Lokacija: Zagreb / Dom sportova (mala dvorana) / Hrvaška
Datum: 09.03.2018
Ameriški rock velikani in mojstri glasbene perfekcije Toto so se med aktualno, ’40 Trips Around the Sun’, turnejo, s katero zaznamujejo častitljivo, štirideseto obletnico delovanja, oglasili pri naših južnih sosedih v Zagrebu. Namesto, da bi jim organizatorji koncerta zagotovili dvorano, ki pritiče njihovemu renomeju, so jih nastanili v malo dvorano v Domu sportova, kar je imelo med nastopom nekatere usodne posledice, saj je zaradi tovrstnih omejitev močno trpelo ozvočenje in s tem seveda celoten koncertni nastop nastopajočih rockovskih veteranov. Razlog za izvedbo koncerta v manjši dvorani naj bi bil ta, da naj bi v zagrebški Areni v istem času potekalo prvenstvo v drsanju na ledu. Koncert sicer ni bil razprodan, na tribunah je bilo še kar nekaj prostih sedežev, vendar je bilo zato v parterju naravnost zadušljivo in premirljivo s stiskanjem v ribji konzervi. Večina publike je prav tako vizualno in po manirah odstopala od tega kar človek ponavadi pričakuje od obiskovalcev Toto koncerta.
No, da pa se ne bodo omenjale zgolj negativne stvari je treba povedati, da je Toto četverica, katero, skupaj z glasbenimi pomagači, trenutno tvorijo ‘stari mački’ v podobi kitarskega velemojstra Stevea Lukatherja, vsestranskega klaviaturista Davida Paicha, sintetizatorskega čarodeja Stevea Porcara in pevskega odličnika Josepha Willamsa, izvedla mojstrski nastop in vse prisotne navdušila z izjemno zanimivim naborom uspešnic ter nekaterih že skorajda ‘pozabljenih’ skladb med katere so sodila tudi nekatera dela, katera že dolgo niso izvajali v živo, skorajda nikoli ali pa celo prvič v svoji karieri. Svoj nastop so odprli z novo skladbo, »Alone«, ki se je prvič pojavila na nedavno izdanem ‘best of’ albumu »Greatest Hits – 40 Trips Around the Sun« (2018).
Temu je, precej presenetljivo, že precej zgodaj glede na to, da ga ponavadi igrajo proti koncu svojih nastopov, sledil priljubljeni zimzelen »Hold the Line« iz davnega leta 1978, ko je izšel istoimenski Toto prvenec. Williams je bil vokalno ov tem večeru imenitno razpoložen pri čemer sta mu, kot običajno, asistirala Lukather in Paich, ki sta se nekajkrat znašla tudi v pomembnih solo vokalnih vlogah. Vokalne harmonije so bile tudi tokrat prava paša za ušesa. Tudi spremljevalna ‘posadka’ se je izkazala, kar pa za dolgoletnega gostujočega tolkalista Lennya Castra, katerega dolgoletni privrženci že zelo dobro poznajo, niti ni presenetljivo. Bobnarja Shannona Forresta, ki je tehnično sicer nadpovprečno podkovan, je precej nehvaležno primerjati s Simon Phillipsom vendar ga nikakor ne gre podcenjevati. Gre za še enega izjemno cenjenega priložnostnega glasbenika, ki se je udejstvoval pri številnih vodilnih imenih iz sveta rocka in countrya. Po odhodu Phillipsove zamenjave Keitha Carlocka so Toto sicer še vedno brez uradnega bobnarja.
Edini uganki pred tem koncertom sta bila relativno mladi in neznani basist Shem von Schroeck in saksofonist/flavtist/spremljevalni pevec Warren Ham. Slednji je sicer prekaljen glasbenik, ki je v preteklosti kocnertno sodeloval z John Elefante era Kansas, Donno Summer in Olivio Newton-John. Med letoma 1986 in 1988 pa je koncertno za kratek čas sodeloval tudi s Toto. Ham je s svojimi pihalnimi vložki lepo popestril večino Toto standardov in pri nekaterih vnesel večji jazzovski pečat, medtem ko je ritem linija svoje delo opravila več kot zadovoljivo.
V tem koncertnem večeru, ki je že v prvem delu postregel s takšnimi presenečenji kot je bila izvedba Toto IV« (1982) standarda »Lovers In the Night«, »English Eyes« z albuma »Turn Back« (1981) ter veliki britanski hit »I Will Remember« z albuma »Tambu« (1995), smo slišali še eno prej neobjavljeno skladbo, »Spanish Sea«. Med artrockovskim »Kingdom of Desire« (1992) inštrumentalom, »Jake to the Bone«, je Lukather nazorno demonstriral svoje osupljive solističnokitarske spretnosti, katerih v tem večeru zlepa ni primanjkovalo, medtem ko je »Fahrenheit« (1986) balada »Lea« poskrbela, da so na svoj račun prišle tudi vse romantične duše. Tiste, ki imajo za seboj že vsaj eno ljubezensko razočaranje, pa so še precej bolj uživale ob izvedbi velikega hita »Rosanna«, katerega so, podbno kot »Hold the Line«, izvedli relativno zgodaj.
Toto imajo že vrsto let navado, da odigrajo kakšen ‘medley’ oziroma venček skladb, kateri ponavadi vsebuje skrajšane verzije različnih del iz njihove bogate kariere. Tokrat je bil ‘medley’ akustično usmerjen, kar pomeni, da se je gospod Lukather v tem času lahko udobno usedel z akustično kitaro v naročju, medtem ko so posamezne izvedbe prekinjale različne anekdote o njihovem nastanku. Mnenja o Toto koncertnih ‘medleyih’ so med privrženci večinoma deljena. Po eni strani je to priložnost, da se v živo sliši tudi nekatera dela, katera redko izvajajo, po drugi strani pa je njihovo krajšanje, še posebno v akustični preobleki, skorajda ‘bogokletno’. Najslabše jo je od akustično skrajšanih priredb odnesel »Georgy Porgy«, kjer smo nekateri pogrešali tudi kakšno gostujčo pevko s prejšnjih turnej. Boljše so jo odnesli skrajšana priredba Jacksonove »Human Nature« na kateri je leta 1983 sodelovala večina Toto članov, »Isolation« (1984) presenečenje »Holyanna«, »Mindfields« (1999) presenečenje »No Love« ter obe skrajšani »The Seventh One« (1988) klasiki, »Mushanga« ter »Stop Loving You«.
Poleg skrajšane, akustične verzije »Holyanna« ter samoumevnega hita »Stranger In Town« smo z albuma »Isolation« v nadaljevanju tega koncertnega večera slišali tudi dolgo pozabljeno, vendar izvrstno skladbo »Lion«, katero Toto že od sredine osemdesetih niso izvajali na svojih nastopih. Morda največje presenečenje tega večera je bila izvedba inštrumentala »Dune (Desert Theme)«, katerega so Toto konec leta 1984 ustvarili za znanstvenofantastični film Dune. Nekoliko manj nas je, vsaj tiste, ki želimo slišati več Toto originalnih del, navdušila The Beatles/George Harrison priredba rock klasike »While My Guitar Gently Weeps«, katero Lukather redko pozabi uvrstiti na koncertni seznam izvedb. Med koncertno redkeje izvajana dela, ki smo jih imeli priložnost slišati v tem večeru, bi se lahko uvrstilo tudi skladbi »Girl Goodbye« in »Angela« z istoimenskega Toto prvenca. Od zimzelenih standardov smo v drugem delu Toto nastopa v Zagrebu slišali še »Make Believe« ter seveda njihov največji hit »Africa«, kateri je, kot ponavadi, zaključil redni del nastopa. Toto so v dodatku odigrali ‘poslovilno’ skladbo tega večera, ki pa je bila, v nasprotju s pričakovanji, »The Road Goes On«, še eno presenečenje z albuma »Tambu«. Od velikih hitov sta v tem večeru, zanimivo, manjkala »Pamela« ter »I Won’t Hold You Back«, kar se ne dogaja prav pogosto.
Toto so v Zagrebu, kljub slabemu ozvočenju v neprimerni dvorani, poskrbeli za fantastično glasbeno zabavo, ki je trajala občutno dlje kot ponavadi in je poleg pričakovanih standardov vsebovala številne redko izvajane glasbene bisere iz njihove bogate zakladnice. Prav vsi štirje člani ter njihova spremljevalna ekipa si za svoj nastop, ki je bil popolna mešanica izjemne profesionalnosti, uigranosti, spontanosti ter duhovitosti, zasluži odlično oceno. Manj navdušujoče je v tem večeru, kot že omenjeno, izpadlo ozvočenje, ki je še najboljše zvenelo v bližini mešalne mize. Kar se tiče glasnosti in vreščanja si je publika v tem večeru nedvomno zaslužila prvo mesto, a to ni nujno vedno pozitivna lastnost, saj zaradi tega nekateri nismo slišali vseh Lukatherjevih štosov, kateri je domačine navdušil z uvodnim pozdravom »dobro veče Zagreb«. Precej bolj neokusno je izpadel tokrat vidno shujšani Paich, ki se je med menjavanji cilindrov in gizdalinskimi sprehodi po odru, kadar se je znajdel za mikrofonom, večkrat pobahal s svojim hrvaškim rodovnikom, saj njegov praded prihaja iz Splita, čeprav se za razliko od Lukatherja do zdaj ni naučil niti ene hrvaške besede. Njegovi govori o ‘mojih ljudeh’ in ‘moji publiki’, ob čemer je v dvorani gromko odmevalo in zavrelo od navdušenja, so šli ostalim trem Toto članom že vidno na živce zato mu Lukather ob priložnosti ni ostal dolžan in je spretno obrnil Paichove besede o ‘bratski publiki’, ki so nenadome dobile precej manj nacionalistično-navijaško-senzacionalistični naboj. Sicer pa je Paich znan po tem, da večkrat izstreli kakšnega ‘kozla’, kot je bilo recimo 31.7.2012 med Toto koncertom v italijanskem Majanu, ko je posebne goste Perpetuum Jazzile najavil kot hrvaško skupino.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: LAA Agency
Setlista:
—set 1—
1. Alone
2. Hold the Line
3. Lovers in the Night
4. Spanish Sea
5. I Will Remember
6. English Eyes
7. Jake to the Bone
8. Lea
9. Rosanna
—akustični set—
10. Miss Sun
11. Georgy Porgy
12. Human Nature
13. Holyanna
14. No Love
15. Mushanga
16. Stop Loving You
—set 2—
17. Girl Goodbye
18. Angela
19. Lion
20. Dune (Desert Theme)
21. While My Guitar Gently Weeps
22. Stranger in Town
23. Make Believe
24. Africa
—dodatek—
25. The Road Goes On
