Založba: Sun Dog Records
Leto izida: 2017
Produkcija: Tony MacAlpine
Dolžina albuma: 30.04
Zvrst: art rock / guitar rock
Tony MacAlpine je še eden tistih kitarskih herojev, ki so se posvetili svoji samostojni karieri tako, da so postavili kitaro v središče svojega glasbenega univerzuma ter izrazoslovja in skozi leta z vragolijami in vrhunsko kitarsko virtuoznostjo, ki ji ne zmanjka ne rdeče niti ne velike navdahnjenosti, razvajali zlasti zahtevnejše ljubitelje glasbe, oziroma recimo temu kar kitarskega rocka, v njegovem primeru lahko rečemo tudi kitarskega metala.
Tony je pred nastankom novega albuma preživljal težko zdravstveno kalvarijo, saj je bil diagnosticiran za rakom na želodcu in stanje je bilo zelo resno. Ko je že sporočil, da se je njegovo stanje uredilo, se je moral vrniti še po drugo dozo kemoterapije. A očitno so njegova volja in moč, pa tudi telo, zdržali hudo preizkušnjo. Mož je torej prišel k sebi, odgnal zle duhove, novi album pa je tako tudi »odtis« časov, ki jih je preživljal zadnji dve leti.
Od »betonskih vrtov« h »kromiranim gradovom«, bi lahko opredelili korak, ki ga je opravil Tony med prejšnjim »Concrete Gardens« in novim albumon. Tudi novi album bo pisan na kožo vsem ljubiteljem njegove igre, ki ga spremljajo zvesto že vse od njegovega izjemnega prvenca »Edge Of Insanity« dalje.
Mož ostaja v svoji tipski izrazni glasbeni premisi tudi z novim albumom. Kot vselej, najbolj očitno tudi tokrat bolšči iz njegove izraznosti obvladovanja veščine kitarskega ekspozeja in njegova klasična obtesanost. Album je znova prežet z neoklasicizmi kitarske finomehanike, s katero nas tudi tokrat nepretrgoma navdušuje od prve do zadnje sekunde. Vse motive je znova podprl z izrazitimi kitarskimi rifi in občasnimi izleti »šredinga«, zato je tudi ta album večinoma poln neposredne ostrine, v fraziranju odločno našobljen in okičen z drvečo distorzijo, ki je garant konkretne in obče zmetaliziranosti izdelka. Tonyja v soliranju seveda odpelje tudi na polja jazz glasbe, kar vseskozi mojstrsko in z neverjetno čutnostjo spretno fuzira v siceršnje »šolsko leposlovje klasične glasbe«. Tony zna biti na trenutke tudi namerno kaotičen, kar zanj ni več nobena novost, ampak zaščitna znamka, s kateroo pa znova spretno krmari tako, da poslušalec mnogokrat ne ve, v katero smer se bo določena skladba na albumu razvijala. To je torej tisti element nepredvidljivega, ki ga je v svojih izdelkih podkrepil zlasti ob učnih letih druženja s Steve Vaijem, ki sicer slovi po svojih občasnih glasbeniih izletih nepreklicnega »čudaštva« kitarske igre.
Tony je znova odigral klaviaure in kitaro seveda sam, ob tem pa tudi poskrbel za programiranje. Za bombastično in eksplozivno ritmično kinetiko albuma pa sta poskrbela madžarski bobnar Gergő Borlai (Scott Henderson, Gary Willis, Hiram Bullock) ter basist Pete Griffin (Generation Axe Tour, Giraffe Tongue Orchestra, Zappa Plays Zappa). Sta izredno prekaljena in vsestranska glasbenika, ki sta s svojimi pretkanimi veščinami prepričala Tonyja, da jima ponudi mesto na albumu!
Posamezne motive, ki jih je nezlomljivi šreder Tony znova odigral tudi s sedem in osemstrunskimi kitarskimi “vesli”, je po običaju umetelno podprl tudi s klaviaturami, ali pa jih umestil na pozicijo znotraj kompozicije, ki je pomembna za gradnjo razpoloženjskega stanja, zlasti v uvodnih delih skladb. MacAlpine tudi tokrat igra s takšno nepojmljivo vnemo, kot bi želel izdati šele svoj prvi album. To je tudi bistveno pri vsej stvari. Ta velika srčnost in žar do pristopanja, v vsem česar se loteva. Upajmo, da možakarja prinesejo pota na evropske odre in da uspe ta svoj izredno lep novi studijski izdelek predstaviti evropski publiki. To je najmanj, kar si novo skomponirani material zasluži.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10
Seznam skladb:
1. Chrome Castles
2. Electric Illusionist
3. Synthetic Serenity
4 Death of Roses
5. Axiomatic Jewels
6. Entropy
7. Shundor Prithibi
Zasedba:
Tony MacAlpine – kitara, klaviature, programiranje
Pete Griffin – bas kitara
Gergő Borlai – bobni
