Založba: BMG
Datum izida: 12. 3. 2021
Produkcija: Luke Morley
Dolžina albuma: 48.27 min
Zvrst: Hard Rock
Ocena: 9.5/10
Thunder so britanska hard rock zasedba, večkrat krepostno podkovana z vzmetnicami bluesa, ki kljubuje na sceni od leta 1989 dalje. Z izjemo premora med letoma 2009 in 2011 je bend na sceni vseskozi prisoten z studijskimi albumi. Terraplane so v januarju 1989 razpadli, ali točneje prešli v Thunder. Z njimi je bil od samega začetka mož po imenu Andy Taylor, ki pomeni v svetu rock univerzuma mnogo več, kot le to, da je bil del zlate postave Duran Duran. V tem času se je nahajal tudi v izvrstni producentski formi in poskrbel prvega in drugega Thunder albuma, ki sta ostala do danes najbolj uspešna. Taisti Andy Taylor, pa je leta 1987 izdal album zanimivega imena. »Thunder«. Grmoglasen in gromovno briljanten album.
Prevrtimo za 32 let. Naprej. V sedanjost. Glave so osivele in lasišča postala redkeje porasla, pa vendar delujejo Thunder pravzaprav v identični postavi, kot leta 1989. Z izjemo basista Chrisa Childsa, ki se je ekipi pridružil leta 1996. In ta bend je vedno imel veliko za povedati. Tudi tokrat ni nič drugače. Odštevši kompilacijsko zbirko na novo odigranih klasik kariere z naslovom »Please Remain Seated« (2019), je najnovejši album »All the Right Nosies« skupno dvanajsti studijski album skupine.
Štiri letna časovna oddaljenost od predhodnika »Rip it Up« in krajša romantična avantura po najvidnejših trenutkih kariere z novo kompilacijo, sta faktorja ki sta prispevala levji delež k briljanci novega izdelka. Thunder so se namreč predstavili na novem albumu znova kot ekipa, ki še zdaleč ni rekla zadnje in kot namiguje novi album, še vedno zna in zmore tolči po vseh cilindrih mašine turbo-dizelskega pogona ter tako sprožati visoko plamteč oktanski vrtiljak potentno izpovednega rock’n’rolla.
»All th Right Nosies« nosi ves unikatni karakter ki stoji za besedo Thunder. Je izjemno pronicljiv dosežek, ki ga krasi enajsti močnih in jedrnato izklesanih točk, album pa kot celota, razvija silno barvito in dinamično avanturo kemično visoko učinkujoče sinteze novih, iskrivih in pečatnih »potegavščin«. Dinamita ne primanjkuje. Kljub konkretni kilometrini in zrelosti, se stroj še zdaleč ni upehal. Prej nasprotno. Skupina svojo rockovsko paradigmo, mojstrsko vpeto in navdahnjeno nad prvinami white blues buma s konca šestdesetih, s kljubovalno modrostjo, kvečjemu zrelostno intenzivira. Poglablja. Še vedno širi, če ne kar razširja.
Tu je torej znova vsa tipska Thunder izpoved. Tiste pobalinske, dražljive in šegave, kjer se bohoti nekaj resnično pronicljivih fraz najbolj prvinske rock’n’roll branže, kot je to takoj v otvoritveni Last One Out to Turn Off the Lights, ki se ji z lahkoto pridružuje Don’t Forget To Live Before You Die, pri čemer ne veš katera poseduje bolj poleten in potenten rif. Uvodni rušilec z nalezljivim refrenskim napevom, ki govori o zablodi imenovani Brexit, nadgradi v trdozvočnem izplenu naslednja Destruction. Gre za izrazito mračno točko in obenem tudi enega najtrših komadov, ki so ga Thunder spisali v karieri. V skladu s sporočilom v katerem poteka bitka individuuma z notranjimi demoni in depresijo. Iz enega od verzov te skladbe je izpeljan naslov albuma. Tretja Smoking Gun prinaša skokovit odklon v nedrja southern rock koketiranja, žmohtni žvenket akustike pa prikaže mehko plat skupine. Skladba je odigrana intenzivno in velja za eno najbolj grabežljivih. Prav zavoljo izjemno poudarjenih kontrastov. Luke Morley kraljuje v tankočutni solaži preko vah–vah efekta, kar v korelaciji z akustičnimi zvočnimi pastelami, kreira teatralni vrhunec.
Šegavo plat albuma oziroma tisto po čemer slovijo pravi britanski kovači črnega humorja dostavlja Going To Sin City, ki nosi tudi mimobežni ščepec glam momenta. Pobalinski strici namreč menijo, da bodo ostali lovci na mladenke celo večnost. Norčijam in pronicljivo cinični zafrkljivosti se ne izmuzneta v nadaljevanju niti Young Man, ki dolguje v vodilni frazi zahvalo T.Rex klasiki Children of the Revolution, in pa You’re Gonna Be My Girl. V I’ll Be the One pričarajo fantje tesnobo in melanholijo, čemur se približa St. George’s Day z vpetimi godalnimi aranžmaji. Slednja je znova družbeno kritična in prisoli nekaj pikrih netoleranci do imigrantov. Vrhunec šegavosti pa dostavi sklepna She’s A Millionairess, rock’n’roll klasika srednje hitrega tempa, podprta s »honky tonk« pianom ob kateri boste dokončno pozabili, da živimo življenje v neki namišljeni pandemiji. Prestavila vas bo naravnost na brezkončni žur! Force of Nature brije norca iz Donalda Trumpa, dolguje pa nekaj navdiha v svoji »drive« kinetiki starim dobrim Led Zeppelin, pri čemer poseduje mid-eight pasaža eno najbolj slikovitih in briljantno scopranih modulacij.
Vsekakor komadi ne bi bili tako barviti, živahni, če ne kar živopisani, brez Dannyja Bowesa, ki na novem albumu enkrat več dokazuje, da Thunder brez njega preprosto ni. Ob Morleyevih izjemnih solažah in mastnem fraziranju ki temelji na Les Paul in Flyin’ V erotiki, je prav Bowes bistveni gradnik, ki daje s svojim prepoznavnim vokalnim leskom skladbam edinstveno karakterno etiketo. Briljantno se vživlja v sleherno situacijo, ki jo veleva sporočilo poezije. Morley je na tem albumu neverjetno duhovit. Neprenehoma. Kup okraskov, vložkov, domislic, ki niso prazne marnje, pač pa pretkano vpeti prebliski, ki bogatijo jasno in močno identiteto enajstih novih točk. Kup je fines, kup filigranskih trikov, tako da je kakovost »All the Right Noises« z lahkoto primerljiva s fascinantnim »Wonder Days« (2015). Morley kraljuje v solažah, V njih je pretanjen, mehak, filigranski in zelo racionalen z razmeščanjem tonov, ki pa vsak zase »ogromno« povedo. Užitek je poslušati njegovo igranje. Bend je poskrbel tudi za briljantno kombiniranje Bowesovih napevov z ženskimi vokalnimi harmonijami. A vse te erotične hardorckerske in bluesy ekstravagance in trdovratne potence ne bi bilo brez intenzivne ritmične kinetike, globine in vse prostorne debeline, ki jo generira relacija Harry James/Chris Childs. Album produkcijsko briljantno opažan. Od glave do pete. Ne moreš mu nič dodati, nič odvzeti.
Ne glede na to, da je za skupino več kot 30 letna kariera, da je pred nami tako rekoč 13. studijski album, se čuti, da Thunder še zdaleč niso rekli zadnje besede. V teh zrelih fantih je še tako veliko duhovite iskrivosti, ko komponirajo tako elementarno srčen in iskren rock’n’roll ter segajo z njim do vsega bistva pravega žura. Kemija kvinteta je, kljub socialnemu distanciranju, v katerega nas silijo, ostala, vsaj po zvoku, povsem intaktna. Idejna pronicljivost, pa kot povedano, nagovarja s takšno prepričljivostjo, da gre v oziru »All the Right Noises«, za enega najboljših albumov Thunder kariere.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Last One Out Turn Off The Lights
2. Destruction
3. The Smoking Gun
4. Going To Sin City
5. Don’t Forget To Live Before You Die
6. I’ll Be The One
7. Young Man
8. You’re Gonna Be My Girl
9. St George’s Day
10. Force Of Nature
11. She’s A Millionairess
Zasedba:
Daniel Bowes – vokal
Luke Morley – kitara, klaviature, mandolina, orglice, ‘voice box’, spremljevalni vokal
Ben Mathews – kitara, klaviature
Chris Childs – bas kitara
Harry James – bobni, tolkala
Gostujoči glasbeniki:
Andrew Griffiths – pihala
Beth Blade – spremljevalni vokal
Carly Greene – spremljevalni vokal
Julie “The Duchess” Maguire – spremljevalni vokal
Katy Burgess – spremljevalni vokal
The Bryden Quartet:
Katy Rowe – godala
Sue Lord – godala
Niamh Ferris – godala
Emma Bryden – godala
Sam Tanner – klaviature, spremljevalni vokal
Izjemen band, ki bi si zaslužil biti veliko večji. Videl sem jih kar nekajkrat, ampak vedno na festivalih, bodisi BYH ali ROA, želel pa bi jih videti na headlinerskem koncertu. Preprosto zato, ker mi je festivalskih 55 minut premalo. Vedno bi šeeee. Ampak se mi zdi, da žal skoraj nikoli ne pridejo blizu našim koncem.
Sem pa bil dolgo nazaj izjemno vesel, da sem jih imel priložnost gledati na njihovem predzadnjem nastopu sploh, preden so band razpustili. Bilo je to julija 2009, na Rock of Ages. Po tistem so imeli samo še en nastop v Londonu. No, seveda, dokler se niso spet aktivirali. 🙂
He he… kot kaže sva svoje dni obiskovala popolnoma iste festivale 🙂 Upam da se ti dnevi kdj povrnejo. Jaz sem jih ujel mislim da leta 2016 oziroma 2017 na enem od ROA festivalov. Wow – 2009…. a je bila takrat zunaj plata “Bang”? Mislim da so imeli takrat na klubski turneji vknjižen tudi nastop v Salzburgu, samo je potem vse skupaj odpadlo. Tko da ja, jaz sem jih ujel šele mnogo kasneje na odru. Dobro da obstajajo takšni festivali v Nemčiji, ki se jih da z avtom iz Slovenije, doseči. Jaz nikdar nisem prisegal na potovanja z letali na koncerte al pa da bi se z busi fijakal … vedno mi je bil največji užitek, ko sem se moral sam prebijat z avtom do destinacij po Evropi in to 99% brez navigacijskih naprav in pametnih telefonov. Vem da smo si z navigacijo pomagali le na nekaj dnevnem roadtripu po Romuniji in Bolgariji 2009, ko smo “lovili” eksotične destinacije takratnih Faith No More koncertov. 🙂
Ah, saj niso bili 2009 nič drugačni, Danny je bil že takrat čisto siv. Razlika je bila samo v tem, da so igrali Love Walked In (ja, 2017 sem bil tudi na ROA) 🙂
Jaz sem tudi večinoma potoval z avtom, z letalom sem šel samo 2x, 2018 v London na Def Leppard in 2014 v Bruselj na Blackberry Smoke. No, pa čaka me še zaradi korone prestavljeni Queen v Anwerpnu. Vse drugo pa avto.
Kapo dol. Za tole morva enkrat skup kak pir al pa dva spit 😀 Malo nas je takšnih “manijakov”,,, u bistvu jih jaz skoraj ne poznam, oziroma tiste ki jih, so se itak z menoj vozili, al pa jaz z njimi, kar pomeni ene pet ljudi 😀
Z veseljem, saj menda bo kmalu konec te norije in se vidimo na prevem koncertu v LJ.
Ja, ni nas veliko manijakov, jaz sem s frendom začel v devetdesetih, včasih se nama je pridružil še tretji frend, zadnjih nekaj let pa sem začel voditi sinova naokrog, dokler še hočeta z mano, potem bo pa najbrž konec.