Thin Lizzy – na plesu v mesečini, a z velikim dolgom (2008)

Lokacija: Dunaj / Arena / Avstrija
Datum: sreda, 08.10.2008

Oktober 2008! Thin Lizzy se odpravljajo na evropsko turnejo z Uriah Heep in vendar nastopijo pred tem še na štirih koncertih brez Uriah Heep. Med njimi je tudi nastop napovedan na Dunaju, za Slovence med vsemi potrjenimi lokacijami, cenovno najsprejemljivejša varianta za obisk koncerta.

Danes Thin Lizzy nikakor niso tisti Thin Lizzy, ki so v zlatih časih druge polovice sedemdesetih osvojili srca rockerjev. V zasedbi ni Phila Lynotta. Torej manjka srce in duša skupine. Med preostalimi ruševinami nekdanje zasedbe, pa najbolj odmeva ime Scott Gorham, ki je kitarist kateri se je skupini priključil izmed vseh, ki danes tvorijo zasedbo, k Lynottu in kompaniji najprej, to je na ploščo “Night Life” (1974). Kitarist in vokalist John Sykes (Badlands, Blue Murder, Tygers Of Pan Tang, Whitesnake) je za las ujel priključek k Thin Lizzy, ko se je zapisal na plošči “Thunder And Lightning” (1983). Bobne pri Lizzy lušči danes eden najhrupnejših bobnarjev na Zemlji. To je Tommy Aldridge, ki danes deluje po principu nekakšne plavajoče licence za pomoč skupinam brez bobnarja na turnejah. Nekakšne usodne povezanosti šahovskih rokad današnjih Thin Lizzy z Whitesnake, ne obeležuje le Tommy Aldridge, pač pa tudi Sykes in ne nazadnje tudi odhod Marca Mendoze iz Thin Lizzy lanskega leta, ki ga je v zasedbi po novem nadomestil Francesco DiCosmo, kratkohlačnik z italijanskim poreklom.

DEALER: 20.30-21.30
Dunajsko Areno so nekje ob pol devetih zvečer pričeli ogrevati lokalni matadorji Dealer. Kvartet dveh kitar je ponudil izkustvo mešanice umazanega hard rocka, tršega riffovskega prijema, kar je seveda diktirala značajska lastnost postave skupine z vsebnostjo dveh kitar. Predstavljajte si udarne in jedrnato kratke štikle, ki plujejo v osnovi na rock n’ roll drive-u in se jih oprijemlje predznak umazanosti Rolling Stones, celo Ramones. K temu dodaš še kanček Motorhead, sploh po ritmičnem rožljanju Rickenbeckerja, tuja pa mu niso niti sprehajanja v blues vodah. Torej rock n’roll drive z jasnim dotikom namerne razglašenosti. Dealer so dobili veliko časa, da se izkažejo pred publiko. Igrali so kar eno uro. Glede na to da so domačini, so bili sprejeti s strani množice z odprtimi rokami. Tudi za nas “laične in mimoidoče” , so bili presenetljivo zanimivi, glede na splošno apatičnost in bledo naravo avstrijskih skupin, ki se skušajo v rocku. Zvočna slika, ki ni bila optimalna, s slabše slišnim vokalom, niti ni tako motila, glede na punkoidni akcent skupine. Vendar ni šlo brez mimostrelov kljub temu. Pevec/bas kitarist je kar nekajkrat udaril mimo za pol tona na bas kitari in tega vsega hudega vajena ušesa pač niso zmogla preslišati. Sicer pa silno hvaležen nastop prepričljive doze rock n’ rolla, ki sledi izročilu zgoraj opisanih zasedb. Torej ura čakanja na Thin Lizzy se je obrnila naokrog lažje, kot smo pričakovali.

THIN LIZZY: 22.15 – 23.35
Roadieji so neverjetno hitro pripravili oder za legende. Lahko bi nastopili natanko ob 21. uri in 45. minut. A se to ni zgodilo. Pustili so nas čakati. Pol ure. In neverjetno. Arena se je znatno napolnila in v prvih vrstah so se ljudje kar stiskali. Presenetljivo. Vendar je bilo v publiki slišati tudi pravoverne rockerje, ki so se pripeljali iz Madžarske, Slovaške in Hrvaške. Ti so med nastopom Thin Lizzy seveda izstopajoče noreli s skupino.

Ura se obrne v trenutek ko priskakljajo na oder fantje. Publika vzroji! Ne morem dojeti. Ljudje niso pozabili na Thin Lizzy. Luči se prižgejo , možje odprejo koncert z elementarnim riffom rock n’ rolla, pravcato mini definicijo poante rock glasbe. Jailbreak!

Pa raziščimo še pojave na odru z bolj “podkožnim” pristopom. Trije pobje obstoječe zasedbe so prehodili dolgo glasbeno pot na odru in sodijo med definitivne legende. Začnimo pri Johnu Sykesu. Sykes je v Thin Lizzy prevzel vlogo vokala, kar je nekaj najmanj hvaležnega, kar se ti lahko pripeti. Izguba Lynotta za Thin Lizzy namreč ni nič manjša, kot npr. v primeru Motorhead, če bi ti ostali ti brez Lemmyja. Kdo bi nadomestil Lemmyja? Kakšna ideja? Misija nemogoče. No tudi pri Thin Lizzy močno diši po temu. Vendar Sykes nekako komaj dostojno vleče barvo glasu v smernicah slavnega pokojnega buddyja, se trudi nosljati in se trudi biti umazan. Vprašanje pa je, če tak povprečni način in povprečni končni učinek, ne bi uspeval prav vsakemu mimoidočemu, ki ga srečaš na ulici. Sykes je danes vnesel v Thin Lizzy dotik blišča, česar ga je v letih službovanja v Whitesnake naučil seveda David Coverdale. Sykesu silno gode takšen slog in kot tak se tako tudi vede na odru. Mož je odlično ohranjen, njegovi lasje barvnih odtenkov Borisa Beckerja so še vedno gosti, poseduje vitek stas, verižice okrog vratu, bleščave zapestnice. Zanimivo je, da si je nadel raje bullerje kot štivale. Sykes uživa v poziranju in kot tak je za Thin Lizzy skorajda preveč lep.

Njegovo nasprotje je najstarejši preživeli član v Thin Lizzy, Scott Gorham. Ta daje vtis uglajenega gospoda, ki se preživlja kot butler dobro stoječega gospodinjstva. Prav tako brez odvečnega maščevja, odlično ohranjen. Gorham se na noben način ne skuša prikupiti množici z ugajanjem, ali zbujanjem pozornosti, itak pa so vloge za to v skupini jasno porazdeljene. Legenda je suverena v vsem. Z izredno esenco in karizmo. Gorham je pravi prototip rock ikone!

Tretji na lestvici hierarhije je legendarni Tommy Aldridge, ki se je v karieri preživljal kot član Ozzyja Osbournea, Black Oak Arkansas in član zasedb Pata Traversa ter Teda Nugenta, nekateri med vami, pa ste ga imeli čast videti pred dvema letoma v Ljubljani, kjer nas je obiskal z Whitesnake. Medtem ko Sykes in Gorham gulita po svoji zvesti kitarski krami, ki že desetletja ne zna zatajiti, navkljub temu,da se ji pozna točkovna zbledelost, ogrebnine in praske zvestega službovanja za blagor rocka, pa je brezmejno hrupni bobnar Aldridge vzel na pot le osnovni set bobnov, ki je najmanj za polovico manjši od tistega, ki smo ga videli v Ljubljani na Whitesnake. Dveh bas bobnov seveda ni pozabil prinesti s seboj. To je učinkovito vključil v glasbo Thin Lizzy. Z vpletanjem dvojnih bas boben linij v osnovna ogrodja skladb. Da tega Thin Lizzy pravzaprav ne potrebujejo, to pa je druga zgodba, ki jo raje prihranimo za debate na glasbenih forumih, ali barskih seansah ob vrčku piva. Aldridge je med koncertom odigral tipično predstavo. Žival za utrdbo open! Videl si samo rdečo afro nakodrano potrojeno “Ginger Baker” perjanico, ki se ji meša, občasno od užitkov in napora skrajno spačen obraz in dve ogromni lovki, ki sta mikastili set bobnov. Ni šlo brez solo točke, ki je mirne duše nihče ne bi pogrešal. Takoj za skladbo Sha-La-La. Tipični set za Aldridgea. Vmes sem šel po plastični kozarček hladnega kofeinskega napitka Coca Cole in si skrajšal muke že videnih predstav.

Četrti član skupine je mladec tipično plastičnega in “v želji po ugajanju večini” umetnega nasmeha, ki v dobri uri in 20. minut kolikor jih je štel koncert, niti za trenutek ne izgine z obraza. To je Francesco DiCosmo, ki je zamenjal Marca Mendoza pred letom dni. Če znova ocenim še njegovo lasišče, se je, kot najmlajši član zasedbe, lahko pohvalili z daleč najbolj bleščavim čelom. Med koncertom je ohranjal kompaktnost in čvrstost podvozja glasbe Thin Lizzy. Kot mož, ki je najnižje uvrščen na hierarhični lestvici, je le modro pazil, da se ne približa snopu svetlobe, pod katerim bi ga lahko kdo razglasil za filmsko zvezdo, Sykes pa posledično zaradi tega vrgel iz benda. Prijazni fant je izpolnjeval le svojo golo nalogo v skupini. Brez presežnikov.

Dvojec Gorham/Sykes seveda v miže obvladuje značilne tercetne harmonije, ki so zgradile ime Thin Lizzy in ga za vselej nepovratno zapisale v abecedarij največjih imen rock glasbe. Solaže so enakovredne, rifffanje usklajeno. Sykes nikakor ne spominja na Lynotta vokalno. Glede tega sem bil zelo “napumpan”, ko sem prišel na koncert, kajti ljudje so zatrjevali, da je Sykes vokalno izrezani Lynott. Daleč od tega. Tako lahko poje vsakdo, ki skuša Lynotta oponašati. Nemara bi bil celo Thin Lizzy obsedenec Mat Sinner (Sinner, Primal Fear), ki ga poznajo predvsem metalci, bolj idealen vokalist pri Thin Lizzy danes. V tem primeru bi Lizzy ubili dve muhi na en mah. Sinner bi hkrati s petjem basiral, Sykes bi se prestavil samo na kitaro in dobili bi kvartet, ki bi bil v takšni podobi in v celokupnem seštevku mnogo bližji Lynott era Thin Lizzy. Hja, hipoteze so zelo zanimive, realnost pa navadno (mnogokrat žal) zelo drugačna.

Da “zaključim”. Rutina in nič več. Zvok zelo slab. Sykes z vokalom slabo slišen, kitare nista bili jasni, trpele so harmonije in solaže, Aldridge pa je preglasil vse, kar se je preglasiti sploh dalo. Kljub temu se je kakim 600 ljudem veselo bliskalo v možganih, nasploh v prednjih vrstah. Ljudje so pozdravili in nagradili skupino s prešernim obvladovanjem besedil, ki so jih družno prepevali s Sykesom in tako pomagali dvigniti vsesplošni občutek nastopa rutinske praznosti Thiny Lizzy na višji nivo. Naslednja reč, ki je močno razočarala in me odvrnila od obiska še kakšnega koncerta te zasedbe, je ta, da so možje z dodtakom vred igrali vsega uro in dvajset minut in to za ceno 35.00€, kolikor je znašala karta za ogled koncerta. Mama mia!

Nadalje se je Sykesovo zvezdništvo iskrilo tudi v dejstvu, da nas je fotografe pod odrom spodil takoj po zaključku skladbe Waiting For An Alibi, torej druge po vrsti na set listi. Organizator Nova Music je pred tem dal navodila, da se sme fotografirati prve tri skladbe (brez fleša seveda). Kaj veš, nemara pa je Sykes prešprical šolske ure, kjer so se učili štetja. Možje so varčevali z močmi zelo zavestno, kar je dokazala tudi poteza, da so črtali iz izvedbe skladbi Rosalie in Massacre, ki sta bili uvrščeni na repertoar. Zakaj,  ne bo nikoli jasno. Očitno jim je pač figo mar, a vsaj več kot prekratek koncert, bi raztegnili za deset minut.

Na koncertu je izstopal seveda bliskoviti začetek z Jailbreak, Waiting For An Alibi ter Don’t Believe A Word, odlično je godila nostalgična Dancing In The Moonlight, točko največje zavzetosti koncertne izvedbe, pa je doseglo zaporedje skladb Southbound in Sha-La-La. Po solaži na bobnih, se je vzdušje kar nekako porazgubilo v dvorani, ki so ga možje vzpostavili znova s Cowboy Song, medtem ko je koncert spet zaživel v zaključni Boys Are Back In Town, ki je podžgal prisotne v dvorani, da so spet spravili od sebe nekaj več povratnih decibelov, ki so bili Sykesu in kompaniji seveda več kot po godu.

Dodatek je bil glede izbora presenetljiv in pisan predvsem na kožo virtuoznosti Johna Sykesa. Začel se je s skladbo Cold Sweat (“Thunder And Lightning”, 1983) ter zaključil s porcijo tercetnih kitarskih harmonij, ki smo jih lahko še dolgo po tem sanjali v naših glavicah, s skladbo Roisin Dubh (Black Rose) A Rock Legend. Skupno torej le 16. skladb in lahko noč. Zanimivo ob tem je spoznanje, da Thin Lizzy ne uvrščajo na seznam Whisky In The Jar, skladbo s katero je Metallica povrnila zanimanje množic za Thin Lizzy, ko je v devetdesetih spravila to skladbo znova na lestvice radijskih postaj in vrtenjem videa na MTVju.

Torej. Ogled Thin Lizzy ni obvezujoč po tej izkušnji. V bistvu ti po takšni izkušnji ostane navadno le moralno zadoščenje, da si pač videl legende na odru, ki pa še zdaleč niso sposobne ustvariti magije, ki je vladala z Philom Lynottom. Tako je to, ko ni več srca, ne duše. Tudi ta koncert je zato enkrat več dokazal, kako velika izguba za glasbeni svet je Lynottov prezgodnji odhod na Elizejske poljane. To je bil pač tisti nastop, ki je zapustil zaradi nedoživetosti, kateri je botrovala prevelika rutina in ležernost obstanka možganov članov zasedbe v prgišču stare “Lynott” slave, grenak priokus in ga ni uspela povsem izprati iz ust niti prva porcija Red Bulla izmučenega udeleženca koncerta, med vožnjo na povratku na rodno grudo.