Lokacija: Zlin / Masters Of Rock Cafe / Češka Republika
Datum: nedelja, 17.02.2019
Dobrodošli v jeklarni! »Steelfactory« je skupno 16. studijski album znamenitih nemških heavy metalcev U.D.O., ki jih vodi edinstvena in nezamenljiva figura Uda Dirkschneiderja. Udo je mož, je mit in je legenda. Leta 1967 je v nemškem mestu Solingen ustanovil pionirske Accept, s svojim karizmatičnim glasom in edinstvenim pristopom pa je so-definiral in so-oblikoval pojem heavy metala. Vselej, ko pomisliš na Uda Dirkschneiderja, posledično asociiraš na čase heavy metal pionirstva, ko je bilo skupin sicer manj na planetu, je bila pa vsaka dobra in več. Vsaka povsem samosvoja in samonikla. In Accept so bili eni prvih v tej špuri in tako s svojo vizijo odpirali vrata drugim.
Prevrtimo hitro naprej. Za več kot pet dekad. V leto 2019 torej. Naš Udo jih bo tako vknjižil v letošnjem letu že 68. let, a novi in izvrstni studijski album »Steelfactory« njegovih U.D.O., s katerimi se potika po planetu že od leta 1987 dalje, ne naznanja nikakršne idejne skrhanosti ali puhlosti. Še več. Udo kriči na njem z nezmanjšano ihto, vnemo ter strastjo. Na trenutke deluje zagnano, kot nikdar doslej, novi album pa je dokument izredne svežine in navdahnjenosti, ki se je tega nalezel skozi zadnja tri leta, ko so U.D.O. pod imenom Dirkschneider na svojih turnejah, izključno izvajali le Accept material.
Nova »Steelfactory« turneja po Evropi se je ravno prav razmahnila, bend pa se je še tretjič v treh zaporednih dneh ustavil na tleh Češke Republike in tako nastopil tudi v mestu Zlin ter na tamkajšnjem znamenitem prizorišču Masters of Rock Cafe. Prvotni načrt RockLinea je bil, da se U.D.O. ujame v nemškem Memmingenu, saj je bil termin idealno nastavljen na dneva prost dan, to je petek, 08.02.2019 in na slovenski kulturni praznik, pa se je potem izkazalo, da je mogoče U.D.O. koncerte v kombinaciji s koncerti aktualne Uriah Heep turneje, povezati v kar štiri koncertne večere zapored in sicer na relaciji Dunaj–Praga–Hluk–Zlin, pri tem pa ujeti U.D.O. na dveh koncertih (Praga, Zlin).
Zakaj tudi Zlin? Prvič, ker smo tu ujeli končno nastop U.D.O. v vlogi edinega headlinerja. Drugič, ker nas je zanimalo kako vendar izgleda famozni Masters Of Rock Cafe. Tja se namreč že vrsto let odpravljamo, pa vedno pride nekaj vmes, kar nam prepreči izlet. Tretjič, da rečemo kakšno besedo s slovenskim metalskim herojem Tilnom Hudrapom, ki je v lanski jeseni postal stalni član zasedbe U.D.O. Četrtič, ker nam je na Češkem zelo, zelo všeč, itn…
Dead City Ruins, avstralske hard rock matadorje, ki spremljajo U.D.O. na aktualni turneji v vlogi predskupine, smo znova zamudili. Prej omenjeno naklonjenost do Češke Republike, nam je namreč skoraj priskutila “vzvišena” in nič kaj prijazna PR-ovka lokalnega promotorja, ki je dobesedno “zaigrala”, da ni seznanjena s tem, da smo na seznamu akreditiranih medijev. Tja smo se prebili preko menedžmenta, ker Čehi niso odgovarjali na naše prošnje. Toliko časa smo bili bitko z normalnim vstopom na prizorišče (več kot pol ure), da so avstralski hard rockerji Dead City Ruins medtem že prenehali s koncertom, zato jih upam, da ujamemo na odrih mogoče kdaj drugič. V tihem planu je namreč obisk koncerta U.D.O. v Parmi, dne 4.4.2019. Bomo videli. Kakorkoli, po nekaj manevrih in odločni vztrajnosti (trmoglavost se občasno obrestuje), nama je le uspelo prebiti led in vstopiti na prizorišče. Bilo je natrpano do zadnjega kotička. Gotovo z odločno preveč prodanih kart, kot to dopušča požarna varnost prizorišča. Plac je res ljubek. Predprostor je prijeten, stene posejane z odlično galerijo koncertnih dogodkov, ki so se zvrstili v zgodovini delovanja kluba ter seveda tistim kar je najbolj pomembno. S prostornim šankom. Potem pa samo prizorišče, kamor se je spravilo kakih 800 mogoče slabih 1000 ljudi in dihalo na škrge. Kot šibice so bili ljudje zbasani skupaj. Posledično izjemno zadušljive razmere, ki so onemogočale normalno respiracijo. Kisika primanjkuje, v zrak pa se sprošča obilna sparina. Para. Objektivi se rosijo, kot za šalo in ne omogočajo normalnega funkcioniranja foto-opreme, tudi baterije ne ubogajo kot navadno. Noro. Vse povsod lije z ljudi znoj v curkih. Prizorišče pa je konkretno navlaženo in peklensko soparno. Pomešano seveda z alkoholnimi hlapi. Ljudje hodijo drug po drugem.
Bend je pristopil profesionalno in udaril na vso moč. Tudi v takšnih pogojih. Ni se zadrževal. General Udo je v pravem peklenskem vzdušju znova pokazal vso svojo karakterno veličino, svoje veliko srce, ko je s poškodovanim kolenom kljuboval dve uri na odru in prepeval na vso moč. Tudi tokrat je njegova vokalna izvedba preprosto osupnila. Teatralnost, ki jo izvablja s pečatno in nezamenljivo vreščavostjo, še vedno izjemno uspešnim in prepričljivim doseganjem najvišjih leg, ki jih s kričavostjo izredno dobro lovi. Pri vsem tem pa se mož izredno spretno znajde tudi z občasno adaptacijo in vokalnim prilagajanjem. Kot povedano, to pot mu klima zagotovo ni odgovarjala in je bilo teh adaptacij malo več, kot po navadi. K temu je treba prišteti še vročino, ki se širi z reflektorske razsvetljave odra in jo je moral veliki glasbenik vseskozi prenašati. A, da bi ga slučajno kaj posebej zmotilo, tega niti za trenutek ni pokazal. V svojem slogu je vodil koncertno predstavo, z občasnimi nagovori, kjer zelo rad uporablja jedrnato zvezo : »All right! Thank you Zlin!«, ter se raje osredotočal na izvedbo. To je tudi bistveno.
Kot smo ugotovili v reportaži nastopa skupine dva dni prej, ko so U.D.O. nastopili v Pragi, je Udo Dirkschneider po dolgem času oborožen z ekipo samih mladih glasbenih žrebcev, ki niso le izvrstni oziroma vrhunski glasbeniki, pač pa so se med seboj tudi izredno dobro ujeli. Med seboj in seveda z Udom. In to se čuti. Odrska aktivnost kvinteta je namreč izjemna. In to govorim za težje izvedbeno koncertne pogoje, ki so za U.DO. pač nastopili v Zlinu. Ob Rusu Andreyu Smirnovu, ki deluje z Udom od albuma »Steelhammer«, so ostali trije mladeniči krajšega staža. Prvi med njimi je seveda Udov sin Sven Dirkschneider, ki je vstopil k U.D.O. v času, ko se je skupina začasno preimenovala v Dirkschneider ter dva novinca. Eden je Slovenec Tilen Hudrap na bas kitari, ki je zamenjal Fittyja Weinholda, drugi pa Belgijec Fabian »Dee« Dammers. S takšno ekipo je Udo dobil generacijski garnizon glasbenikov, ki se lahko tudi na prijateljski ravni silno dobro poštekajo med seboj, obenem, pa jih zaradi generacijskega razkoraka tudi lažje navigira in komandira. Udo je spravil torej skupaj spremljevalno zasedbo, ki izvrstno medsebojno komunicira, se instinktivno zaznava ter sporazumeva. Glede na to, da je relativno nova, bodo vezi v prihodnje še rasle in se tako ekipa dodatno okrepila. To je dobra podlaga tudi za snemanje novih albumov.
Bend je uvrstil na repertoar v Zlinu tudi klasiko Timebomb (»Timebomb«, 1991), sicer pa se je držal repertoarja, ki smo ga užili dva dni prej že na praškem koncertu. In odpihnil prav vse. Odlično soliranje izjemnega Smirnova, ki ga dopolnjuje s svojimi vrlinami Dammers, suvereno in neverjetno samozavestno ter sproščeno medsebojno komuniciranje kvinteta. Podivjani Tilen Hudrap, ki je znova teatralno podžgal publiko v nagovoru pred Hungry And Angry. Noro. Kapo dol in vse priznanje temu izjemnemu fantu, ki ohranja vso svojo srčnost, vero, predanost in iskrenost, ker mu je jasno, da le to šteje in da te le to tudi nekam pripelje.
Set lista naravnost fantastična. Novi album je bil zastopan s petimi točkami. Avtor tega prispevka si je potihoma zaželel tudi Bood On Fire, a vseeno bil obilno potešen s: Tongue Reaper, Make the Move, Hungry And Angry, In the Heat of the Night ter še posebej prevzetno himno One Heart One Soul! Druga za drugo so izkazovale kako močan album je »Steelfactory«. Med ostalimi točkami so posebej godile zlasti neverjetna Independence Day (»Solid«, 1997), pa Heart of Gold (»Faceless World«, 1990), ter dve izjemni, mirnejši do srednje hitri, I Give As Good As I Get (»Rev-Raptor«, 2011) ter »Animal House« (1987) klasika In the Darkness. Tudi prej omenjena rušilna nevihta Timebomb, je strupeno razmigala vratna vretenca oznojenih in skuštranih glav »utesnjene« publike, absolutni razvrat pa je napovedala kmalu na set listu pobalinska 24/7 (»Mission No. X«, 2007). Tudi oba dodatka sta izzvenela in odjeknila na moč teatralno. V prvem je Udo s kompanijo kombiniral naslovno skladbo albuma »Holy« (1999) z naslovno skladbo prvenca »Animal House«, publika pa mu je z nezmanjšano slo jedla dalje iz rok. V drugem dodatku je bend vpadel v naslovno skladbo albuma »Man And Machine« (2002) ter sklenil koncert s teatralnim vrhuncem, ko je izvedel še eno »Animal House« klasiko They Want War.
Kaj reči za konec? Ne prav dosti, saj govori glasba sama zase. Le še to, da je koncert legendarnih U.D.O. reč, ki jo mora ljubitelj tevtonske šole nemškega heavy metal pionirstva preprosto doživeti. Že zato, da izkaže poklon legendi, ki ohranja vso svojo karizmo, nalezljivost, izreden vokalni ekspoze ter poklon za vso kljubovalnost in nepopustljivost, kot jo generira njegova srčnost in predanost. Skozi leta. Skozi orjaških pet dekad glasbenega žrtvovanja in udejstvovanja.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Tongue Reaper
2. Make the Move
3. 24/7
4. Mastercutor
5. A Cry of a Nation
6. Metal Machine
7. Independence Day
8. In the Heat of the Night
9. Vendetta
10. Rising High
11. In the Darkness
12. I Give as Good as I Get
13. Timebomb
14. Hungry and Angry
15. Heart of Gold
16. One Heart One Soul
—dodatek I.—
17. Holy
18. Animal House
—dodatek II.—
19. Man and Machine
20. They Want War
