Na tretji dan se nas je končno v celoti usmililo vreme in posledično se je tudi opazno dvignilo festivalsko vzdušje, bendi tretjega dne pa so poskrbeli za nekaj najboljših nastopov letošnjega Tolminatorja.
Za glasbeni zajtrk so poskrbeli Obalni Meduzalem, ki delujejo že dve desetletji pa do lani pri On Parole izdanega albuma La Terza Gamba, priznam, za njih še nisem slišal. »My loss«, ker so Meduzalem postregli z zanimivo eksperimentalno/progresivno zmesjo rocka in metala, ki ji bo potrebno (in vredno) še prisluhniti.
Sledili so še eni Primorci, a žanrsko popolnoma drugačni od Meduzalem in meni osebno tudi bolj poznani. Prav vsi trije albumi Ater Ere so bili in so na relativno pogosti rotaciji v domačem predvajalniku, tudi v živo so bili že večkrat preverjeni in nikoli niso razočarali. Trojka je tudi na Tolminatorju zadela v polno in prepričala s samosvojim black metalom, ki ga odlikujejo predvsem dolgi komadi s številnimi zasuki in preobrati, ki v glasbo Ater Ere dodajajo pridih eksperimentalnega in progresivnega. Zanimiv antipod črnini na odru je predstavljala oprava basistke Eve – roza lasje, roza obutev in še roza strune na basu. Super in bil bi že čas za naslednika pred kakimi petimi leti izdanega Clades.
Primorski desant na drugi oder Tolminatorja so v stonerskih ritmih zaključili Omega Sun, ki so pod zgodnje popoldanskim soncem glasbeno lepo pasali v okolico in s počasnimi ritmi, kitarskimi solažami in spevnim ter zasanjanim vokalom prepričali zbrano publiko.
Za znova popolnoma drugačno norijo so poskrbeli domači grind junaki Glista, za katere si vedno lahko prepričan, da bodo pripravili šov s pravo grind nevihto. Tudi tokrat ni bilo nič drugače, umanjkalo ni niti diska, niti polke, niti zabavnih nagovorov vokalista Mitje, ki je tokrat poleg kruljenja in kričanja poskrbel tudi za vizualni spektakel, ko mu je kar med setom v trebuh in vrat pomočnica vstavila medicinske igle. Auč, a death/grind kirurgi Carcass bi bili ponosni.
Čeprav je bil dotedanji razpored nastopajočih na drugem odru žanrsko resnično pester domačini Rodoljubac s svojim punk ‘n’ rollom mojih ušes niso ravno najbolj prepričali.
Kar pa ne velja za švedske black/thrash metalce Kvaen, ki so s svojim premiernim nastopom na slovenskih tleh brez dvoma pridobili kakšnega fena. Kvaen je sicer solo projekt Jacoba Björnfota, ki v studiu za inštrumente in vokal poskrbi sam, v živo pa mu pomagajo kolegi iz švedske black/death metal scene, za bobni pa v živo trenutno celo nekdanji Amon Amarth bobnar Fredrik Andersson. A Kvaen ne zvenijo niti približno podobno, temveč so žanrsko bližje bendom kot sta Dissection in Necrophobic. Torej, veliko agresivne, vratolomne hitrosti z dodatno dobršno mero melodijo, predvsem izpod Jacobovih prstov, ki so poskrbeli tudi za nekaj impresivnih solaž (v prvi vrsti v The Great Below, kjer gostujočo solažo na albumu odigra Jeff Loomis). Jacob je prepričal tudi s strupenim vokalnim napadom, nekoliko pa je atmosfero pokvarilo le dejstvo, da so Kvaen namesto v temi igrali pod žgočim julijskim soncem. A tako dober black metal paše, če je treba, tudi na sončku in morčiju.
V podobno dobrem slogu kot se je zaključil mali oder, se je začel veliki oder, ki so ga kot nevihta suvereno zavzeli in obvladali ameriški death metalci Frozen Soul. Na tak šus old school death metala najbrž ni bil pripravljen nihče in je prostor pod odrom na začetku še precej sameval, a je frontmenu Chadu Greenu brez večjih težav s suverenimi in neklišejskimi pozivi in nagovori uspelo pod oder hitro privabiti nekaj več ljudi (še vedno sicer premalo kot bi si ga zaslužila tako kvalitetna death metal predstava). Frozen Soul so Tolminator v slabi uri brez usmiljenja zmleli kot v ledeniški moreni, kjer se pod maso ton in ton ledu vse spremeni v prah in drobir. Frozen Soul namreč poleg vrhunskega death metala, zajetega predvsem na aktualni plošči Glacial Domination, odlikuje tudi unikaten tematski pristop, ki temelji na ledu, snegu, zmrzali, zimi (pri čemer ne gre za kopiranje Immortal). Američani so pokazali vse, kar mora imeti dober death metal; starošolski pristop z modernejšim, ubijalskim zvokom, monolitno agresivnost, »slam« trenutke ob katerih ti glava odpade z vratu, izdalane rife in solaže, brutalen a razločen in gospodovalen vokal… In takšno predstavo so Frozen Soul pripravili kljub temu, da je šlo za njihov prvi koncert evropske turneje in da so jim na letališču izgubili vso opremo (ki jim jo je prijazno posodila Ater Era, kar je jasno poudaril tudi Chad). Tako kot zvočno Bolt Thrower teptajo s tankovskimi gosenicami, tako Frozen Soul meljejo kot ledenik in prav vsi bendi, ki so še sledili so imeli zelo težko nalogo stopiti v velike čevlje Teksačanov.
A se izziva nikakor niso ustrašili in prav je tako, saj je sledilo še nekaj boljših predstav letošnjega festivala. Tudi nadaljevanje je bilo tako death metalsko, le da so oder zavzeli Južnoameričani oz. Južnoameričanke Crypta, nastale po odhodu pevke in basiste Fernande Lira iz njene prejšnje zasedbe Nervosa. Če je prepričala že v Nervosi, pa je Crypta še stopničko višje in tudi one so, v stilu Frozen Soul, Tolminator zavzele kot vihar in nevihte, ki so klestile pred dvema dnevoma. Brazilka četverka je pod vodstvom karizmatične in energične Fernande prepričala z death metalom, ki bo zadovoljil fene Death ere okrog Spiritual Healing, saj predvsem Fernandin vokal močno spomni na Chucka Schuldinerja, posamezne kitarske poteze dvojice Tania Bergamaschi/Jessica Falchi pa s svojo melodičnostjo in zahtevnostjo prav tako na očake žanra. Punce so pokazale kako se streže death metalu pri čemer spol ni igral popolnoma nobene vloge, saj bi pri taki predstavi enako prepričali štirje bradati debeluhi. Prav tako pa so z odigranimi komadi z albuma Shades of Sorrow (The Other Side of Anger, Trial of Traitors, Lord of Ruins), ki je izšel dober teden po Tolminatorju pokazale, da so tudi v primerjavi s prvencem naredile očiten napredek.
Intenzivnost death metala Frozen Soul in Crypta se je nekoliko ustavila s švedskimi In Mourning, ki so s svojim progresivnim death metalom brez dvoma pokazali, da so mojstri tako komponiranja kot svojih inštrumentov. A je bil njihov od Opeth navdihnjen death metal poln zasanjanih, počasnih delov in čistih vokalov pretežak zalogaj za zgodnje popoldne.
So pa glasbeno intenzivnost znova dvignili katalonski thrasherji Crisix, ki so pred leti že navdušili na istem prizorišču in tokrat ponovili divjo thrash zabavo, ki je znova ostala v spominu. Toliko smeha, zadovoljnih obrazov in vsesplošno dobre energije nismo na prizorišču videli vse od Instanity Alert, Crisix pa so pripravili podobno norijo, med katero moshanju ni in ni bilo videti konca, na neki točki pa je v mosh skočilo celo nekaj članov benda. Zabavna norija je svoj vrhunec dosegla, ko so si odlično razpoloženi člani med seboj zamenjali inštrumente, za mikrofon pa je poprijel (sicer kitarist) Marc Busque in v takšni formaciji so odžgali kratek venček Hit the Lights (Metallica)/Walk (Pantera)/Antisocial (Anthrax), ki je kupil še zadnje dvomljivce na lepo napolnjenem prizorišču. Circle pitu tako ni bilo videti konca, v njemu pa se je znašla celo punca na invalidskem vozičku, ki jo je prijateljica kolegialno v krogu potiskala kar lep čas. Točno takšna thrash zabava je na prizorišče razlila pozitivno vzdušje in po dobri uri za seboj pustila izključno nasmejane obraze in dobro voljo.
Norveške staroste black metala Ancient so za fene pripravile lepo presenečenje, saj so v celoti odigrali svoj prvenec Svartalvheim, a sam nikoli nisem bil niti fen niti poznavalec njihovega opusa in tudi tokrat me (žal) niso prepričali v nasprotno. Morda naslednjič.
Po imenu verjetno najbolj zveneče in nasploh največje ime letošnjega festivala mora biti Phil Campbell, ki zapuščino nesmrtnih Motörhead nadaljuje v Phil Campbell and the Bastard Sons, kjer igra s kar tremi svojimi sinovi ter vokalistom Joelom Petersom. Phil Campbell je na Tolminator s svojimi pankrti prispel s posebnim Motörhead setom in če ima kdo do tega pravico je to vsekakor Phil, saj je v Motörhead preživel, reči in piši, več kot 30 let! Njihov set je bil težko pričakovan, a je že ob prvih taktih klasike Iron Fist v mislih obstala nekakšna žalost, da na odru ni več podobe Železnega kanclerja, enega in edinega Lemmyja (ob pisanju teh vrstic sem ponovno ugotovil, da je od njegove smrti minilo že skoraj osem let, kako teče čas…). Brez njega preprosto ni isto, kar je še bolj očitno postalo ob, za Motörhead klasike, vse prelepo in prečisto zvenečim Joelovim vokalom. Moj laičen nasvet ob tem: raje kot vejp z okusom vanilije in gosti sok v grlo Marlboro rdeče in Jack Colo! Tudi sicer je bil Joel s svojimi generičnimi nagovori bolj kot ne nadležen in k boljšemu občutku ni pomagalo niti dejstvo, da na odru stoji gospod Campbell osebno niti odlična setlista kjer ni manjkalo komadov kot so Stay Clean, Born to Raise Hell, R.A.M.O.N.E.S., (We Are) the Road Crew in drugi v možganski likvor vžgane večne himne. Moram reči, da so od videnega oz. slišanega mnogo boljši približek originalu naši Metropolis. Možno pa je seveda tudi, da sem preveč kritičen, saj sem imel čast in veselje Lemmyja še videti v živo, česar mlajše generacijo ne morejo reči in lahko le na tak način v živo doživijo približek zapuščine glasbenega velikana.
Predzadnji dan so zaključili finski prvaki melodičnega death metala Insomnium, ki pa jim zaradi utrujenosti in dejstva, da sem jih nazadnje spremljal za čas albuma One For Sorrow, tokrat žal nisem dal priložnosti. So bili pa iz mesta vsekakor slišati zelo dobro.
Besedilo: Rok Klemše
Fotografije: Sebastijan Videc
