Lokacija: Dunaj (Wien) / Arena Open Air / Avstrija
Datum: sreda, 22.08.2012
Ne glede na to, da smo dne 31.07.2012 okusili slast Toto perfekcije že v italijanskem mestu Majano blizu Vidma, nam hudič ni dal miru, saj je za obisk poletne koncertne turneje te čislane skupine ostajala na razpolago še ena na moč prikladna lokacija in sicer dunajska Arena v Avstriji, točneje njeno odprto prizorišče imenovano “Arena Open Air”. Datum nameščen tri tedne po omenjenem Toto nastopu v Majanu.
Ko enkrat doumeš veličino in vso glasbeno briljanco te skupine, zlasti odrsko eksekucijo, ki se je držijo sami superlativi, potem ostanejo na izbiro redki koncerti izvajalcev, ki lahko to izkušnjo presežejo. Preprosto, prideš do spoznanja, da se nastopov Toto ne moreš in ne moreš naveličati.
Izbor graških pop rockerjev iz osemdesetih Opus se je izkazal za izjemno pametno organizatorjevo izbiro. Skupina je leta 1985 z vrhov lestvic pometla največje svetovne izvajalce, ko je rušila prodajne rekorde s svojim hitom Live Is Life (vsem predobro znano skladbo tudi v režiji predelave slovenskih alter industrial uzurpatorjev Laibach) Na oder je stopila, kot je bilo zaukazano! Ob 19.00 uri torej. V slabi uri je natresla svoje najbolj priljubljene skladbe in tako razvajala domače občinstvo! Pozitivna energija vsepovsod. Publika se je prebudila posebej ob hitu Flyin’ High!, akustični skladbi, ki jo je pevec skupine Opus Herwig Rüdisser predstavil kot skladbo, ki so jo nekoč izvajali skupaj s pokojnim Falcom. Tu so bili med še hiti Eleven, Yellow Fellows in Time Of My Life. V zaključku rednega dela nastopa je seveda Arena eksplodirala, ko so Opus sprožili znani ritem. Le golo bobnanje odpira pesem. Uvod v hit Live Is Life. Zasedba, ki obstaja od leta 1973, je prekaljena do potankosti! Pripravila je poleten nastop odličnega zvoka, Herwigov vokal pa je izdatno podprl in harmoniziral tudi ženski duet. Herwig je presenetil z izjemno kakovostno vokalno interpretacijo, pravzaprav je vokalni razpon ohranil skozi leta povsem nedotaknjen. V dodatku je skupina usekala skladbo, ki je morala nastati v sedemdesetih letih. Slogovno sodeč definitivno, saj ni skrivala nekaterih vzporednic s simfoničnim progresivnim rockom. Naslova te skladbe oziroma prave mini suite žal ne poznam, a so jo vodili čokati akordi Hammond orgel, ki so razodevali, da so Opus zoreli ob poslušanju skupin ELP, Focus in Deep Purple. Odlična izkušnja, ki je nas je popolnoma prevzela!
Toto je zasedba, ki se je začela formirati v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Gre za skupino, ki je sestavljena iz vrhunskih studijskih glasbenikov, ki jim igranje v živo predstavlja še dodaten izziv. Skozi leta je skupina doživela mnogo vzponov in še več bolečih padcev. Leta 1992 jo je doletela smrt enega izmed ustanovnih članov zasedbe in človeka, ki je veljal za enega izmed najbolj spoštovanih bobnarjev v zgodovini popularne glasbe, Jeffa Porcara. Poleg tega se je vse od leta 1984 soočala z nenehnimi menjavami glavnih pevcev, nikoli več tudi ni doživela uspeha, kot ga je požela z albumom Toto IV iz leta 1982. Fantje so pod taktirko Steva Lukatherja kljub vsemu vztrajali vse do leta 2008. To je bila prelomnica, ko se je kitarist Lukather odločil, da ne bo več sodeloval v zasedbi in razglasil, da Toto ne delujejo več. Na srečo vseh, ki imamo radi njihovo glasbo, se je 2010 Lukather z druščino odločil, da obudi originalno zasedbo in jo vsako leto aktivira za nekaj koncertnih terminov v poletnih mesecih. Po več letih sta se zasedbi na koncertih ponovno priključila klaviaturista David Paich in Steve Porcaro. Dolžnosti glavnega pevca je po več kot 20 letih ponovno prevzel Joseph Williams, ki je v Toto zapuščino prispeval svoje glasovne sposobnosti na albumih Farenheit in The Seventh One. Prisoten je tudi nepogrešljivi bobnar Simon Phillips, ki bobna pri Toto že vse od smrti Jeffa Porcara. Celoto vseh členov zaključuje v svetu glasbe eden izmed najbolj cenjenih basistov, Nathan East. Nadomešča bolnega basista Mike Porcara, kar je eden izmed glavnih razlogov, da Toto še igrajo na koncertih. Turneje so vsako leto namreč izpeljane tudi z namenom, da se zbirajo sredstva za pomoč Mikeu in njegovi družini.
Koncert na Dunaju pa je bil eden izmed zadnjih na letošnji evropski turneji. Posledično je bilo možno opaziti večjo energijo, sproščenost in uigranost med člani zasedbe. Koncertno prizorišče je bilo nabito polno in razprodano do zadnjega kotička. Za primerjavo lahko podam podatek, da so Toto uspeli leta 2006 na omenjeni lokaciji le do polovice napolniti prizorišče. Še en podatek, ki priča o tem, da Toto postajajo iz leta v leto boljši in bolj zaželjeni na evropskih koncertnih prizoriščih, kljub temu, da že vse od leta 2006 niso izdali studijskega albuma.
Dve uri in 15 minut dolga koncertna poslastica se je začela z izvedbo dela iz albuma “The Seventh One”, imenovanega Only The Children. Vokal je, kot na originalu, prispeval Joseph Williams. Lukatherjev kitarski riff je vodilo te kompozicije in ta je takoj dvignil atmosfero. Lukather skozi celoten koncert komunicira s publiko in prenaša dobro voljo na prisotne. Človek, ki je na svojem instrumentu sposoben odigrati prav vse in s peresno lahkoto preskakuje iz žanra v žanr, je v zadnjih letih precej spremenil svoj način igranja pri Toto. Ne skače več v ospredje, se ne izpostavlja in vzdržuje kitarsko igro, ki je v danem trenutku najbolj primerna. Seveda pa nikakor ne skopari z elementom “šok-zabave”, ko pride njegov trenutek in nastopi čas za solažo. Njegove solaže se gradijo in stopnjujejo iz trenutka v trenutek in pridobivajo na hitrosti in raznovrstnosti ter dajejo človeku občutek, da je vse zaigrano z izredno lahkoto.
Sledila sta skladbi Hydra in St. George and the Dragon z drugega studijskega albuma “Hydra” iz leta 1979. Hydra je ena izmed bolj zahtevnih kompozicij, kar so jih Toto ustvarili v zgodovini in na konceertih ob obilici improvizacije lahko traja tudi do deset minut. Vokal, kot na originalu, dokaj solidno obvladuje David Paich. Na pogled daje vtis čudnega možakarja za klaviaturami. Paich ni kriv da je čokate postave in nižje rasti ter da se ga kaj hitro radi oprimejo odvečni kilogrami. Takšnega ga je pač ustvarila mati narava. Nekaj sokrivde nosi le za odvečno kilažo, ki si jo je “bobrček” nabral z leti. Pa vendar se Paich tega ne sramuje, prej obratno. Na nogah nosi razvezane športne copate, “zjahane” bermuda hlače, preko pa poveznjen frak, ki visi skoraj do tal. Pokrit je seveda s cilindrom in temnimi očali. Kot tak “orjaški midžet” bi bil Paich priročen za katerokoli naslovnico kateregakoli albuma legendarnih progrockovskih veljakov iz Velike Britanije Gentle Giant.
A z vsem spoštovanjem do Davida. Možakar je genij! Gre namreč za človeka, ki je avtor ali soavtor vseh največjih uspešnic Toto in je bil gonilna sila Toto stvaritev na prvih osmih studijskih albumih. Danes daje njegovo igranje tisti prepoznaven Toto zvok, ki smo ga pogrešali ob njegovi odsotnosti med leti 2003 in 2010, ko je njegovo vrzel zapolnjeval še eden izmed vrhunskih studijskih mojstrov Greg Phillinganes.
Prvič je množica ponorela, ko so se zaslišali uvodni takti vsem dobro poznane uspešnice Rosanna. Glavni vokal si podajata Lukather in Williams, ki je dobro zapolnil vrzel ob odsotnosti originalnega pevca Bobbya Kimballa. Ta pri svojih 65 letih ni bil več kos zahtevni nalogi obvladovanja vokalnih linij, ki so včasih pri Toto nenormalno zahtevne in visoke, zato je povratek Williamsa dobrodošla osvežitev.
Sledili sta dve skladbi z albuma “Farenheit”. Lea, ki ji poseben čar poda spremljava Lukatherjeve akustične kitare in izredna vokalna spremljava. Tukaj prvič zablestita spremljevalna vokalista Jenny Douglas McRae in Mabvuto Carpenter, medtem ko od vse vživetosti med izvedbo te skladbe še posebej poka po dolgem in počez Steve Porcaro, ki je to pesem napisal za svojo hčerko.
I Won’t Hold You Back je bila naslednja Toto uspešnica iz leta 1982, ki jo je zapel Steve Lukather. Njegov glas je tukaj daleč od originala in je veliko bolj hripav in globok kot na izvirniku. Kljub temu ta balada v živo zveni izredno toplo in nas še enkrat popelje do perfektnosti, ki so jo v baladah sposobni pričarati le Toto. Vokalne harmonije, mojstrski zvoki izpod prstov Steva Porcara ter čutna in melodična kitarska solaža Lukatherja te ne moreta pustiti hladnega.
Sledila je še We Can Make It Tonight z albuma Fahrenheit. Toto je niso na turnejah ponudili že od leta 1987. Nasplošno je set lista dodobra spremenjena. Igrajo veliko število kompozicij, ki jih niso na koncertih preigravali že vsaj 20 let. Še ena zanimivost te turneje je, da v set listi ni niti ene skladbe, ki bi bila posneta po letu 1992.
Nato je sledila Pamela z albuma The Seventh One. Vokal dobro obvladuje Joseph Williams. Proti koncu Pamele sta obilen improvizacijski vložek ponudila predvsem David Paish in Steve Lukather. V tem so Toto najboljši. Izvirnik so sposobni dodobra raztegniti in z improvizacijo na vsakem koncertu ponuditi nekaj novega, še neslišanega. Vokal ponovno prevzame Joseph Williams, sledi namreč Human Nature, ki jo je v originalu zapel Michael Jackson. Avtor Human Nature je Steve Porcaro. V originalni studijski različici pa jo je zaigral s pomočjo svojih kolegov iz Toto. Zato jo Toto odigrajo na vseh letošnjih koncertih kot posvetilo Jacksonu in obolelemu basistu Mikeu Porcaru.
Manuela Run, How Many Times in Carmen so še trije sladkorčki, ki jih Toto niso izvajali na koncertih že celo večnost. Sploh Carmen, kjer si vokal podajata Paich in Williams zveni fantastično, nosi posebno energijo in karizmo. Carmen z albuma “Isolation”, ki je izšel leta 1984, je v originalu zraven Paicha zapel Fergie Frederiksen. Williams je ponovno dobro zadel original, čeprav je določene visoke linije priredil, malo pa mu je pomagala izredna Jenny Douglas McRae.
Do konca smo slišali še dva hita iz Toto zapuščine. Stop Loving You, kjer je na koncu dobil svojih pet minut bobnar Simon Phiilips, ob spremljavi Lukatherja in Easta je pokazal nekaj izjemnih vragolij iz svojega bogatega repertoarja. Zaslišal se je uvodni klavirski akord….Hold the line. Njihov prvi singel s prvega albuma imenovanega Toto. Ena izmed treh najbolj prepoznavnih Toto stvaritev. V ospredje je stopila Jenny Douglas McRae in skupaj z Willamsom pričarala drugačno, a še zmeraj okusno verzijo te skladbe. Tam kjer se pesem v originalu konča, jo raztegnejo in sledila je Lukatherjava šolska ura, ki je pomenila nič manj in nič več kot popolno razodetje šeststrunske teorije. Postregel je z izjemno solažo, ki ji na veselje prisotnih ni in ni bilo konca. Zadeva se je počasi stopnjevala do vrhunca, Luke pa je plul od pretanjenih, mehkobno javkajočih previdno vtkanih tonov v pravo neurje rušilne erupcije s svetlobno hitrostjo urezanih arpeggiov. A Lukeova lekcija ni zaključila skladbe, saj jo je nadaljevala vokalna ekshibicija Jenny Douglas McRae, kar je pomenilo, da je tako nadgrajena Hold The Line eden od čarobnih vrhuncev Toto koncertov trenutne turneje.
Po odhodu z odra in hrupnemu odobravanju množice so se Toto vrnili. Na vrsti je bila Africa. Tudi tukaj so si privoščili in popestrili dogajanje zase in za vse prisotne. Africa je presegla dolžino desetih minut in ponudila obilico zabave. Nathan East je namreč odigral superiorno solo točko in se nato pozabaval s publiko, ki je ponavljala njegove napeve. Odziv je bil več kot odličen in Africa je dosegla neko novo dimenzijo, ki je na koncertih še ni bilo možno slišati. Na tej turneji so Toto koncert zaključili s klasiko Home Of The Brave z albuma The Seventh One. Še ena epska kompozicija Toto zapuščine, ki je razprodano Open Air Areno spravila v zaključni delirij. V ospredje je stopila markantna kitarska fraza Stevea Lukatherja, podprta s Porcarovo zaveso sintetizatorjev, za katero bi povprečen AOR bend ubijal od sreče, če bi mu kdaj prišla na um. Z njo so Toto spravili zaključno vzdušje koncerta v teatralni krešendo!
Po takšnem doživetju s perfekcionisti Toto je človek napolnjen z novo energijo. Po koncertu smo na obrazih prisotnih zasledili zadovoljstvo in odobravanje. Toto za drugo leto napovedujejo obširnejšo turnejo ob njihovi 35 letnici. V upanju, da bo zadeva resnično izpeljana, bomo prisotni še dolgo obujali spomine na perfekten nastop na Dunaju.
avtorja teksta Toto: Matej Čerič & Aleš Podbrežnik
avtor uvodnega teksta in teksta skupine Opus: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Only the Children
2. Hydra
3. St. George and the Dragon
4. Rosanna
5. Lea
6. Could This Be Love
7. I Won’t Hold You Back
8. We Can Make It Tonight
9. Pamela
10. Human Nature
11. Manuela Run
12. How Many Times
13. Carmen
14. Stop Loving You
15. Hold the Line
—dodatek—
16. Africa
17. Home Of The Brave
