The Who: WHO
Založba: Interscope / Polydor
Datum izida: 6. december 2019
Produkcija: Pete Townshend, Dave Sardy, Bob Pridden, Dave Eringa
Trajanje albuma: 45.45 min (deluxe verzija: 57.01 min)
Zvrst: rock, klasični rock
Ocena: 9/10
Skupina The Who je članica združbe, ki so ji v šestdesetih rekli British Invasion, in predstavlja trši del tega spektra. Pet in pol desetletij na sceni, pa šele dvanajsti studijski album? Ni problema, v tako dolgem času se zgodi marsikaj, in tudi najbolj vzdržljivim se pripetijo zgodbe, ki vplivajo na glasbeno pot. Vmes so bile razne združitvene turneje, medsebojni spori, špekulacije medijev, izgube sluha in žal tudi smrti dveh ustanovnih članov, bobnarja Keitha Moona in basista Johna Entwistla. V zadnjih osemintridesetih letih so The Who izdali samo tri studijske albume. Tudi največji oboževalci so počasi izgubljali upanje, da bo sploh kaj nove glasbe ugledalo luč sveta, a sreča jim je bila mila. Pevec Roger Daltrey ter kitarist, glavni avtor in pevec Pete Townshend sta edina člana z začetka kariere, trdita, da nista počivala na stari slavi, ampak na novi plošči z imenom WHO ponujata glasbo za novo tisočletje.
Pete Townshend na WHO še vedno raziskuje življenjska in eksistenčna vprašanja, zaljubljenost in izbiranje življenjskih partnerjev ter posameznikov, ki jih cenimo in jih imamo najraje, ne ozirajoč se na njihov status in debelino denarnice. Nekaj skladb po stari navadi zapoje sam, saj še vedno rad ohranja vokalno dvojnost, ki skupini prinaša prepotrebno raznolikost. Ponovno se je izkazal kot odličen tekstopisec, glasba je prepoznavno njegova in zelo dobra. V grobem predstavlja hvalevredno spoštovanje in poklon preteklosti in sedanjosti, vendar ponovno brez prevelikega pompa in hrupa. The Who preprosto tiho opozarjajo nase in njihovo ponovno prisotnost v svetu glasbe.
All This Music Must Fade je Townshend posvetil vsem avtorjem, ki so bili kadarkoli obtoženi, da so kopirali druge. Pravi, da je glasbena paleta tako omejena in že uporabljena, da ne bi smel nihče v 21. stoletju reči, da je izumil novo zaporedje akordov. Karkoli si mislite o Guantanamu, je vaša stvar, kako to vidita Townshend in Daltrey, sta povedala v Ball And Chain. Rockin’ In Rage je Townshend medil zadnjih šest let. Šele ko je Daltrey dodal svoj glas, je oživela, kot mora. Njegov glas v njej je močan, ranljiv, zlomljen in roteč. V I Don’t Wanna Get Wise pa svari: »Ne postarajte se, morda boste postali pametni.«
Sicer dvojcu Daltrey – Townshend že debelo desetletje v živo pomagata basist Pino Palladino in bobnar Zak Starkey, sin slavnega Beatla Ringa. Tokrat sta posnela celoten album, ob dodatnih glasbeniških rokah pa so produkcijo vešče opravili možje, ki se lahko pohvalijo z delom na ploščah imen, kot so Oasis, Gorillaz ali Manic Street Preachers. Prav ničesar niso odvzeli skladbam, ki zvenijo, kot bi jih posneli v sedemdesetih. Na njem boste našli vse tiste znane dotike, ki jih je skupina predstavljala že od začetka, torej od sredine 60. let prejšnjega stoletja. Angažirana besedila, še vedno prepoznaven, močan in rahlo raskav Daltreyjev glas, odlično spremljavo in unikatne grmeče kitare Peta Townshenda. Še vedno je tudi vse drugo tukaj: obilje klaviatur, simfonični orkester in polno okrasja. Townshend seveda ni iskal samorevolucije. V nekatere skladbe je vešče vpakiral daljše instrumentalne pasaže, jih s tem naredil neinstantne, predvsem pa bolj zanimive za poslušalce, ki jih zanima še kaj več.
The Who na albumu WHO ponujata Daltreyejevo ponotranjeno interpretacijo. Tudi Townshend se vokalno dobro drži, kljub temu, da sta oba krepko v osmem življenjskem desetletju. Pete Townshend je morda včasih hotel preveč, a bolj ali manj mu je vseeno, saj je pisal iz srca. Morda je hotel ponuditi preveč, s tem pa povprečnega naključnega poslušalca in mladino, ki se dandanes prvič srečuje z The Who zlahka zadušiš. Na plošči WHO sta dedka res v odlični formi, sploh če vemo, da Townshend nenehno ustvarja, vendar ne da vsega v posluh Daltreyu. Za nameček je leta 2018 za pevčev solo album As Long As I Have You tudi prispeval nekaj skladb, za katere takrat ni bilo jasno, na katerem nosilcu bodo našle mesto v zgodovini. Dolgoletni oboževalci benda The Who so seveda lahko samo veseli, da se je obrnilo, tako, kot se je. Nista bila vedno v najboljših odnosih, kar se je dogajalo tudi v zadnjih letih. Baje je celo Daltrey svoje delo opravil ločeno od drugih glasbenikov in samega Townshenda. A to ne zmanjšuje pomena tega albuma. Ovitek plošče je sestavil Peter Blake kot kolaž podob iz nekaterih najbolj pomembnih obdobij skupine. Ker sta gospoda v zelo zrelih letih, upam, da bosta nov album sproducirala prej kot čez trinajst let, ker bo takrat res prepozno. Če pa je tale zadnji, pa je zagotovo odličen zaključek bleščeče kariere ene najpomembnejših skupin v zgodovini rocka.
Avtor: Jernej Vene
Seznam skladb:
1. All This Music Must Fade (3:21)
2. Ball And Chain (4:30)
3. I Don’t Wanna Get Wise (3:55)
4. Detour (3:46)
5. Beads On One String (3:40)
6. Hero Ground Zero (4:53)
7. Street Song (4:48)
8. I’ll Be Back (5:02)
9. Break The News (4:30)
10. Rockin’ In Rage (4:05)
11. She Rocked My World (3:23)
Dodatne skladbe:
12. This Gun Will Misfire (3:35)
13. Got Nothing To Prove (3:38)
14. Danny And My Ponies (4:04)
Zasedba:
Pete Townshend: kitare, spremljevalni vokali, glavni vokal (skladbe 8, 12–14), harmonike, tolkala, sintetizator, violina, violončelo, hurdy gurdy, orkestracija (6)
Roger Daltrey: glavni vokal (razen 8, 12–14)
Sodelujoči glasbeniki:
Pino Palladino: bas (1-2, 4-8, 11-12)
Zak Starkey: bobni (1-2, 4, 7)
Simon Townshend: tolkala
Dave Sardy: tolkala, mellotron, programiranje sintetizatorja (5)
Joey Waronker: bobni (5, 8, 11-12)
Benmont Tench: orgle, mellotron
Gus Seyffert: bas (3, 9-10)
Carla Azar: bobni (3, 10)
Matt Chamberlain: bobni (6)
Josh Tyrrell: ploskanje (4)
Rowan McIntosh: ploskanje (4)
Martin Batchelar: programiranje (6), orkestracija (6, 8), aranžiranje orkestra (8), dirigiranje orkestra (6, 8, 13)
Rachel Fuller: orkestracija (6)
Bruce Dukov: vodja orkestra (6, 8, 13)
Andrew Synowiec: akustična kitara (9)
Gordon Giltrap: akustična kitara (11)
Fergus Gerrand: tolkala (11)