Založba: Dissonance Productions
Datum izida: 15. 5. 2020
Produkcija: Tokyo Blade
Dolžina albuma: 55.49 min
Zvrst: Heavy Metal / N.W.O.B.H.M.
Ocena: 8.5/10
Tokyo Blade so še eni veliki veterani klasične ere metala, točneje povedano časov N.W.O.B.H.M. gibanja, ki je vzniknil na prelomu sedemdesetih v osemdeseta. Poklon vodji in kitaristu skupine Andyju Boltonu za njegovo nepopustljivost, zagrizeno neomajnost, predanost in vztrajnost. Krajši uvod je tu nujen, saj so Tokyo Blade pač legende kultnega leska klasičnih dni, ko je bil metal nedolžen otrok, poln sanj in velikih upov. Po dveh studijskih albumih so Tokyo Blade zatavali v popolno artistično praznino in zato vmes tudi dvakrat razpadli. Njihov istoimenski prvenec, izdan leta 1983, in njegov naslednik »Night Of The Blade« (1984) sta kultni klasiki klasičnih dni heavy metal univerzuma, ki sta so-definirali žanr in ju pozna vsakdo, ki da kaj na svoje metalsko pravoverje. No, za tem je skupina utonila v pozabo, saj se je neuspešno preizkušala v različnih žanrskih vodah ter izdajala zelo čudne albume. Tako je seveda pogorela na celi črti. Takoj, ko je žrtvovala svoj pravi logotip v zameno za neizrazne oblikovne zmazke, ki so ga nedostojno nadomeščali, je postalo jasno, da duša in srce nista več iskreni in da se skupina koncizno peha le za željo po komercialnem uspehu. No, Tokyo Blade so pričeli prihajati k sebi šele v zadnji dekadi, se pravi tam od leta 2010 dalje, in pravi priključek s koreninami končno našli z albumoma »Thousand Men Strong« (2011) in »Unbroken« (2018). Sploh slednji je več kot dostojen naslednik zapuščine klasičnih dni delovanja skupine.
Zanimivo je, da je današnja Tokyo Blade postava pravzaprav iz časov albuma »Night of the Blade«, pri čemer je Alan Marsh pel na prvencu in potem izpustil album »Night of the Blade« ter vse njegove naslednike, da bi se znova za krajši čas priključil, prvič leta 1995. Pravzaprav je na albumu »Dark Revolution« ohranjen in zadržan duh časa osemdesetih, le da so se Tokyo Blade s časovnim plovilom premaknili za slabih 40 let iz preteklosti v sedanjost. Štirideset? Vraga, kako leti čas.
Takoj povem, da Marsh še vedno izvrstno prepeva. Njegov, recimo temu »zgornji vokalni register«, ki je razvit na izvrstnem »head voice« pristopu, deluje za njegova leta še vedno impulzivno, prodorno, naježeno, ultra-muzikalno in popadljivo. Kot zahteva energija, ki tudi na novem albumu išče hvaležni priključek s prvo polovico osemdesetih. Komadi so zanimivo, v osnovi zelo preprosto konfigurirani in dostavljajo visoko nalezljiv muzikalni izplen, saj se gibljejo skoraj vsakokrat v liniji A mol – G dur – F dur in variacijah na to temo, ki pa jih seveda ne ostane prav mnogo. Fraze so podložene z naježenimi bobnarskimi klofutami, ki poznajo le absolutni galop. Predstavljajte si kombinacijo zgodnjih Saxon rifov tja do vključno »Denim And Leather« in Judas Priest fraz iz obdobja albuma »Screaming for Vengeance« (1982), ki pa so že kar paranoično obteženi z okraski, speljanimi v tercetnih harmonijah, kar je sicer zaščitna znamka N.W.O.B.H.M. tradicionalnosti. Vsekakor so mid-eight pasaže tu in v njih klasične solaže. Torej, ko primerjaš Toyko Blade z zgodnjimi Iron Maiden, so slednji že pravi »progresivni« komplikatorji.
»Dark Revolution« gre v ušesa hipoma. V tem oziru učinkuje hipnotično, kot sveže hrustljava žemljica. Zgrabi takoj. Širne energije, oktanske voltaže, nesramnosti, porogljivega pohujšanja in okultnih vraž mu nikakor ne primanjkuje. Nekoliko pa bolšči v ospredje spoznanje, da je od predhodnika »Unbroken« le minilo samo dve leti in da album zato ne deluje več tako sveže, navdahnjeno in izzivalno kot predhodnik. Veliko skladb je spisanih in aranžiranih v podobnem ključu, čeprav so odigrane z izredno srčnostjo in gorečim žarom, kar šteje! To se čuti preko albuma in to velja tudi za Alana Marsha, ki s svojim prevzetnim vokalom vdihne točkam dušo. Vseeno so skladbe aranžirane tako, da so vse po vrsti precej dolge, in album izmeri v dolžino skoraj »debelih« 56 minut, kar je za album tovrstne žanrske avre seveda znatno preveč. Zadoščalo bi manj kot 40 minut. Težko je iskati vrhunce. Komadi stojijo enakovredno, osebno pa naj izpostavim Perfect Enemy, pri čemer tokrat končno razsodbo o tem prepuščam vam.
Kot povedano … Bend je naposled osedlal svojega jeklenega pegaza kot se šika, našel priključek s koreninami in »Dark Revolution« je pravoverno nadaljevanje starošolske recepture, podane na predhodniku, kar pomeni, da je skupina aktualno estetiko komponiranja smiselno vezala na svoje korenine prvih dveh albumov. Zato je »Dark Revolution« smelo nadaljevanje najboljših časov skupine. Posodobljen za leto 2020, se pravi aktualiziran. Produkcija zadržuje všečno živost in izredno kompaktnost. Komadi klofutajo drug za drugim in na albumu ni ene same samcate točke, ki bi slučajno nagovarjala baladno. Samo brezkompromisni juriš čez drn in strn. Ljubitelji časov N.W.O.B.H.M. bodo po »Unbroken« (znova) navdušeni, saj so Tokyo Blade z »Dark Revolution« uspešno poplačali še enega izmed kopice dolgov do svojih ljubiteljev, ki so skozi leta upravičeno obupovali nad čakanjem skupine, da vzpostavi kontakt s svojo ero delovanja prve polovice osemdesetih. Dobrodošli še enkrat (znova) doma, fantje!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Story of a Nobody (05:08)
2. Burning Rain (05:56)
3. Dark Revolution (05:07)
4. The Fastest Gun in Town (04:16)
5. Truth Is a Hunter (04:51)
6. Crack in the Glass (05:04)
7. Perfect Enemy (05:09)
8. See You Down in Hell (04:46)
9. The Lights of Soho (04:34)
10. Not Lay Down and Die (05:28)
11. Voices of the Damned (05:26)
Zasedba:
Alan Marsh – vokal
Andy Boulton – kitara
John Wiggins – kitara
Andy Wrighton – bas kitara
Steve Pierce – bobni
