Založba: Freya Records
Datum izida: 5. 3. 2021
Produkcija: Tom Tee
Dolžina albuma: 54.04 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 8.5/10
Ob besedi Thorium je zaželen krajši uvod. Ne, to pot ne gre za kemijski element torij, pač pa še za eno relativno novo belgijsko heavy metalsko skupino, ki je svoj studijski prvenec istega naziva izdala leta 2018. Reč niti ne bi bila tako zanimiva, v kolikor za njo ne bi stali trije nekdanji člani belgijskih heavymetalskih legend Ostrogoth, ki so: kitarista Dario Frodo in Tom Tee ter basist Stripe. Mimogrede, Ostrogoth ostajajo aktivni in so po letu 2017 obnovili svojo postavo z novimi člani. Malo prej naštetim trem glasbenikom se je na poziciji pevca priključil izvrstni nizozemski kričač David Marcelis, znan po sodelovanju v zasedbah Lord Volture in Black Knight, medtem ko je bobnarsko utrdbo zavzel Louis Van der Linden (23 Acez).
Prvenec skupine »Thorium« (2018) je dvignil veliko prahu zlasti v državah Beneluksa, Nemčije, kar je bilo pričakovano, opozorili pa so Thorium z njim zelo uspešno tudi na tleh Velike Britanije. Drugi studijski album »Empires in the Sun« je zmagovito nadaljevanje prvenca. Thorium ostajajo tudi na njem v svoji zabetonirani slogovni špuri, ki jemlje najboljše iz tradicije stare šole metala, točneje N.W.O.B.H:M gibanja, pa tudi stare okostenele forme ameriškega speed metala. Thorium so, glede na baročno okrašene metalske neo-klasiciste Iron Mask, ali strašljivi ultra-hitrostni teater kakšnih rojakov Evil Invaders, vsekakor svoja zgodba. Ob tem, da brezsramno razkazujejo ostro zobno sklenino pajdašenja s staro šolo metala, polagajo Thorium tudi veliko pozornosti na implantacijo bombastike in pompa. A je to odlično uravnovešeno s strupeno udarnim pohujšanjem hitrostnega kitarskega fraziranja, ki je skoraj po pravilu vsevprek pretrzano s kitarskimi okraski postavljenimi v terce. Tradicija. Drugače ne gre in drugače niti ne sme biti.
Naslovna skladba albuma predstavlja absolutni približek tradicionalnemu N.W.O.B.H.M. maševanju, kar hkrati tudi potrjuje zakaj sta oba kitarista lahko igrala v Ostrogoth, vendar pa je album, kot celota znatno bolj velikopotezno začrtan. Še posebej, ko trči poslušalec ob skoraj dvajset minutno epsko suito 1302 zgrajeno iz treh delov. Če bi bili Thorium skupina, ki je začela kariero v zgodnjih osemdesetih, bi danes veljali za kultne legende metala. A tovrstnih skupin revitalizma danes mrgoli na planetu. Večina teh se pohvali z izrednimi kvalitetami. Tako komponističnimi, kot zlasti tehnično izpiljenostjo, ko gre za eksekucijo materiala. Žal jim ni usojeno uživati v slavi svojih vzornikov, ki so svoje povedali v osemdesetih.
Nemara zmoti na albumu nekoliko le nepričakovana odločitev skupine, da zaključi skladbo The Old Generation s »fade out-om«, sicer ne gre iskati dlake v jajcu. Uvodna fraza Winterfall spominja mimobežno na Queensryche frazo v Breaking the Silence. Čeprav se komad navdihuje po stari šoli ameriškega speed metala (v glavo vskočijo ob omenjenih Queensryche mdr. Vicious Rumors, pa tudi Crimson Glory), še vedno razvija po svojih tirnicah. Skupina je za 20 minutno epsko suito integrirala k sodelovanju serijo glasbenikov, ki so prispevali vokalne napeve s katerimi so Thorium harmonizirali vodilni vokal Marcelisa. Zadeva ne bi bila niti izpostavljena v tekstu, v kolikor pri tih zborovskih napevih ne bi sodelovala mdr. Anthony Arjen Lucassen (Ayreon) in Joe Van Audenhove iz zasedbe Evil Invaders.
»Empiress in the Sun« je ambiciozen album kvinteta, ki je željan dokazovanja. Željan odrskih eksplozij, ki pa so trenutno prepovedane. Zato pristopa na novem albumu, kot krvoželjna beštija, ki je pravkar potrgala okove, da prinese človeštvu vsesplošni kaos in apokaliptično uničenje. Ne glede na to, da so Thorium tradicionalno zapisani pogrevanju obrti stare šole metala, pristopajo do vsega česar se lotevajo z neverjetno srčno predanostjo, s katero presegajo sleherno opazko generičnosti, ali utapljanju v klišejih, ki bi lahko poslušalca odbilo od poslušanja albuma. »Empires in the Sun«, ki zgrabi hipoma za goltanec, preseneča v razgibanosti aranžmajev in idej, fascinira v odlični kemiji, ki funkcionira v kvintetu, pa tudi v velikopoteznosti, kot jo nebrzdano izkazuje izvrstni in navdušujoči sklepni ep. Gre za album in skupino, ki ju morate obvezno preveriti vsi tisti, ki ste privrženci pridobitev stare šole metala, ne glede na geografski položaj evolucije metala (Severna Amerika, Evropa), kot tudi vsi power metalci in ljubitelji prodorne in prepričljive nevihte revitalizma, ki jo sicer pooseblja fascinantni bataljon skupin nove generacije na globalni ravni. Ne. Metal je še vedno tu, in tu bo tudi ostal.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Dreams of Empire (00:53)
2. Exquisite (03:52)
3. Powder and Arms II (03:08)
4. Where Do We Go (03:54)
5. More Than Meets The Eye (04:42)
6. Empires in the Sun (05:12)
7. The Old Generation (04:44)
8. Winterfall (05:15)
9. Itchin’ and Achin’ (03:18)
10. 1302: The Minstrel [part I] (02:09)
11. 1302: The Golden Shadow (13:02)
12. 1302: The Minstrel [part II] (02:15)
Zasedba:
David Marcelis – vokal
Tom Tee – električne, akustične in klasične kitare
Dario Frodo – kitara
Kurk “Stripe” Lawless – bas kitara
Louis Van der Linden – bobni & tolkala
Sodelujoči glasbeniki:
Arjen Anthony Lucassen – vokalna spremljava
Benny ‘Zors’ Willaert – vokalna spremljava
Joe ‘Evil Invaders’ Van Audenhove – vokalna spremljava
Anneleen Olbrechts – vokal, vokalna spremljava
