Drugi dan se je začel v manj ekstremnih zvokih belgijskih speed/heavy metalcev Speed Queen, ki so se na Tolminator pripeljali iz daljne Belgije in so si kot pravi cestni bojevniki (tudi njihova EP-ja imata »cestno« tematiko; King of the Road in Still on the Road) krvavo zaslužili publiko pod odrom. Te je bilo pod malim odrom kljub zgodnji uri vendarle kar nekaj, dobro pa je po torkovih padavinah delo tudi sonce. Speed Queen so poskrbeli za zelo zabaven začetek drugega dne, poln heavy/thrash/speed rifov ter visokoletečega vokala energičnega pevca, glede na videno in slišano pa so s svojo »eighties« naravnanostjo navdih brez dvoma našli tudi pri sorojakih Evil Invaders.
V zelo drugačni in ekstremnejše zveneči luči so se predstavil novogoriški death ‘n’ rollerji Hellcrawler, ki častijo na oltarčku švedskega death metala, HM-2 efektov in avtorske postapokaliptične zgodbe, za katero grem stavit, da je nekaj navdiha našla tudi pri Kingovem opusu The Dark Tower (ki je že sam navdih itak našel pri Leonejevih špageti vesternih). Hellcrawler so v zgodnjem popoldnevu v ušesa sedli kot peščena nevihta v puščavi in upam, da je vzrok za njihovo relativno redko pojavljanje na odrih nastajanje novega albuma, ki ga po leta 2016 izdanem Sandstorm Chronicles čakamo z, od radioaktivnega sevanja ožganimi in bulastimi, odprtimi rokami.
Avstrijski Fearancy so nadaljevali v death metal ritmih, zvočno pa so popoln zasuk naredili malteški Hemplifier (besedne igre najbrž ni treba podrobneje razlagati), ki so predstavili svojo vizijo, skoraj v celoti inštrumentalnega, stoner metala. Ta ni sicer v ničemer prav očitno odstopala od začrtanih smernic žanra (vključno s pridihom zelenega), so pa Maltežani predstavljali lepo žanrsko popestritev dneva.
Nadaljevali so še eni domači junaki, Morost, ki so poskrbeli za pravi šus progresivnega in melodičnega death metala in uspeli pod oder privabiti lepo število ljudi, nad sabo pa na nebo tudi zlovešče, temne oblake. A vreme je k sreči zdržalo in publika je kljub očitno kompleksnim ritmom in številnim nepričakovanim zasukom, ob slišanem vidno uživala, čeprav so Morost nekajkrat zagodle tehnične težave.
Mali oder so zaključili nizozemski post black metalci Terzij De Horde, ki pa sem jih žal videl premalo, da bi lahko objektivno ocenil odigrano, lahko pa zato več povem o prvih nastopajočih na velikem odru, čeških Stellvris. Čehom na odru poveljuje karizmatična pevka Nicol, ki se je izkazala tudi kot vokalni kameleon, saj se je izkazala tako z obvladovanjem čistih kot grobih vokalov, predvsem suverenim kričečim vokalom. Stellvris so predstavili povsem klasičen metalcore z nekaj djent vložki, s številnimi breakdowni in celo bas dropi. Stellvris so sicer s svojim energičnim pristopom navzočo publiko prepričal, kar sam osebno za njihov glasbeni pristop ne bi ravno dal roke v ogenj, gotovo pa Stellvris v živo precej pomaga tudi zelo dobra, khem, Nicolina pljučna kapaciteta.
Na norijo, ki je sledila, pa publike pod odrom ni moglo pripraviti nič. Avstrijska oz. tirolska thrash/crossover zasedba Insanity Alert je Tolminator zavzela kot tornado in publiko popeljala v pravo thrash ekstazo, saj moshanju in vsesplošni »good friendly violent fun« ni in ni bilo videti konca. Frontmenu Heavy Kevyju je publika jedla iz dlani iz njegovih ust pa so ves čas leteli zabavni dovtopi, neslane šale in zajebancija iz metal stereotipov. Insanity Alert glasbeno sicer res niso ne vem kakšen unikat, saj so stilsko vse povedali že bendi kot so D.R.I., Municipal Waste in S.O.D., a njihovi eno, dve, največ tri minutni thrash punk šusi so v ušesa zlezli kot kakšni Cronenbergovi tatovi teles in publiko za eno uro spremenili v slinaste, nerazmišljijoče, »hive brain« osebke (mišljeno na kar se da dober način – All Mosh/No Brain), ki so pridno in na prvi ukaz ubogali vse Heavy Keavyjeve ukaze po mosh in circle pitih, ki so z odra leteli tudi napisani na kartonih: »Fuck This Shit«, »Let’s Circle Pit« itd. Norija je vrhunec dosegla z zaključnim komadom Run to the Pit, kajpak priredbo Maiden klasike Run to the Hills.
Po visokoktanski dozi thrasha, so imeli post black metalci Ellende res težko nalogo prepričati ljudi, da ostanejo pod odrom, kar jim žal ni uspelo in tudi sam sem njihov nastop izkoristil za okrepčilo z vegi kebabom in pivom. In se z novimi močmi pod oder vrnil za povratek v zgodovino, dobrih sto let nazaj, ko so po tolminskih in okoliških hribih bobneli topovi in odmevale artilerijske salve, v enem najbolj krvavih trenutkov človeške zgodovine. Nemški black metalci Kanonenfieber so namreč spomin in opomin na morijo prve svetovne vojne, v celoti nemška besedila pa temeljijo na izvornih dokumentih in pismih vojakov. Kanonenfieber z bodečimi žicami, vrečami peska, uniformami, brezizraznimi črnimi maskami ter nasnetimi govori cesarja Viljema II. tudi v živo ustvarijo pravo vzdušje, ki so ga zgolj še podkrepili z vrhunsko zvenečim black metalom, stilsko nadgrajenim s številnimi melodičnimi vložki in elementi death metala. Neverjetno atmosfero je še podkrepila bližajoča se nevihta z bliski strel in Kanonenfieber so bili tako ostali v spominu kot eden boljših trenutkov letošnjega Tolminatorja.
Najbrž mednarodno najbolj aktivna domača zasedba, Within Destruction, je imela tako žal smolo, da je igrala ravno med močnim nalivom, ki je precej razredčil publiko. Lepo je videti, kako daleč je prišel bend od svojega prvenca From the Depths izdanega pred dobrim desetletjem. Danes le kot trojka so Within Destruction, kljub maloštevilni publiki, svojo nalogo opravili profesionalno in suvereno, upam pa da naslednjič v boljših vremenskih pogojih.
Dolgo, dolgo je že odkar sem nazadnje videl in se tokrat še enkrat prepričal zakaj je temu tako. Njihov trolovski black folk metal preprosto ni za moja ušesa in ga težko prebavljajo, a sem jim kljub temu rade volje dal priložnost, da me prepričajo v nasprotno. Niso me. Kakor tudi ne njihova fenovska baza, ki je uprizorila kvazi veslanje (beri: sedenje na tleh in veslanje namišljenega čolna), kar je pri Finntroll in žanrsko podobnih bendih že prešlo v standardno navado. Morda pa le postajam star, zadrt, tečen in betežen, kdo bi vedel.
Drugi dan so v velikem stilu zaključile norveške black metal staroste in na Tolminator pripeljale kugo. 1349 je namreč leto, ko je na norveško prišla črna kuga in (podobno kot drugje po Evropi) potamanil 2/3 prebivalstva. Temu primerno 1349 zvenijo temačno in zlobno, kot mora black metal bend pač zveneti. A utrujenost in vremenske nevšečnosti sta očitno naredila svoje in podobno kot Norveška leta 1349 je bila zdesetkana tudi publiko. Ker black metal tipa Gorgoroth in Dark Funeral ni ravno moja šalčka (črnega) čaja, sem se ji kmalu pridružil tudi sam.
Besedilo: Rok Klemše
Fotografije: Sebastijan Videc
