Založba: Escape Music
Datum izida: 30. 4 2021
Produkcija: Touch
Dolžina albuma: 60.58 min
Zvrst: AOR
Ocena: 9.0/10
Touch. Neverjetno. Skupina, ki je vzniknila na sceni konec sedemdesetih, kot reakcija na porajajočo se radiu prijazno muzikalnost arenskega rocka, ki so ga popularizirale na globalni ravni zasedbe Boston, Foreigner, Styx, Sweet, Uriah Heep, April Wine, Coney Hatch, Angel, in vsekakor Queen (natresli smo jih le za prgišče). Torej, po 41. letih odkar je izšel istoimenski prvenec, so Touch poskrbeli za pravo presenečenje, ko so se odločili, da posnamejo in izdajo novi album »Tomorrow Never Comes«. Naslov je alegorija na čakanje, ki se ne zgodi nikdar. Ali pač. Enkrat po 41 letih. V osnovi gre za tretji studijski album. Leta 1982 so Touch posneli album »II«, ki ni nikoli izšel.
Prvenec velja danes za brezčasno klasiko AOR glasbe in celo enega najbolj čislanih studijskih albumov tega arhaičnega žanra. Touch so skupina, ki je prejela že zelo kmalu izdatno podporo na radijskih frekvencah ameriških radijskih postaj, prav tako so redno obiskovali vrhove glasbene lestvice britanskega Melody Makerja. Od tod ne čudi, da so leta 1980 nastopili kot prva skupina znamenitega Monsters Of Rock festivala v britanskem Donnington Parku.
Gonilna sila skupine, to je klaviaturist in vokalist Mark Mangold, se je kasneje proslavil kot fascinanten komponist in je soavtor številnih hitov drugih izvajalcev, med drugim je odigral levji delež na odličnem Boltonovem albumu »Everybody’s Crazy« leta 1985. V drugi polovici osemdesetih je zagnal AOR skupine Drive She Said, s katero je leta 2016 posnel in izdal povratniški album, leta 1991 je soustanovil odlično AOR zasedbo The Sign, ki je posnela dva super albuma. Zadnja leta je redno sodeloval z različnimi skandinavskimi glasbeniki, kar je botrovalo temu, da deluje album »Tomorrow Never Comes« zelo posodobljeno. Aktualizirano. Nenazadnje je v lanskem letu izšel tudi zadnji in ne najbolj posrečen studijski album Mangoldove znova obnovljene pre-Touch zasedbe American Tears, ki ga je produciral danski zvočni inženir Jacob Hansen.
Torej vsi ljubitelji žanra AOR (‘Adult Oriented Rock’) in nasploh poznavalci prvenca, boste morali tokrat stopiti korak nazaj od pričakovanj, kajti »Tomorrow Never Comes« ni nikakršna nostalgična kopija klasike oziroma prvenca. Ekipa oziroma glasbeniki, ki so ostali vseskozi aktivni, nasploh pa Mangold, so vzdrževali stik z novitetami, to pa velja tudi za posodobljeno zvočno naravo albuma »Tomorrow Never Comes«, ki sledi najnovejšim dognanjem studijska logistike.
»Tomorrow Never Comes« absolutno poseduje muzikalno privlačnost. O tem ni nobenega dvoma, poseduje pa tudi nekatere poteze, ki jih niti ni šlo pričakovati. In več. Izkazuje izjemno ambicioznost, saj je bend preprosto povedano posnel predolg album. Album bi bil brez težav 20 minut krajši, je pa res, da vprašanje koliko energije in priložnosti bo še ostalo za njegov potencialni naslednik, čeprav nikoli ne reci nikoli. Naslovna skladba poseduje rušilnost kitarske fraze, ki takoj potrjuje da so Touch jedrnato zapluli v 2021, brez mnogo oziranja na pozna sedemdeseta. Otvoritev z naslovno skladbo dostavlja enega pričakovanih vrhuncev pompoznosti. Kombiniranje klaviatur in fraziranja z nalezljivim formatom muzikalno-vokalnega refrena, pritegne ljubitelja AOR glasbe hipoma. Swan Song naznanja, da so Mangold in ekipa izšli dejansko iz časov, ko je bil zelo popularen progresivni rock. Skladba je kompleksneje aranžirana, poseduje pa izrazito epsko in pompozno naravo. Na albumu zmoti refrenski napev v Try To Let Go, ki želi biti kar se da sodoben, dodatni »Oh-Oh« vzkliki pa naredijo sicer obetavno nastavljenemu refrenu več škode, kot koristi. Ta komad je definitivni višek albuma. Glede dolžine pa je opazka letela na to, da bi lahko vsaj 20 minut odlične glasbe Touch privarčevali za naslednik albuma »Tomorrow Never Comes«.
Tudi bluesy valcer Scream The Sky ostaja definitivni glasnik 40 let oddaljenih časov, ko je rock lovil naklonjenost radijskih valov. Tu je tudi baladna (in aranžersko osvežena) Glass, ki jo je Mangold posnel že na zadnjem American Tears albumu, a vžiga na »Tomorrow Never Comes« znatno bolje in se tako tudi bolj prepričljivo vpenja v preostalo substanco albuma. Izjemen občutek za doseganje muzikalne grabežljivosti potrjuje tudi fascinantna balada oziroma lomilec src Trippin’ Over Shadows Nasploh sta uvodni in zaključni del albuma »Tomorrow Never Comes« najmočnejša in najbolj pečatna. Refrenski napevi razvijajo podkožno zapeljivost in hipno privlačnost. Vsekakor dominirajo na albumu (Fire And Ice). Muzikalnosti je torej ogromno. Produkcijsko so gradniki izredno vešče kontrastirani, zvočna slika pa je tako optimizirana. Bend izredno spretno krmari med sodobnimi zvočnimi pastelami, kot tudi tradicionalnimi zvoki – to velja zlasti za klaviature, kjer je na vsakem koraku moč zaznati šelestenje sintetizatorjev z značilnim zvokom osemdesetih, ki pa je produkcijsko moderniziran. Triumfalno in pompozno zveni tudi zaključek albuma z Wanna Hear You Say ter Run For Your Life. Slednja je tako kot Lil Bit Of Rock ‘N’ Roll (na sredini), nasploh izvrsten križanec stare šole rocka in rolla ter invazivne muzikalnosti, na čimer je sicer vzgojen arenski rock poznih sedemdesetih. Grabežljivost refrenskih napevov intenzivirajo harmonizirani vzkliki repeticij refrenov, kjer se bodo znašli občasno zelo domače tudi ljubitelji klasičnih Def Leppard (npr. Let It Come).
»Tomorrow Never Comes« je delo velike produkcijske in stilske izpiljenosti. Ambiciozno začrtan album, ki izžareva veliko željo skupine, da dostavi najbolje. Vsekakor so osemdeseta daleč za nami, današnji časi v razvojnem oziru rocka, pa povsem drugi. A nekaj ostaja jasno. Album, kot je »Tomorrow Never Comes« lahko posname le kvartet, ki je dihal in živel sedemdeseta in ima v žepu klasiko »Touch«. »Tomorrow Never Comes« je naphan s skladbami, napham z razkošnimi aranžmaji, izdatnimi vhodi in izhodi iz točk. Kupom krancljanja, loščenja in detajliranja. Delo izredne angažiranosti, ki se je izkazala celo za nekoliko pretirano. Album leze dlje časa pod kožo, kot bi sicer, sploh če bi bil 20 minut krajši. Vseeno pa na polno nagrajuje slehernega privrženca AOR glasbe. Album, ki si vsekakor zasluži pozornost in ki ga ne smemo gledati kot dosežek, s katerim bi Touch želeli prekositi brezčasni in zimzeleni prvenec, pač pa dosežek, ki jasno razkazuje, da je v kvartetu še vedno dovoljšna zaloga goriva visoko oktanske narave za kreacijo nove fascinantne glasbe. V vsakem primeru zelo unikatne arhaično-rustikalne podobe.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Tomorrow Never Comes
2. Let It Come
3. Swan Song
4. Try To Let Go
5. Fire And Ice
6. Trippin’ Over Shadows
7. Frozen Ground
8. Lil Bit Of Rock N Roll
9. Glass
10. Scream At The Sky
11. Wanna Hear You Say
12. Run For Your Life
Zasedba:
Craig Brooks – kitara, vokal, spremljevalni vokal
Mark Mangold – klaviature, vokal, spremljevalni vokal
Doug Howard – bas kitara, spremljevalni vokal
Glenn Kithcart – bobni, spremljevalni vokal
