Datum izida: 05.07.1968
Založba: Regal Zonophone
Produkcija: Tony Visconti
Dolžina: 33:18
Zvrst: psychadelic folk
Ocena: 5/10
Preden je Marc Bolan, eden najbolj unikatnih in kontroverznih glasbenikov vseh časov, v roke prijel električno kitaro, se jo naučil kolikor toliko igrati, sestavil band v pravem pomenu te besede in ga preimenoval v T. Rex, se začel barvati pod očmi in postal znan kot »električni bojevnik« glam rocka z najstniškimi pop hiti ala »Children Of Revolution«, »20th Centruy Boy«, »Jeepster« in »Telegram Sam«, predvsem pa po glamurozno-narcisoidnih odrskih nastopih ob katerih so vreščale in omedlevale histerične najstnice (Rexomanija je na začetku 70-ih prišla kot naslednji val najstniške rock mrzlice, takoj po Beatlomaniji in danes je komaj verjeti, kako je Bolan, s svojo karizmo uspel iz tako rekoč drugorazredne skupine napraviti tako popularen fenomen, vendar o tem kdaj drugič), so obstajali Tyrannosaurus Rex, nedvomno eden izmed najbolj čudaških psihadeličnih folk rock bandov 60-ih.
Po kratki avanturi s proto-punk bandom John’s Children, kjer je za kratek čas igral tudi električno kitaro, se je Bolan odločil za popolnoma drugo smer in ustanovil svoj lastni band, sestavljen samo iz dveh članov, v katerem se je v celoti usmeril na akustično kitaro in prek katerega je želel »pripovedovati« svoja surealistična fantazijska besedila, ki so bila bolj delo osebe, ki je ostala na socialni stopnji devetletnika kot pa kakega glasbenega poeta kot si je ponavadi domišljal. Akustični psihadeličnofolkrockerski duet je poleg Bolana sestavljal še tolkalist, bobnar in kasneje tudi občasni basist – Steve Peregrin Took, še en ekscentrični glasbenik, ki je živel v nekem svojem svetu in si nadel vzdevek po enem izmed hobitov iz Tolkienove literarne klasike Gospodar prstanov. Kljub peharju domišljije in določeni meri naravnega talenta, ki je kompenziral njuno več kot očitno pomanjkanje glasbenih in kompozicijskih veščin, sta ekscentrična »pravljičarja« v svojih začetkih delovala sila razglašeno in njun prvenec je vse prej kot lahek zalogaj, kar se tiče splošne poslušljivosti in dostopnosti širšim množicam, nedvomno pa je bil gotovo všeč večini hipijev, Bolanovi tedanji ciljni publiki.
»My People Were Fair and Had Sky in Their Hair… But Now They’re Content to Wear Stars on Their Brows«, dolg naslov za glasbenika, ki je imel očitno zelo veliko sporočil za svoja poslušalce, a na koncu ponavadi dal malo tistega kar bi se slednjemu za dalj časa vtisnilo v spomin, je bil Bolanov prvenec pod imenom Tyrannosaurus Rex. Album je slogovno kilometre daleč od kasnejšega glam rocka/popa, saj ga sestavljajo kratke akustične skladbice, katere bi se lahko označilo kot psihadelični folk rock s surealističnimi besedili, ki so bile plod Bolanove obsedenosti s Tolkienom ter antično mitologijo (sam je sebe smatral za velikega romantičnega poeta ter se celo primerjal z Williamom Blakeom; komentar verjetno ni potreben).
Album je bil pod precejšnjim vplivom raznih psihadeličnih sodobnikov, v liričnem pogledu pa nedvomno pod vplivom besedil Bolanovega vzornika in kolega Syda Barretta (ex-Pink Floyd), kateremu kasneje ni samo »speljal« imidža temveč tudi dekle. Večinoma gre za kombinacijo Marcove akustične kitare (po večini ubiranje dveh, treh akordov, pogosteje pa proste, nepovezane forme tako rekoč spontanega brenkanja po strunah), njegovega »mijavkajočega« vokala (precej odbijajoč faktor, ki bo marsikoga odvrnil od nadaljnjega poslušanja že po dveh minutah) ter Tookovih tolkal, bobnov in spremljevalnega vokala. Njegova tolkala po večini zvenijo tako monotono, da se človek vpraša ali to ni bilo nalašč, nek poseben psihadelični »efekt«, da bi človek zraven zaspal kot ob uspavanki po pravljici za lahko noč.
O posameznih delih ni potrebo pretirano izgubljati besed, saj so si v svojih psihadeličnih folk rockerskih sanjarijah, akustičnemu »guslanju« pravljičarskega dueta ter absurdnih naslovih pogosto podobna kot jajce jajcu. »Hot Rod Mama« denimo »odlikuje« uvodno mlatenje po gongih, čemur sledi razglašeno brenkanje po dveh akordih akustične (kot že omenjeno do leta 1970 je na njegovih albumih vedno samo akustična) kitare in vokal »prehlajenega skovirja«, ki je tako ekscentrično grotesken, da je pogosto še najbolj zanimiv faktor večine kompozicij. »Scenescof« je klasična »hipi tripy« mijavkajoča jamrarija z enakomernim ritmom na tolkalih in brenkanjem po naključnih strunah. »Child Star« (že takoj je nakazal kam je meril) je še ena »čira čara« na bongotih in gongih, udrihanju po eni struni in spremljevalnimi vokali. Skladba celo vsebuje en prehod – »impresivno«, ni kaj.
»Strange Orchestras« je še ena »ciciban čeveljčki« otročarija, kjer vokali zvenijo tako bedasto, da bo večina poslušalcev dobila željo, da se s kladivom udari po glavi. Kdor razume kaj tu Bolan momlja si prisluži Gandalfovo čarovniško čepico. »Chateau In Virginia Records« je tako patetična psihadelična jamrarija, da vsa čast tistemu, kateremu je všeč. »Dwarfish Trumpet Blues« je najslabši možni »blues«, katerega boste kdaj slišali, če boste zdržali do njenega konca saj duet pravljičarjev deluje tako razglašeno kot, da bi vsak na enem koncu vlekla kokoš. Enako velja za »Mustang Ford«, kjer se momljanje in enoličen ritem nočeta končati.
Na »Afgan Woman« duet prvič pokaže, da ima celo določen smisel za melodijo. Marc celo zaigra nekaj dobrih akordov, medtem ko so tudi tolkala presenetljivo bolj dinamična in na koncu jima uspe celo scimprati presenetljiv orientalski zaključek. »Knight« je še en neuspešen poskus stvaritve psihadeličnega folk rocka s keltskim vzdušjem. Kljub solidni melodiji in celo nekaterim improvizacijam na kitari, Bolanovo nemogoče »meketanje« spet vse pokvari. »Graceful Fat Sheba« je še en dolgočasen folk rocker brez glave in repa, ki se ne razvije nikamor. »Weilder Of Worlds« ima celo melodično strukturo in nekaj solidnih prijemov na kitari ter nepričakovanih časovnih prehodov s spremembami melodij, a v trenutku ko Marc začne na silo udrihati po strunah, vse skupaj izpade preveč posiljeno in patetično.
»Frowning Atahualpa (My Inca Love)« je še najbolj zanimivo delo na tem albumu. Po obupnem besedilu o Inkovskem vladarju, vmesnih tripy vokalnimi momljanji nastane dobra melodija na akustični kitari, ki je tudi najboljša na albumu. Kmalu pa začne pošteno najedati Bolanovo jamranje, ki se sprevrže v nevrotično jamranje »hare krišna, hare, hare….«, ki po mojem nima kaj delati na rock albumu ne glede na njegovo religiozno prepričanje. Vmes preseneti recitacija neke Bolanove pravljice o krtu, katero opravi kar priljubljeni DJ John Peel, ki je bil tedaj velik Bolanov mecen. Na koncu sledi še folk/blues baladeskni zaključek.
Nekatere ponovne izdaje poleg dodatne mono verzije albume kot bonus vsebujejo še single »Debora«. V primeru, da bi ta skladba izšla na albumu bi bila celo najboljše delo na njem saj gre, kljub običajnemu vokalnemu »meketanju«, za dokaj prebavljivo melodično folk balado.
»My People Were Fair…« absolutno ni preživel preizkusa časa saj je zvenel nazadnjaško že nekaj let po svojem izidu, v trenutku, ko je Bolan prešel na električno kitaro in odkril glam rock kar je sovpadalo z zatonom psihadelične scene. Danes zveni celo tako zastarelo kot nekatere preživete ideologije/mitologije. Bolan in Took sta bila brez dvoma zabavna, celo simpatična kamerada, ki sta rada ob večerih sedela ob ognju, pekla kostanj, s kladivi udarjala po orehih ter se z meči igrala hobite, a dobra glasbenika in komponista v tistem času gotovo nista bila in to se je njuni glasbi, ki bi v najboljšem primeru sodila v nek otroški vrtec, če že ne na kako planšarijo, dobro poznalo.
Če bi se album ocenjevalo ob času izida bi se ga verjetno lahko označilo kot popolno kriminalko in slabo šalo. Danes pa je treba pohvaliti vsakogar, ki ga lahko posluša dvakrat zapored. Obenem je potrebno skorajda občudovati njegovo otroško naivnost, povsem svoboden glasben pristop in dejstvo, da se je nekdo tisti čas spomnil tudi nečesa takšnega kot je bil akustični folk rock duet. Lahko si predstavljate, kako je bilo obema neškodljivima »pravljičarjema« v živo, ko so ju preglasile ostale distorzirane in veliko bolj energične rock skupine.
Album bo pogojno zanimiv samo vsem raziskovalcem psihadeličnega rocka, morda še kakemu fanatičnemu Bolanovemu fanu medtem, ko se mu drugi pod nujno v širokem loku izognite. V svojih začetkih, pred velikim napredkom, je bil Bolan podpovprečen kitarist, še bolj podpovprečen pevec in skoraj patetičen pisec besedil, katerega sta naprej gnala predvsem nebrzdan ego in bogata domišljija, ki sta mu na koncu po kopici bolj ali manj povprečnih psihadeličnih albumov tudi prinesla tako želeni uspeh.
Avtor recenzije: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Hot Rod Mama (3:09)
2. Scenescof (1:41)
3. Child Star (2:52)
4. Strange Orchestras 1:47)
5. Chateau in Virginia Waters (2:38)
6. Dwarfish Trumpet Blues (2:47)
7. Mustang Ford (2:56)
8. Afghan Woman (1:59)
9. Knight (2:38)
10. Graceful Fat Sheba (1:28)
11. Wielder of Words (3:19)
12. Frowning Atahuallpa (My Inca Love) (5:55)
Tyrannousaurus Rex:
Marc Bolan – vokal, kitara
Steve Peregrine Took – tolkala, spremljevalni vokal
