Založba: White Knight Records
Datum izida: 4. 3. 2022
Produkcija: Peter Jones
Dolžina albuma: 56.36 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.0/10
“A Song of Spring” je sedmi studijski album angleškega neoprogrockovskega ‘one man banda’ Tiger Moth Tales. Slednjega uteleša slepi glasbeni fenomen Peter Jones, ki ni samo odličen pevec, temveč tudi navdušujoč multi-inštrumentalist, saj poleg petja na svojih ploščah skoraj vedno odigra tudi vse inštrumente in napiše levji delež besedil.
“A Song of Spring” je nadaljevanje Jonesovega/Tiger Moth Tales albuma iz leta 2017, ki se je imenoval “The Depths of Winter”. Slednji je bil zaznamovan z zimskimi temami in z nekoliko bolj melanholičnim in temačnim vzdušjem kot je to običajno za Jonesovo glasbo, medtem ko je “A Song of Spring” zaznamovan s precej bolj optimistično spomladansko atmosfero, čeprav določene skladbe zaznamuje tudi melanholična ambientalna narava.
Velikemu ljubitelju simfoničnega progresivnega rocka, ki je nekaj let nazaj postal klaviaturist legendarne skupine Camel, medtem ko od nedavnega igra tudi pri zasedbi Francis Dunnery’s It Bites, je z “A Song of Spring” vnovič ustvaril poslastico za vse ljubitelje starošolskega progresivnega rocka pod močnim vplivom Genesis in Camel ter mimogrede na določenih kompozicijah vnesel še nekoliko več elementov folka, svetovnega glasbe in jazz rock fusiona, slednje predvsem na račun večje vsebnosti saksofona. Na klaviaturah in pri pisanju besedil je na določenih stvaritvah Petru pomagal John Holden, ki je tudi oblikoval naslovnico “A Song of Spring”, medtem ko je na kompoziciji “The Light” kitarsko solažo prispeval nihče drug kot kultni kitarist Andy Latimer iz skupine Camel.
Veseljaški “Spring Fever” s svojim sproščenim vzdušjem in hitrim tempom odpre album na skrajno razigran način, medtem ko razposajene saksofonske pasaže poskrbijo, da vse skupaj preveč ne spominja na klasične Genesis. Jonesov žametni in obenem melodramatični vokal prek odličnega refrena poskrbi za znaten delež melodičnosti. Preden je skočil v svet svoje najljubše glasbene zvrsti, se pravi progresivnega rocka, se je Jones udejstvoval tudi v svetu pop rocka, tako, da poleg tradicionalnih, eksperimentalnih in kompleksnih progrockovskih vrlin, poseduje tudi izjemen smisel za ustvarjanje melodičnih aranžmajev in nalezljiv refrenov.
Skladba “Forester”, ki vsebuje vedre piščalne aranžmaje, je zaznamovana s pastoralno-nostalgičnim, na trenutke že skorajda mističnim in srednjeveškim vzdušjem. Orkestralni aranžmaji so odigrani na izjemni ravni, medtem ko briljantna kitarska solaža izpade še toliko bolj osupljivo glede na to, da Peter zaradi slepote igra ta inštrument na povsem specifičen način. “Dance Till Death” je precej bolj mračnjaško naravnana stvaritev, ki zaradi tega precej odstopa od siceršnje ambientalne podobe tega albuma. Refren izpade skorajda strašljivo, medtem ko bi se inštrumentalna podlaga dobro podala v kakšno filmsko grozljivko. Verjetno bi bila ta mračna epopeja všeč tudi članom Genesis, saj, z izjemo saksofonskih vložkov, nekoliko spominja na njihovo ustvarjalno obdobje med letoma 1976 in 1977.
“Holi” je relativno kratka, a imenitna stvaritev, ki na račun raznovrstnih tolkal in piščali, vsebuje tudi nekaj vplivov svetovne glasbe, predvsem glasbe iz arabskega in indijskega sveta, kar pomeni, da bi jo verjetno požegnal tudi Peter Gabriel, eden izmed Jonesovih osrednjih pevskih vzornikov. “The Goddess and the Green Man” se odpre kot dokaj preprosta balada z elementi simfoproga in folk rocka, ki v besedilu črpa iz klasične keltske in anglosaksonske folklore o božanskih zaščitnicah narave in zelenih možeh. Artrockovski podvig “Mad March Hare” na račun svojega vedrega refrena, epskih večglasij in jazzovskih pasaž na saksofonu spada med najbolj zanimive dosežke na “A Song of Spring”. Obenem je ena izmed redkih skladb na albumu, ki vsebuje tudi nekaj humoresknih trenutkov katerih je bilo precej več na Petrovih preteklih dosežkih.
Melodramatični ep “Rapa Nui”, imenu skladbe primerno, ambientalno spominja na vožnjo lesenega čolna sredi razburkanih valov proti še dandanes skrivnostnemu otoku s slovitimi kamnitimi glavami. O tem pripoveduje tudi njegovo besedilo, ki govori o prihodu prvih naseljencev Velikonočnega otoka. Vrhunec te izjemne kompozicije nastane na sredini, ko nastopi orkestralno usmerjena inštrumentalna sekcija. Slednja bi lahko bila tudi filmska podlaga kakšnega filmskega spektakla. Kljub vsej njegovi multi-inštrumentalni briljantnosti, je Petrov odlični vokal tisti, ki skladbam na albumu vnese dušo in večino izmed njih prelevi v prave mojstrovine.
Med tovrstne dosežke, ki si zaslužijo najvišjo oceno, zagotovo spada epski in izjemno pozitivistični finale “The Light” na katerem gostuje Petrov ‘šef’ iz skupine Camel, se pravi prej omenjeni Andy Latimer, s svojo prepoznavno kitarsko solažo ob kateri se bodo obliznili vsi ‘progoljubci’. Ta briljantna kompozicija vsebuje vse elemente pravega Tiger Moth Tales antema. Brez dvoma bo postala reden del Petrovih koncertnih nastopov. Izvrstno izpade tudi inštrumentalna bonus skladba “Maytime”, ki je od vseh skladb na albumu najbolj usmerjena v jazz rock fusion, ter odseva Petrov izjemen smisel za ritmično razgibanost in aranžersko raznovrstnost s številnimi melodičnimi poudarki.
Kdor je od glasbenega fenomena kakršen je Peter Jones pričakoval kaj manj kot novo mojstrovino se je popolnoma uštel, saj je “A Song of Spring”, njegov najnovejši dosežek pod imenom Tiger Moth Tales, prava uživancija za stare in mlade ljubitelje progresivnega rocka. Ta s pozitivistično energijo zabeljen album je najboljši dokaz, da po še tako katastrofalnem obdobju zadnjih dveh let ‘spomlad vselej prežene zimo’. “A Song of Spring” kar razganja od optimizma in upajmo, da bo Peter nekaj tega optimizma prelil tudi na vse tiste eksperimentalne, inovativne in nekorporativne glasbene izvajalce, ki sta jih zadnji dve leti nenehnih globalne kriz ustvarjalno popolnoma blokirali ali jih usmerili na napačno pot.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Spring Fever (6:52)
2. Forester (7:51)
3. Dance ’til Death (10:20)
4. Holi (2:46)
5. The Goddess and the Green Man (2:39)
6. Mad March Hare (4:00)
7. Rapa Nui (7:34)
8. Light (15:25)
Glasbeniki:
Peter Jones – vokal, klaviature, programiranje bobnov, kitare, klarinet, snemalnik, ukulele, tolkala
Posebni gost:
Andy Latimer (Camel) – kitarska solaža na skladbi št. 15
