Založba: AOR Heaven Records
Datum izdaje: 28. 5. 2021
Produkcija: TripleVision
Dolžina albuma: 47.45 min
Zvrst: AOR/Heavy Metal
Ocena: 10/10
Tuple. Hja, bere se francosko, je pa finsko. Tommi »Tuple« Salmela je finska glasbena legenda, vselej ko nanese debata na heavy metal in rock muzikalne narave. Možakar je v karieri sodeloval s Tarot, leta 2012 ustanovil hard rock zasedbo Lazy Bonez, s katerimi je izdal tri albume, ki pa jih ni posvetil mnogo starejši slovenski metal zasedbi istega imena. Konec letošnjega maja je tako s projektom Tuple izdal še drugi album s katerim je nasledil predhodnika »Wooden Box«, ki je izšel lani. V slogu. Visokem slogu. Navdih traja in Tuple kujejo jeklo dalje. Ker je vroče in se tako voljno upogiba in krivenči.
Tuple je neverjetno muzikalna reč. AOR revitalizem, ki mu težko najdeš vzporednice ko nanese debata hipersenzitivnost doseganja vrhunskega muzikalnega izplen. Že prejšnji album je postregel s tovrstno senzacionalnostjo, ki pa s strani tako izkušenega glasbenika kot je Tuple in s takšno bogato glasbeno kilometrino, niti ni presenetljiv. Tommi sodeluje tudi na novem albumu s pomembnim glasbenikom, brez katerega zelo verjetno ne bi bilo nič. Ne verjetno, pač pa gotovo ne bi bilo nič. Ta možakar nosi vzdevek Riitis, sicer pa pravo ime Jukka Riitaluoma, in je glavni komponist in odgovorni aranžer vseh kompozicij novega albuma.
To kar ponuja »Welcome To Hell« je dejansko finski pristop. Hiper-produciran izdelek, z navitimi sintetizatorji osemdesetih, ki opremljajo pečatno kitarsko fraziranje in reč rezultira v dejansko glasbeno varianto, ki bi jo lahko grešno označili kot AOR heavy metal. Gre za prvaka težke kategorije kar se doseganja bombastike in pompa tiče. Dlje verjetno ne gre. Dejansko prikliče ta produkcija osemdeseta kot na pladnju. Sploh drugo polovico 1985-1988. Kako udarja snare boben? Z neverjetno prodornim in kontrastnim šusom razkošnega »echo« efekta, ko stoji v relaciji z visoko šelestečimi sintetizatorji in kitarami. Nad vsem kraljuje briljanten vokal Tuple-ja, vsekakor vokalno harmoniziran na pravih mestih, kar poglablja sam pomp albuma. Brez težav bi se katera od skladb tega albuma potegovala za tekmovanje na Evroviziji. Da. A to je bilo nekoč, davno tega. Album nosi močno korelacijo s pop glasbo osemdesetih, zato lahko to pot po mili volji razpredamo in govorimo o skorajda čistokrvnem AOR albumu, vendar albumu, ki je obenem močno heavymetalsko oprtan. Nosi posebno karizmo, ki pa ne bo tuja poznavalcem skupin finske scene, kot so mdr.: Battle Beast, Leverage, Brother Firetribe, Beast In Black in nenazadnje, ko se boste preglodali do refrena skladbe Pride, boste dobili občutek, kot da poslušate izgubljen Lordi komad iz klasičnih časov skupine, ki bi bil danes tretiran kot njen zimzelen. Sicer pa kolizija pop glasbe in metala dosega vrhunec v Not Enough To Love Me in še posebej fascinirajoči Survive (Noora Louhimo ji daje v duetu posebno fineso), ob katerih izpadejo tudi The Night Flight Orchestra pol-profesionalno (kar je drzna postavka). Za razliko od pravkar omenjenih, pri Tuple ni moč najti elementov parodije, bosta pa obe skupini definitivno združevali pod isti krov enako srenjo poslušalcev. Grabežljivih točk še ni konec. Izbirate jih sami. Izpostavil sem najbolj »nesramno« nalezljive, a se pri tem zanašal na svoje uho, tako da je končna sodba definitivno vaša.
Vredno je dodati, da povezuje skladbe na albumu blagi koncept. Že »Wooden Box« je povezoval koncept, ki se je nanašal na življenje Tommija Salmele, no za novi album, pa je ekipa izbrala drugačno štorijo. Odpelje nas v 19. stoletje. V Kolorado in mesto Aspen. V čase, ko se je rudarilo. V urejeni in neurejeni maniri. V osji osir kvartopircev, prostitutk, nepridipravov naklonjenim ubiranju manir nepoštenih pristopov okoriščanja, revolverašev, takšnih in drugačnih rudarjev, vsekakor je treba prišteti še Indijance iz plemena Juta. Vse druži mrzlica iskanja srebra. Dobrodošli torej v pravem vrelišču sršenjega gnezda torej.
Fenomenalno produkcijsko in komponistično-aranžersko oprtan novi studijski album, ki mu ne moreš vzeti ali dodati nič, ker se substanca lahko kaj hitro sesuje. Dejansko je vrhunsko optimiziran. Album, ki polni poslušalca z vibracijo, se razvija v kipečem bombastičnem pompu vedrine, tista prava finska melanholija pa zaveje konkretno šele ob silno dramatičnem zaključku, ki ga sklene še ena naravnost briljantna kompozicija. To je Silver, ki je nekoliko bolj razgibana, glede na ostale in poseben, sklepni mini ep albuma. Albuma, ki je dovršen optimalno. Vrhunsko. Album, ki ljubitelja tovrstnih zvokov v hipu prevzame in vodi. Pelje in polni s srčnim žarom. Od prve do zadnje sekunde.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Welcome To Hell
2. Hold On To Me
3. 1-2-3-4 GO!
4. So Damn Cruel
5. Pride
6. Stay
7. Not Enough To Love Me
8. Hiding In Plain Sight
9. Survive
10. Lies Grow Lies
11. Silver
Ekipa na albumu “Welcome To Hell”:
Tom Rask – bobni
Jykä Sirainen – bas kitara
Riitis – kitara, klaviature, spremljevalni vokal
Tommi “Tuple” Salmela – vokal, spremljevalni vokal
gostujoči glasbeniki in vokalisti:
Noora Louhimo (Battle Beast) – vokal na Survive
Tony Kakko (Sonata Arctica) – dodatni spremljevalni vokali
Janne Tolsa – miks, masterizacija, dodatne klaviature
Erkka Korhonen – kitarske solaže na petih skladbah
