Dan se je začel pestro in zanimivo. Kdo bi si mislil, da bodo prvi na oder stopili Francozi s krizo identitete. Francozi, ki namesto šampanjca, baget in smrdljivega sira goltajo tekilo, tortilje in burite. Jap, Francozi Locomuerte svoj thrash crossover opisujejo kot Chicano Mosh Power, pojejo v španščini in se tudi sicer obnašajo in izgledajo kot kakšna stereotipna mehiška klika v ameriškem zaporu. Kljub rahli zmedenosti pa so Locomuerte pripravili pravo žurko, že ob opoldnevu je bilo pod odrom precej gibanja v mosh in circle pitih, z odra pa je sevala prav nalezljiva energija. Bend pa je dal tudi vse od sebe, kar je kar neverjetno, saj so še nekaj minut pred svojim nastopom v backstageu po eno tedenskem rajanju izgledali precej, no, khm, utrujeni. Super začetek zadnjega dne festivala.
Na drugem odru mi je uspelo dati priložnost le še domači thrash in death metal moči. Najprej Eruption, ki so dobro ogreto publiko uspelo še bolj razgreti. Nike in fantov tako ni spremljala le domača publika, temveč tudi precej tujcev in skupaj so pod odrom hitro zanetili, kar se spodobi za thrash koncert. Good friendly violent fun, seveda. To je še podpihnil Buco, ko je med enim izmed komadov skočil z odra in se tudi sam pridružil circle pitu. Sicer pa, kot vedno, Eruption suvereno, kvalitetno in rušilno. In v odlični luči predstavljen predvsem aktualni album Tellurian Rupture, ki so mu družbo delali tudi starejši komadi.
Potem pa še drugi, meni osebno prav tako omiljeni bend, gorenjski Penitenziagite, ki so se po nekaj letni odsotnosti na odre vrnili ob obletnici On Parole Productions. Na veliko veselje in bilo so še kako pogrešani. Z odra so tako znova zrušili komadi s prvenca Humanity Galore, Penitenziagite pa so dodali še nekaj novega materiala, ki zveni na moč obetavno. Ob dobri zvočni podobi so fantje z odra zares prav grmeli, growl iz Demshjevega grla je znova zvenel prav hudičevo, Mičo (Gonoba) pa se je v bend že popolnoma vklopil in res upam, da se v ozadju pripravlja novi album.
Veliki oder so s svojim monolitnim progresivnim black/death metalom rušilno odprti londonski Damim. Bend vodi vokalist in kitarist Nathanael Underwood, ki je med leti 2016 in 2018 sodelovala s kultnimi Akercocke in z njimi posnel albuma Renaissance in Extremis in vpliv Akerkocke je v Damim močno prisoten. Glasbo benda odlikuje res masiven zvok nizko uglašenih kitar in globokega Nathanaelovega growla, Damim pa meje klasičnega death metala mestoma širijo z nepričakovanimi zasuki in drugimi vložki. Damim so na Tolminatorju predstavljali aktualni EP World Turned Hell, njihovo družbeno kritiko in nihilističen pogled na svet pa fantje povzemajo tudi v svojem merchandiseu, ki unikatno zajema celo strip.
Vse poti vodijo v Rim je znani rek, iz njega pa so na Tolminator prišli klasični grinderji Guineapig. V slabi uri so predstavili klasičen goregrind, ki v ničemer ne odstopa od smernica žanra. Torej veliko polka ritmov, globoke kruleža, začinjenega s pig squeeli, kratki komadi, gnusna besedila. Italijanska trojka je pod oder privabila kar nekaj ljudi, kar za grind bende tipa Guineapig (še bolj pa jasno toaletne Gutalax itd.) postaja že kar običaj in bi bil že vredne kakšne sociološke študije.
Bolj resno in tudi bolj kvalitetno so nastopili nizozemski »Cannibal Corpse«, Severe Torture. Na račun so prišli ljubitelji pravega, old school death metala, saj so Nizozemci pripravili hudičevo dobro, glasno in brutalno predstavo. Brez usmiljenja so Severe Torture slabo uro po prizorišču kotalili glave, potem ko so jih iz teles lepo napolnjenega prizorišča oddvojili z ostrimi rifi in globokim, a razumljivim kruležem pevca Dennisa. Piko na i je predstavljala skladbica Feces for Jesus s prvenca Feasting On Blood. Kako lepo.
Vsega lepega je enkrat konec in letos se tako zaključuje tudi kariera dolgoživih nemških thrasherjev Holy Moses, ki jim že od leta 1981 poveljuje neuničljiva Sabina Classen. Jebenih 37 let, če odštejemo obdobje nedelovanja benda med leti 1994 in 2000! Dosežek, ki se mu lahko le priklonimo in Sabini Classen čestitamo za skoraj štirideset let dolgo kariero, v kateri si je upravičeno prislužila naziv kraljice thrasha. Roko na srce, Holy Moses so z izjemo albumov Finished With the Dogs in The New Machine of Liechenstein ostali v sivem povprečju thrasha in daleč zadaj za sveto četverico nemškega thrasha (Kreator, Sodom, Destruction, Tankard), a kot rečeno, za Sabino vse pohvale in lahko rečem, da je privilegij, da je Tolminator gostil enega zadnjih koncertov Holy Moses. Tudi sicer Sabini kapo dol za energijo, ki jo pri šestdesetih (!) daje na odru, kljub temu, da je bil vokal na trenutke najmanj vprašljiv. A leta in leta in preprosto tudi EMŠO naredijo svoje, kar pa ne spremeni dejstva, da je Sabina s svojim fanti pokazala več energije in srčnosti kot marsikateri mlajši bend. Zbogom in hvala za vse Sabina in Holy Moses!
Povsem drugače je izpadla švicarska dvojica Bolzer, ki je s svojo vizijo black/death metala popeljala v popolnoma druge sfere meditativne in ritualistične glasbe. Bolzer niso bili za vsakega, a prav osupljivo je bilo zopet slišati, kaj vse lahko proizvedeta le dva inštrumenta in v takšni polnosti pokrijeta zvočno sliko, da prav ničesar ne pogrešaš. Odlično.
Žanrsko sorodnih, a bolj primitivnih in prvinskih, kultnih norveških Aura Noir nismo videli in slišali že lep čas, pred slabimi tremi leti so celo prenehali z delovanjem, zato jih je bilo še toliko bolj lepo videti na Tolminatorju. Trojka Aggressor, Apollyon in Blasphemer je v Tolmin pripeljali pravi black thrash šus, ki je najbolj peklensko zažarel s komadi s kultnega prvenca (Destructor, Conqueror). Za nekaj komadov je učinkovito poskrbel tudi Aggressor. Hitro, zlobno, kratko in sladko!
Za slovo od Tolminatorja 2023 so poskrbeli legendarni veterani nemškega thrash, ki so Tolmin zaplinili z bojnimi plini in prikazali vrhunski šov primeren svojemu statusu. Tudi Sodom je podobno kot Aura Noir na odrih videti kar redko, saj igrajo zgolj še izbrane festivalske nastope in jih je bil pravi privilegij in užitek videti na Tolminatorju. Ne bi si sicer nikoli mislil, da so lahko Sodom bend headlinerskega kova, a tokrat so dokazali točno to, saj se je vzdušje na odru in pod odrom iz komada v komad stopnjevalo, nemške staroste s stricem Tomom na čelu pa so kljub štirim desetletjem delovanja dokazali, da še vedeno delujejo na moč mladostno. In podobno je deloval tudi thrash šus, ki je butal z odra, predvsem ko so Sodom zaigrale kultne ubijalce kot so Sodomy and Lust, Agent Orange, M-16, Bombenhagel. Odličen konec odličnega festivala.
Prva edicija Tolminator je kljub začetnim vremenskim nevšečnostim pokazala, da je metal doma v Tolminu in da si tam zasluži svoj, kar po sebi poimenovan, festival. Škoda sicer, da je prvo edicijo obiskalo precej malo ljudi, a vsak (nov) začetek je pač težak. Kljub temu se je za izvrstno izkazala domačnost festivala, dva dobro umeščena odra, manjka morda le še večja in bolj raznolika ponudba »nefestivalskega« merchandisea (sam bi si, kot stari prdec, želel na primer kupiti tudi kakšen cd, če še veste kaj je to, hehe), a to bo že prišlo z večjo prepoznavnostjo festivala. Tolminator po festivalu ne počiva temveč se ukvarja z birokracijo in izborom bendov za prihodnje leto; da bo obisk Tolminatorja 2024 kar obveza pa že kažejo prve potrditve – Primordial, Suffocation, Tankard, Destroyer 666, Gutalax, Harakiri fort he Sky, Gaerea, Sinister, Milking the Goatmachine, Necrot, Dark Insanity.
Besedilo: Rok Klemše
Fotografije: Sebastijan Videc
