Dve leti sta okoli in angleška zasedba The Pineapple Thief se v tam času vrne na turnejo z novim studijskim izdelkom. Zadnja leta je skupina požela veliko pozornosti med ljubitelji progresivnega rocka, ko je v skupino prišel nekdanji Porcupine Tree bobnar, Gavin Harrison. Popularnost skupine je vidno narasla, a v Slovenijo jih ni ponovno zaneslo. Najbližje se je skupina s predskupino Lizzard ustavila na Dunaju.
Dunajski klub Szene ni pretirano velik, tako da ob povprečnem obisku deluje dvorana precej polna. Pri predskupini Lizzard je sprva delovalo, da ne bo nekega interesa, čeprav baza poslušalcev bi lahko bi precej podobna glavni skupini. Francoski trio, ki se opisuje kot art rock, je serviral skladbe z aktualnega albuma »Shift«, ki je izšel letos. Trio, ki se je izkazal že v Sloveniji, tudi tokrat ni razočaral. Vsaka skladba je bila nekaj svojega. Slišati je bilo vplive progresivnega rocka, stoner rocka, post rocka, psihedeličnega rocka in še kaj drugega. Uigranosti skupine ni kaj očitati. Celota je dihala, vsak član tria je več kot dobro poskrbel za svojo vlogo. Kitarist je nanizal obilico zanimivih riffov, občasno je uporabil še looper, da se je kitarska podlaga ponavljala skozi skladbo, basist je zapolnjeval zvočno sliko s svojimi bas linijami, izostala ni niti bobnarka, ki je presenečala s svojimi ritmi in dodatki po činelah. Lizzard so nedvomno skupina, ki obeta, če bodo še naprej tako inovativni in delali na novem materialu.
Pri The Pineapple Thief je bilo logično, da bodo v ospredje dali novi album Dissolution, ki je izšel konec avgusta. Skupina je torej otvorila s skladbo Try As I Might, odigrala pa je tudi kakšno skladbo z albumov Your Wilderness in Magnolia. V zelo kratkem nastopu je kvintet pokazal, da k stvari pristopa profesionalno. Skladbe so odigrane točno, nastop je bil dodelan, prav tako je bilo poskrbljeno za dobre luči, ki so odlično poudarjale atmosfero skupine. The Pineapple Thief so lahko zveneli zasanjano, kompleksno in nežno. Pri nežnejših skladbah je vokalist skupine posegel po akustični kitari, s čimer je nastop skupine dobil večplastnost, obenem pa so skladbe pokazale vpliv indie rocka. A še najbolje so izstopale skladbe, ki so bile bolj progresivno naravnane ter imele večjo ritmično razgibanost. Pri skupini je resda Bruce Soord tisti, ki je v ospredju, a kar nekajkrat je zasluženo to vlogo dobil bobnar Gavin Harrison. Možakar, ki se je izkazal v King Crimson in Porcupine Tree, je ves čas navduševal s svojim igranjem. Vsak njegov udarec je imel smisel, s prehodi ni bilo pretiravanja tako kot pri drugih akademikih. Harrison se očitno zaveda, da ne potrebuje ves čas solirat, da opozori nase. Ne glede na izstopanje določenih članov, so The Pineapple Thief delovali kot celota. S svojim repertoarjem so pokazali konkretno raznolikost. V ospredju so bile bolj udarne skladbe, izstopala sta distorzirani 3000 Days in Nothing at Best, s katero je skupina prvič dobila večjo pozornost.
Skupina je po dobri uri zapustila oder Szene, a po močnem aplavzu publike se je vrnila še s tremi skladbami. S skladbo Not Naming Any Names je skupina nežno popeljala v skladbo The Final Thing on My Mind z albuma Your Wilderness, ki je ena izmed bolj progresivnih skladb skupine. Z zaključno skladbo Snowdrops pa je skupina posegla celo po materialu, ki je starejši od deset let.
Napolnjena dvorana kluba Szene je pokazala, da so The Pineapple Thief po mnogih letih truda postali ena bolj perspektivnih skupin v današnjem progresivnem rocku. Podobno seveda velja tudi za francoske posebneže Lizzard.
avtor: Primož Novak
fotografije: Aleš Podbrežnik
LIZZARD:
1. Singularity
2. Vigilent
3. The Orbiter
4. Loose Ends
5. Shift
6. Mined
7. Passing By
THE PINEAPPLE THIEF:
1. Try as I Might
2. In Exile
3. Alone at Sea
4. Threatening War
5. Far Below
6. No Man’s Land
7. That Shore
8. All That You’ve Got
9. Shed a Light
10. 3000 Days
11. Part Zero
12. White Mist
13. Nothing at Best
—dodatek—
14. Not Naming Any Names
15. The Final Thing on My Mind
16. Snowdrops
