Nastopajoči: Kiss Of The Dolls / Red Partizan / U.D.O.
Lokacija: Parma / Campus Industry Music / Italija
Datum: četrtek, 04.04.2019
“Tu šteje le eno. Ali si, ali nisi. Metal namreč ne pozna kolebanja, mlahavosti, neodločnosti. Če ti bije srce zanj in za tvoje izbrane skupine, ni ovir. Ni nobenih ovir. Ni izgovorov, da nisi mogel tega ali onega. Ni umika. Vse ostalo je laž, ali igra vzbujanja “lepega vtisa” v množici.”
Bil je torej zadnji dan tri mesece trajajoče Steelfactory turneje zasedbe U.D.O., ki jo vodi eden in edini in za katerega lahko rečemo, da je mož, mit in legenda, ter glas, ki je definicija metala. Udo Dirkschneider. Z U.D.O. smo se srečali na dveh koncertih na tej turneji. Na Češkem v letošnjem februarju. Album “Steelfacory” je eden najboljših dodežkov, ki so izšli lani na polju klasičnega metala in več. Je tudi eden najboljših dosežkov celotne Dirkschneiderjeve kariere, ki s takšno svežino in pronicljivostjo, oziroma konsistenco, ni nagovarjal od albuma “Holy” (1999), ali skromneje, vsaj od “Thunderball” (2004), dalje. Mož ni nikdar naredil slabega albuma, ravno nasprotno. A tolikšne kakovostne konsistence oziroma stabilnosti med skladbami, po albumu “Holy”, pa vse do albuma “Steelfactory”, ni uspel ponoviti. Okej, dodam še to, da je “Steelfactory” posneta z enim samim kitaristom, za katerega lahko mirno rečem, da ga je Udo nenehno pogrešal, od časa ko je pri njem igral legendarni Matthias Dieth. To je ruski kitarski heroj Andrey Smirnov, ki je s svojo predstavo na Steelfactory, ob neuničljivem vokalu Uda Dirkschneiderja, temeljni gradnik te obče artistične nadgradnje, ali novo najdenega artističnega razcveta, popolnoma pomlajenega Uda Dirkschneiderja in njegove nove ekipe.
Preskočimo torej na brezmilostno deževni četrtek, četrtega aprilskega dne, v italijansko Parmo. Kot veste nemara tudi sami, nemški metal v Italiji nikdar ni bil kdove kako ekstremno cenjen, kar potrjujejo tudi obiski naših koncertov po Italiji v preteklosti. Leta 2014 smo recimo skočili na Primal Fear, ki so takrat igrali v Brescii pred dobrih 100 ljudi. No koncert v Parmi je prav tako naletel na najslabšo predprodajo vstopnic celotne U.D.O. turneje.
V Campus Industry Music, prizorišče, kjer so igrali tega večera U.D.O. v italijanski Parmi še zadnjič na svoji Steelfactory turneji, smo prišli z nekaj izgubljanja ter slepega pouličnega tavanja, ker avtor tega prispevka ne trpi novodobne navlake oziroma pomagal “podebiljanja” v obliki elektronskih navigacij. V dvorani so tako že nastopali Kiss Of The Dolls, latvijski hard rockerji, ki skušajo lepiti skupaj glasbene vzvode iz zapuščine starih rockovskih skupin, ki so rockovsko pionirstvo definirale tudi s Hammond zvokom. Bend, ki ima še ogromno dela, da izlušči avtorsko prepoznavnost, bend s kar nekaj fuši, kar dokazuje, da bo treba pljuniti v roke. Drugi so na oder stopili Romunski Red Partizan. Ime, ki postaja vse bolj znova aktualno v današnjih časih. Power metal z ženskim vokalom in hreščavo hripavim moškim, prav tako s precej predvidljivo glasbeno špuro generičnosti, v kateri je bilo vse povedano, nekako ni prevzel z možnimi občutji, da ponuja kaj izvirnega ali zapomnljivega. So se pa trudili. To šteje. Srčnost.
U.D.O. so svoj zadnji koncert pričeli natanko ob pol deseti zvečer. Steelfactory kulisa, zgleden oder, recimo ravno pravšnji za to, da se skupina lahko razmahne in razleti po njem. Maloštevilna publika, dobrih sto, mogoče stopetdeset ljudi, je najprej pozdravila Udovega sina Svena Dirkschneiderja, ki se je, kot prvi v kvintetu, vzpel na oder ter vzdignil nad svojo bobnarsko utrdbo, da pozdravi občinstvo. Takoj za tem vskočijo še ostali trije mladeniči na oder in sicer kitarista Andrey Smirnov ter Fabian “Dee” Dammers in seveda naš Tilen Hudrap na bas kitari. Ne dolgo potem se prikaže v meglicah znamenita legendarna silhueta karizmatičnega Uda Dirkschneidrja in bend napade z vsemi rafali v popadljivi Tongue Reaper. To je eden vodilnih rušilcev novega albuma “Steelfactory”.
Kot smo pri U.D.O. navajeni, igrajo vedno na vso moč. Bodisi pred peščico, ali pred več tisočglavo množico. To je pravilo in veliki poveljnik Udo Dirkschneider od tega postulata ne odstopa niti za ped.
Uvodoma je treba povedati, da nastopa Udo Dirkschneider na celotni turneji vseskozi s poškodovanim levim kolenom, zaradi česar je bila izpeljava turneje pod vprašanjem, a je srčni in neprebojni mož še enkrat potrdil, da je stesan iz najbolj žlahtnega jekla, ko se je odpovedal sanaciji kolena zavoljo destva, da ne razočara svojih oboževalcev. Druga reč je kemija, ki jo seva nova postava. Udo deluje vedro, izjemno dobro razpoloženje seva na predstavah. Sproščenost. To smo okusili na Češkem februarja v Pragi in Zlinu, to je potrdil znova tudi nastop skupine v Parmi. Čeprav je peščica delovala zelo zadržano, z nekaj norih glav, ki so se sporadično tresle v sicer mirnem avditoriju in seveda tremi blaznimi Slovenci za povrhu, kar je za deželo večnega “klanjanja” Parnemu valjaku in ostali južni gardi, popolnoma nepredstavljivo spoznanje. Očitno se je formula z integracijo štirih mladeničev za Uda polnokrvno obrestovala. Ekipa se odlično zaznava, že pozna utečene štose in trike, vzdržuje nenehno tesen medsebojni kontkat. Udovo uho je čuječno in oprezno in kiksov ne dopušča, kar je zelo hitro okusil tudi Bill Hudson in letel iz benda. Kvintet je silno agilen. Udovo mirovanje zaradi kolena se sploh ne zazna, saj so Tilen, Fabian in Andrey nenehno polno razposajeni in zavzemajo različne položaje na odru. obenem pa je itak Udov vokal tisti osnovni element, ki prevzema vso pozornost. Dinamike, to je tekanja sem in tja, postavljanja z ramo ob rami, je med koncertom tako vseskozi ogromno, Udo pa ob tem deluje, kot sirena za letalski preplah v svojih najboljših časih. Njegov vokal ni izgubil niti trohice moči in karizme. Ostaja nabrušena motorna žaga, ki se mu je ob rojstvu hvaležno zataknila v grlu in v svojem delovanju, vokalista nikakor ne pušča na cedilu. Njegov unikaten, prodoren in na moč predirljiv, visoko vreščavi vokal ostaja brezmadežen, izrazit in kot vedno, vzbuja vrsto strahospoštovanja. Pred možem čutiš, ob polni fascinaciji ter predanosti, le veliko mero spoštovanja.
Tu je Make the Move, izpeljana pod vtisi preigravanja Accept klasike Living For Tonight, v obdobju Dirkschneider turnej, ko so U.D.O. pod imenom Dirkschneider izvajali strogo le Accept material, s čemer so dokazali, da ga izvajajo bolj prepričljivo kot ekipa zdajšnjih Accept. Rekli boste “Itak!”, že zavoljo tega, da poje Udo, vendar pa je tudi sama instrumentalna izvedba, zlasti zavoljo “norega” Rusa Andreya Smirnova, bolj prepričljiva.
Skratka. “Steelfactory” je bil na koncertu favoriziran, kar je edino prav. Bodisi popadljiva in antemična Raising High, nadalje posebej izvrstna, melanholična In The Heat Of The Night, z nadvse fascinantnim refrenom, pa potem v drugi polovici pravi žur z Hungry And Angry, ki jo je znova odprl zabavni solo duel Svena in našega briljanta Tilna Hudrapa, kot tudi v zaključku regularnega dela ena najbolj popadljivih točk novega albuma, to je One Heart, One Soul, vzdržujejo izredno vibrantnost in atmosferično našobljenost. Hudiča, govorimo o novih skladbah, ne o kultnih klasikah. Gotovo so izstopale v prvi vrsti poblaznelo rušilna Timebomb, pa presenečenje s “Facess World” točko Heart Of The Gold, nadalje absolutno točke prvenca “Animal House”, to je izvrstna umirjena In The Darkness, pa v velikem dodatku pričakovani Animal House ter sklepna They Want War. Bend ni pozabil odigrati eno najbolje aranžiranih balad kasnejše ere delovanja, to je I Give As Good As I Get (“Rev-Raptor”, 2011), ni pozabil na fascinantno “Holy”, ko se je v prvem dodatku lotil naslovne skladbe, vsekakor je morala znova odjekniti ena najboljših skladb Udove kariere, imenovana Independence Day iz albuma “Solid”, kjer je izdatneje kopal po bas kitari Tilen, pa zabavna 24/7 z “Mission Nr. X” albuma. Odlična set lista in s popadljivo, primordialno heavy metalsko filozofijo, ki bolj nemška ne more biti, oprtan koncert, ki te preprosto odpelje in pelje in pelje in ki mine prej, kot se je začel. Bend je igral polno set listo, ni skrajšal repertoarja, glede na to, da je bil obisk bolj klavrn in je spominjal na luknjavo dvorano VPK Mediapark leta 2004, ko so se U.D.O. takrat zglasili celo edinkrat v slovenski prestolnici (žal verjetno pvič, zadnjič in nikoli več). Skratka. Izvirna nemška pregreha heavy metalskega fraziranja v kombinaciji vokala, ki je eden tistih, ki so definirali metal (k Udu dodaš še Dia, Halforda, Lemmyja, pa Ozzyja).
Še eno nepozabno in neprecenljivo druženje z legendarnim vokalistom ter njegovo prenovljeno ekipo štirih neukročenih mladeničev, željnih dokazovanja. Izredna vibracija!
Na dan, ko objavlja RockLine recenzijo zadnjega koncerta U.D.O. na Steelfactory turneji, pa praznuje veliki Udo Dirkschneider svojih 67. let. Uredništvo našega elektronskega glasbenega medija želi legendi ob njenem jubileju polno vsega obilja!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Tongue Reaper
2. Make the Move
3. 24/7
4. Mastercutor
5. A Cry of a Nation
6. Metal Machine
7. Independence Day
8. In the Heat of the Night
9. Vendetta
10. Rising High
11. Guitar Solo (Dee Dammers)
12. In the Darkness
13. I Give as Good as I Get
14. Timebomb
15. Bass/Drum Solo
16. Hungry and Angry
17. Heart of Gold
18. One Heart One Soul
—dodatek I.—
19. Holy
20. Animal House
—dodatek II.—
21. Man and Machine
22. They Want War
