo vnetljivo Rising High. Tudi izvrstni album »Timebomb« ni ostal spregledan, bend pa je namesto naslovne skladbe za koncerte zadnjega dela turneje vključil v set listo nič manj popadljivo in nabrušeno Metal Eater. Udo je ohranil v set listi dve izvrstni baladni stvaritvi, ki sta bili izvedeni po Fabianovi solaži in sicer »Animal House« klasika In the Darkness ter takoj za njo perfektna in v post milenijskem obdobju ustvarjena I Give As Good As I Get.

Vložek, v katerem združita v podžiganju publike sile naš Tilen in Sven, je dodobra zdramil publiko, ki je zatem prejela še en novejši šrapnel v izvedbi šegave in zabavne Hungry And Angry. Kot se je koncert pričel, se je tudi sklenil. Bend se je znova oprl na album »Steelfactory« in za konec regularnega dela odigral eno njegovih najmočnejših točk, to je himnično One Heart One Soul, ki kar sama po sebi kliče k petju izredno močnega refrenskega napeva.

Bend je, kot vselej, znova z velikimi odlikami opravil svoje delo. Udov vokal je znova briljiral in dostavil klasični nemško heavy metalski pozi, tisto brezmadežno edinstvenost in hipno prepoznavnost, ki v svoji rušilni vokalni prodornosti, pač nezgrešljiva. Ko gledaš tega jeklenega vokalista na odru je odveč dodajati tri besede, a kaj ko se vedno tako lepo pridodajo: »Mož, mit, legenda!«

Sledila sta dva dodatka! Prvi dodatek je na tej turneji bil dejansko drugi dodatek jesensko-zimske in spomladanske Steelfactory 2018/2019 turneje. Mračna koračnica Man And Machine ter takoj za njo protivojna »Animal House« klasika They Want War. Prav na repu koncerta, se pravi v otvoritvi drugega dodatka, je bend popestril srečanje s še enim presenečenjem. Integracijo »Mean Machine« klasike Break the Rules. Naj omenim, da na celi »Steelfactory« turneji, bend ni igral iz te klasike niti enega komada. Seveda do tega, zaključnega, to je decembrskega dela turneje! Za konec te nove, vrhunske heavy metalske veselice, urezljane po tipskem principu pionirstva nemške metal šole, je bend privarčeval (po pričakovanju) naslovno skladbo studijskega prvenca, s katero je sesul športno dvorano v Hluku na drobne kosce ter v prah in pepel.

Karizmatični vokalist je s svojo tovarišijo mladih glasbenih odličnjakov, ostro stesanih in ubranih, tudi na koncertu v Hluku dokazal, da ostaja neprebojna figura vse vesoljne heavy metalske galaksije. U.D.O. ostajajo s svojo izvedbeno močjo, zapuščino in energijo entiteta pročelja klasične ere heavy metala, kot ga je z vrstniki svoje generacije definiral davno tega enkratni in edinstveni, mogočni vokal metala, gospod Udo Dirkschneider.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista U.D.O.: