Lokacija: Dunaj / Gasometer / Avstrija
Datum: 09.02.2016
Dunajska dvorana Gasometer je tokrat ‘pokala po šivih’, saj nastop legendarih Toto ni ravno dogodek, ki bi se pripetil vsako leto, kar pomeni, da pravi glasbeni sladokusci tega niso smeli zamuditi za nobeno ceno. Ravno zato ni bilo nobeno presenečenje, da so bili med publiko številni prebivalci držav, ki so nastale iz nekdanjega avstroogrskega cesarstva. Poleg domačinov je bilo med publiko moč najti nekaj pošteno vnetih Slovencev, pa tudi Hrvate in Madžare se je lahko našlo. Toto so pač svojevrstna koncertna atrakcija, ki še danes osrečuje stare in mlade glasbene zanesenjake, čeprav med publiko že nekaj časa prevladujejo predvsem tisti, ki so v fizičnem smislu že krepko v zrelih letih, a so vseeno še vedno mladi po duši. Ameriški prvaki melodičnega rocka, ki so trenutno v zares fenomenalni formi, so nas v tem večeru razveselili z izjemnim seznamom izvedb, na katerem so po pričakovanju pomemben delež zasedle skladbe z aktualnega studijskega albuma »Toto XIV« (2015). Slednji je bandu vlil pomemben zagon, saj je izšel ob ravno pravem času, ko se je nahajal na pomembnem razpotju svoje kariere. Z njim so novi Toto sami sebi uspešno dokazali, da lahko še vedno posnamejo dosežek, ki je primerljiv z njihovimi največjimi uspehi pred več kot petindvajsetimi letimi.
Toto so nastop odprli s »Toto XIV« energetskim katalizatorjem »Running Out of Time«, ki je publiko v trenutku spravil v delirij, še preden so na vrsto prišle večne klasike in nepozabni hiti. Toto, kljub spoštljivim letom štirih osrednjih članov, ostajajo neverjetni inštrumentalni perfekcionisti, medtem ko si izborne vokalne linije še vedno prekaljeno delijo vsi štirje ‘stari mački’, se pravi glavni pevec Joseph Williams, kitarski velemojster Steve Lukather ter oba klaviaturska čarodeja, David Paich in Steve Porcaro. Slednji je v tem večeru prevzel glavno pevsko vlogo v (nepričakovani) skladbi »Bend«, ki je sicer izšla kot bonus na japonski verziji aktualnega studijskega albuma. V vlogi ritem linije so prekaljeni četverici delali družbo Shannon Forest, ki je po odhodu nepozabnega Simona Phillipsa in njegovega kratkotrajnega naslednika Keitha Carlocka, prepričljivo prevzel svoje mesto za bobnarsko postavitvijo, dolgoletni koncertni tolkalist Lenny Castro ter kultni povratnik na bas kitari Leland Sklar, ki se je na pomoč vrnil po (ponovnem) odhodu originalnega Toto basista Davida Hungatea.
Dolgoletni privrženci so se še posebno razveselili vrnitve vsestranskega ‘borovega dedka’ Sklara, ki je s svojo košato sivo brado na daleč sijal posebno karizmo, medtem ko je ves čas neverjetno precizno in ubrano polagal raznovrstne bas linije. Štirim Toto veteranom sta pri spremljevalnih vokalih tudi tokrat pomagala Mabvuto Carpenter ter Jenny Douglas Foote, ki sta svoje poslanstvo opravila z odliko in si zasluženo priborila burne ovacije publike. Mabvuto je vokalno kar nekajkrat iz zagate ‘rešil’ sicer še vedno zelo dobrega Josepha Williamsa, ki je na dobrodušen način tekmoval z Lukatherjem in Paichem v tem, kdo bo iz sebe v tem večeru iztisnil več odrske karizme. Jenny Douglas Foote je prvič vidneje zablestela med izvedbo klasike »Georgy Porgy«, kjer je za nekaj časa mojstrsko prevzela glavni vokal, sicer pa si je brez njene pevske asistence že težko predstavljati sodoben Toto koncert. Na bravurozne izvedbe klasik seveda ni bilo treba dolgo čakati, saj so nas Toto in prijatelji že kmalu razveselili z izjemno verzijo skladbe »I’ll Supply the Love«, medtem, ko smo tokrat še posebno uživali med izvedbo »Stranger In Town«, ki je zaradi relativne prezrtosti albuma »Isolation« (1984) na set listi vedno več kot dobrodošla.
»Hold the Line«, ki ponavadi nastopi proti koncu, je bil tokrat odigrana že zelo zgodaj, medtem ko so vsi zaljubljeni pari v dvorani prišli na svoj račun z romantično klasiko »Pamela«. Slednjo je Williams, ki je sicer pri navdušeni publiki ves čas užival strastno pevsko podporo, odpel na zares imeniten način. Lukather, ki seveda ni pozabil obleči galantne srajčke, je bil na kitari ves čas izjemno razpoložen, saj je iz ‘rokava’ stresal razvejane in subtilne solaže. Kar se razpoloženosti tiče, bi se lahko enako reklo tudi za preostalih osem glasbenikov, ki so bili v tem večeru prisotni na odru, saj je vsakdo izmed njih v nastop vložil svoj maksimum. Paichev klaviaturski solo nastop je bil pričakovano razred zase in prava paša za ušesa. Dobrodušni klaviaturist, ki na stara leta po videzu vse bolj spominja na tovariša Staneta Dolanca, pa bo gotovo sebi storil uslugo, če bo svojo novo ‘hipstersko’ pričesko rajši čim dlje skrival pod cilindrom. Enega izmed vrhuncev večera je prav gotovo predstavljala zaključna skladba z novega albuma XIV »Great Expectations«, ki je vsebovala motiv iz skladbe »Can You Hear What I’m Saying«. Tokrat so Toto za priredbo izbrali skladbo »Bridge of Sighs«, klasiko kultnega britanskega blues rock kitarista Robina Trowerja (ex-Procol Harum), ki je predstavljala zabavno popestritev tega večera in v katero je Lukather vnesel ubijalsko solažo. Poleg tega je bilo med koncertom lepo videti, da se Toto niso pozabili pokloniti nedavno pokojnemu basistu Mikeu Porcaru, ki se je lani za vekomaj poslovil od svojih zvestih privržencev.
Eno izmed večjih presenečenj večera je bila zagotovo izvedba »Tambu« (1995) skladbe »The Road Goes On«, medtem ko sta »Holy War« in »Orphan« opozorila na odličnost aktualnega studijskega albuma, ki se lahko brez problemov primerja z ‘zlatimi leti’. Redni del nastopa so ameriški mojstri melodičnega rocka zaključili z velikim hitom »Rosanna«, ki seveda ne sme manjkati na nobenem koncertu, četudi je imel Lukather tokrat nekaj težav pri njegovi pevski izvedbi: leta minejo molče. V dodatku na katerega ni bilo treba dolgo čakati je sledil zabavni venček »On the Run / Goodbye Elenore«, v katerega so spretno vrinili še kratek motiv iz »Child’s Anthem«, medtem ko je bil veliki finale precej, precej predvidljiv, vendar se zaradi tega nihče izmed prisotnih ni sekiral. Ravno nasprotno. Prav neverjetno je, kakšno evforijo po vseh teh letih med publiko še vedno sproži največji Toto hit »Africa«, katerega ob izdatni vokalni podpori razgrete publike na koncu nastopa vselej ustrezno raztegnejo čez običajno dolžino. Kljub temu, da so ga Toto izvedli že ‘neštetokrat’, pa med njegovo izvedbo še vedno izjemno uživajo, kar se še zdaleč ne bi moglo reči za nekatere druge kultne skupine njihove generacije, ki svoje največje hite igrajo s stisnjenimi zobmi in to le zato, da jih ne bi zvesta publika ‘linčala’. Toto koncertne uživancije je bilo, tako kot vedno v podobnih primerih, prehitro konec, čeprav njihov nastop dejansko ni bil ne prekratek ne predolg, ampak ja trajal ravno prav časa, da se mu je lahko zbrano sledilo od začetka do konca.
Toto se starajo kot dobro vino – starejši kot so, boljši so. No, vsaj v inštrumentalnem smislu to zagotovo velja na vseh ravneh, medtem, ko tudi vokalna magija s pomočjo dodatnih, spremljevalnih moči zlepa ne pojenja in je taka kot se šika. Izvrstnega ozvočenja ob tem sploh ni potrebno posebej poudarjati, saj takšni zvočni perfekcionisti ničesar ne prepuščajo naključju. V Gasometru smo bili priča pričakovani zvočni perfekciji, kakršno lahko s svojimi inštrumenti in glasilkami pričarajao samo gospodje Lukather, Paich, Williams in Porcaro ter njihova spremljevalna tovarišija, ki nas je razvajala od začetka do konca svojega izbornega nastopa, ki nam bo še dolgo ostal v najlepšem spominu. Toto so že prišli v obdobje, ko je vsak njihov nastop lahko poslednji, zato znamo njihovi ljubitelji vsako priložnost, da si jih lahko še vedno ogledamo v živo, če se za to pokaže ugodna priložnost, še toliko bolj ceniti.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Running Out of Time
2. I’ll Supply the Love
3. Burn
4. Stranger in Town
5. I Won’t Hold You Back
6. Hold the Line
7. Georgy Porgy
8. Afraid of Love
9. Bend
10. Pamela
11. David Paich (solo klaviature)
12. Great Expectations
13. Without Your Love
14. Bridge of Sighs (orig. Robin Trower)
15. Holy War
16. The Road Goes On
17. Orphan
18. Rosanna
—dodatek—
19. On the Run / Goodbye Elenore
20. Africa
